Ta življenja včasih ugasnejo hitro, nasilno in v trenutku, drugič ugašajo postopoma, leta in leta, iz generacije v generacijo. Ne izginjajo le posamezniki, ki so v brutalnih medosebnih obračunih postavljeni v vlogo žrtve, izginjajo cela plemena, rase, včasih celo narodi. Takrat se zgražamo, nad tem ali onim psihopatom, ki je, pogosto brez očitnega razloga, tako nenadoma zasejal smrt. Kako moten posameznik mora biti, da svojo jezo usmerja v nedolžne ljudi, sprevrženost brez primere, da pred seboj vidi le svojo korist. Zgražamo se nad brezobzirnostjo, ki jo zmore pokazati človeški obraz, nad krutostjo bogastva, ki na krvavih temeljih poganja svetovno ekonomijo. Nad sebičnostjo, nizkotnostjo, in izrojenostnjo nekaterih osebkov, ki si lastijo nekaj, kar nikoli ne bo njihovo – tuje življenje.

Doba vseh vrst ekstremizma je rezultat vztrajnega zatiskanja oči in iskanja priložnosti, da zlezemo v rit tistim, ki dišijo po vplivu in denarju. Priznajmo si, planet le ni tako velik, teh sedem milijard je preveč povezanih, da ne bi vsak poznal kakšnega psihopata, čeprav majcenega. Pa mu tega ne šteje v zlo!

Vsa ta ekstremistična dejanja, na spodnjem ali zgornjem klinu družbene lestvice, nas vsakič zadenejo, kot bi bilo prvič. Šok ob spoznanju, da so med nami ljudje, sposobni grozljivih in neetičnih dejanj, je vedno enak: Nezaslišano! Grozljivo! Nedoumljivo! Zdi se, da vsi ti mali in veliki psihopati, vse do trenutka, ko poči, naokoli hodijo nadvse neopazno. Z ničimer ne izdajajo, da je njihova želja po moči večja, kot je priporočeno – naj bodo to mali ljudje, ki jim družba nalaga malo moči, ali veliki kalibri, znani po svojih enormnih apetitih. Skupni imenovalec je enak, izguba razsodnosti tam, kjer je najbolj potrebna – v odnosih z ljudmi, okoljem, svetom.


FOTO: Tadej Regent, DELO


Doba vseh vrst ekstremizma, ki smo ji priča, ni prišla čez noč. Je le logična posledica vrednot, ki jim sledimo, včasih glasno in zavestno, večkrat pa tiho in neopazno. Vsota vseh dejanj, kjer smo se uklonili svoji samovščenosti, predvsem pa pritisku, da bomo izpadli bolje, kot smo v resnici. Kulminacija vseh umetnih nasmehov, ki iščejo golo potrditev, namesto povezanosti. Rezultat vztrajnega zatiskanja oči in iskanja priložnosti, da zlezemo v rit tistim, ki dišijo po vplivu in denarju. Priznajmo si, planet le ni tako velik, teh sedem milijard je preveč povezanih, da ne bi vsak poznal kakšnega psihopata, čeprav majcenega. Pa mu tega ne šteje v zlo!

S pretvarjanjem, da smo sami boljši, le utiramo pot tistim, ki jo znajo najbolj izkoristiti. S svojo tiho prezenco, ki se rada zgraža, ustvarjamo mehko tkivo družbe, ki najraje žre svoje otroke. Dobrodošli v svetu psihopatov, vašo zaporedno številko lahko vzamete pri vhodu. 

Marsikdo, ki ga poznate, je že tukaj.