Nekateri med njimi pravijo, da bi raje videli, da represivni organi ubijejo katerega od njih, kot kakšnega mladostnika, saj je mlajša generacija tista, ki bo postala prihodnost mesta. Petinosemdesetletni dedek Wong je organiziral celo skupino “Zaščitimo otroke,” njeni člani so predvsem seniorji. V času demonstracij na ulicah posredujejo med mladino in policijo, protestnike opozarjajo, naj bodo čim bolj miroljubni ter jim v primerih, ko se policija odloči za aretacije, z blokado policijskih enot skušajo podariti nekaj dodatnih minut, da lahko zbežijo. 

Nekateri starši danes težko sprejemajo, da imajo njihovi otroci očitno drugačne vrednote, kot so jih imeli sami. Zato nočejo kupovati majoneze ali cenene mačje hrane, ne zaupajo podjetjem, institucijam, politikom in nikomur, ki svojo moč utemeljuje le na obljubah. Odraščanje v času, ko je »vse narobe,« ustvari drugačno bitje, bolj skeptično in manj naivno. 

Drži, da ima vzhodnjaški svet do staranja precej drugačen odnos, kot ga imamo tukaj. Vzroki niso le spiritualni ali sociološki, ob odsotnosti socialnega sistema in delavskem izkoriščanju so otroci edina možnost starejših, da stara leta sploh preživijo, kaj šele uživajo. Starejša in mlajša generacija sta zato marsikdaj primorani živeti v večji simbiozi, kot je v navadi na zahodu, kjer je prostora veliko in bogastva še več. 

Tukaj se zdi, da smo izgubili vez, kjer bi se preteklost prepletala s prihodnostjo, jo krepila, a ji hkrati omogočila, da prevzame pobudo. Človek večkrat dobi občutek, da je prav vse, česar se domisli mlajša generacija, narobe. Plaz kritik, ki se usuva na šestnajstletno Greto Thunberg, najstnico, ki svetovne voditelje opozarja na kritičnost situacije imenovane podnebna kriza, dokazuje, da resnično težko narediš karkoli prav. Problemi, kot so globalno segrevanje, onesnaževanje, netrajnostno izkoriščanje naravnih virov in mnoge druge katastrofe, ki se v tem trenutku odvijajo na Zemlji, za nekatere niso tema, ki bi se ji bilo vredno posvečati. Raje še naprej vztrajajo v konfliktih, ki v zadnjih sedemdesetih letih niso dobili nikakršnega epiloga, svet pa delijo izključno na leve in desne - ne da bi opazili, da so povečini prav vsi sestavljeni iz istega neokusnega testa. 


Hong Kong, China // REUTERS:Tyrone Siu


Obenem izkoristijo prav vsako priložnost, da mladim povedo, kako bi bilo treba živeti; radi nadzorujejo, da ne bi kdo slučajno česa ustvaril po svoje ter pridigajo o časih, ki so že davno minili, tako v glavah kot v realnosti. Družbene vajeti na vsak način skušajo obdržati v svojih rokah, zato se nikdar ne vprašajo, kdo je bil v resnici tisti, ki je družbo spravil do točke, kjer je danes. Vsekakor ne mladi, obtoženi lenobe, ignorance in nezaslišanih želja, ti so v tem času odraščali. Pod taktirko taistih staršev, ki danes težko sprejemajo, da imajo njihovi otroci očitno drugačne vrednote, kot so jih imeli sami. Zato nočejo kupovati majoneze ali cenene mačje hrane (in s tem neposredno vplivajo na slabe poslovne rezultate omenjenih industrij v ZDA – nezaslišano!), ne zaupajo podjetjem, institucijam, politikom in nikomur, ki svojo moč utemeljuje le na obljubah. Odraščanje v času, ko je »vse narobe,« ustvari drugačno bitje, bolj skeptično in manj naivno. 

Demografske statistike kažejo, da se evropsko prebivalstvo pospešeno stara, torej bo delež starejših generacij v primerjavi z mlajšimi vedno večji. Za obstoj takšne družbe je nujna korenita sprememba sistema, obenem je resnično vedno bolj aktualno vprašanje, kako dolgo bomo lahko sploh še bivali na potraten način, kot ga poznamo danes. Sodobni problemi terjajo sodobne rešitve, ki pa se v marsikaterem primeru, kot je na primer delitvena ekonomija, izkažejo za staro, dobro preverjeno prakso. Preteklost, dobro integrirana v prihodnost, je pač najbolj trden temelj. Le dopustiti je treba novemu, da utre pot.