Primestno naselje, v katerem trenutno bivam, je obdano z gozdom. Vsaka hiša ima svoj vrt, na vrtovih sadna drevesa, bujne vrtnice, trte, bezeg in drugo rastje. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni je kraj prava idila, mirno zatočišče pred svetom, ki neusmiljeno divja. 

Takšna je teorija, a ni treba dolgo, da tudi nepozoren opazovalec opazi drugačno sliko. Jutra se namesto s ptičjim petjem začno ob zvokih tovornjaka, štemarice ali cirkularke. Občasno se pridružijo mešalec za beton, zamolkli zvoki kovinskih udarcev, žage ter ropot motorjev. Po treh letih, ki sem jih preživela tukaj, lahko v večini primerov že iz postelje razločim, za katero vrsto mašinerije gre. Tu in tam me še vedno presenetijo naprave, ki jih še ne poznam – zadnji med njimi je bil vrtalni stroj, višji kot hiša, ki nas je pričakal nekega junijskega jutra.

Vsi ti zagreti posamezniki se zavedajo, da v rokah držijo asa, s katerim lahko v kali zatrejo vse morebitne ugovore trpečih sosedov. Oni namreč delajo, in delu pač ne more oporekati nihče. 

Moj absolutno najljubši zvok, ki ga sedaj prestrežem tudi iz sosednje ulice, je zvok "štrajfiksa". Čudovite iznajdbe, ki z visokotlačnim curkom vode omogoči čiščenje, kot ga še ni bilo. To kar nekaj sosedom omogoča, da lahko končno počistijo vsak atom umazanije, ki se znajde na njihovi posesti. Kot kaže, je najbolj nevarna tista zalega, ki se naseli na škarpe in v reže med dvoriščne betonske tlakovce.

Človek razume, da je treba posest obnavljati in vzdrževati. Do idile se pač ne pride zlahka, za njo je treba vložiti kar nekaj energije in garanja. Problem nastane, ko ugotoviš, da lahko v obdobju enega leta na prste ene roke prešteješ dni, ko ni pela niti ena izmed motornih oziroma električnih naprav. Če sem iskrena, se spomnim ene samcate nedelje, ko sem se ob pitju kave na balkonu po nekajminutnem razmisleku, kaj je tako čudno, zavedla, da je mir. Mir, ki je trajal celo dopoldne, ne da bi ga prekinil en sam rezek zvok. Podobno sem občutila v stanovanju v središču Moskve, kjer je bila zjutraj, starinskim oknom navkljub, razmeroma tišina. Jutranji zvoki milijonskega mesta so tišji kot naše majhno primestno naselje, pomislim.

Na drugi strani hitro ugotoviš, da zvoki vedno znova prihajajo od istih ljudi. Čeprav obnavljajo in okolico urejajo prav vsi, so eni neprimerno bolj glasni od drugih, njihovo delo pa traja dlje. Ti obnovi namenijo vsaj tri mesece vsako leto, in čeprav proces traja nesorazmerno dolgo v primerjavi z rezultatom, se vseeno ne menijo za sobote, nedelje, praznike, večere in zgodnja jutra. Tudi ekipa "štrajfiksov" ne jenja, tlakovci se nikakor ne očistijo sami, zato jih je treba redno krotiti vsaj vsake dva tedna. Več ur skupaj seveda.

Vsi ti zagreti posamezniki se zavedajo, da v rokah držijo asa, s katerim lahko v kali zatrejo vse morebitne ugovore trpečih sosedov. Oni namreč delajo, in delu pač ne more oporekati nihče. V primeru soočenja fizične aktivnosti in pasivnosti je v naši državi že tako, da bo vedno absolutno zmagala prva, tudi če primerjamo žaganje drv in reševanje matematične enačbe s tremi neznankami. Študij, umetnost, kultura ali protest, vse to je že po definiciji nepotrebno lenuharjenje (naj se raje spravijo delat kaj koristnega), ki ga nikakor ne more prišteti med aktivnost. Ve se, kakšno mora biti delo – glasno, predvsem pa je važno, da ga vsi opazijo (in slišijo). Kar poglejte, kako se blešči bela fasada, komaj čakamo naslednje leto, ko ji bomo lahko pridali še večje dvorišče (razširjeno že tretjič) ...

Včasih si želim, da bi se ljudje bolj zavedali, kako njihova dejanja vplivajo na skupnost, kjer živijo. In bi namesto štrajfiksa ali mešalca za beton raje objeli svojo ženo, ji na uho zašepetali – poglej, kako letos cvetijo jablane, in do njih bosi odkorakali po travi, ki ne bo zato, ker je za centimeter daljša, prav nič manj razkošna, obljubim.