Vzgojena sem bila, da jih v komunikaciji z ljudmi uporabljam, kot »hvala za …« in »oprosti, če sem nehote …«. »Hvala« od prvega trenutka, ki se ga zavedam, pa do danes uporabljam vsak dan: neizmerno se zahvaljujem za zdravje denimo. Hvaležnosti ne izkazujem le z besedami, temveč tudi z dejanji – nikoli nisem niti uporabljala, niti delala ničesar, s čimer bi ogrožala to darilo, ali ga uničevala. Znam ceniti to dragocenost neizmerljive vrednosti. Zato so tudi danes moje prve želje namenjeni k njegovi ohranitvi: prosim za dober vid, za zdrave oči, za zdrave organe, kožo, razum, možgane, za zdravo in lepo, čisto dušo, za zaščito od vseh bolezni, za katere vem in za katere ne vem … za zaščito pred vojno …

Tudi besedo »oprosti« uporabim, ko se obračam k vrhovni inteligenci, nekako bolj »pavšalno«, ker v svojem vsakdanjiku skrbno pazim, da ne bi komu drugemu naredila ali povedala kaj neprimernega. Nikoli nisem namerno želela prizadeti koga …

Kdaj sem prvič zares začutila vso težo besede »hvala«? Ko je moj mož pred leti dobil diagnozo rak in so mu napovedali le še dva meseca življenja. 

No, pred kratkim sem slišala mnenje moje duhovne prijateljice, zrele in izkušene gospe, da se mi čudi, ker mi te dve besedi toliko pomenita. Da je menda možno izkazati hvaležnost skozi spoštovanje in lep odnos in ni nujno treba uporabiti prav teh dveh besed. In mi je povedala spet tisti citat iz mojega dnevnika ter da je slišala, da obstaja nekje skupnost ljudi, ki ne uporablja besed »hvala« in »oprosti«.

Pa sem se malce zamislila … Pustila, da v loncu moje notranjosti zakuha in se skuha. Skuhalo se je še bolj gotovo kot kdaj koli prej – ti dve besedi sta magični. V današnjem svetu, ko že majhni otroci kričijo na svoje starše in zahtevajo, celo grozijo in izsiljujejo. Ko so, menda, odnosi v službah kruti v tekmovalnem smislu in zahrbtni v mobingu. Ko se partnerji ločujejo vse pogosteje in hitreje ter na vse bolj krvoločne načine. Ko dolgoletna prijateljstva razpadejo v desetih minutah. Ko čedalje več ljudi komaj da čuti same sebe, kaj šele druge …

Kdaj sem prvič zares začutila vso težo besede »hvala«? Ko je moj mož pred leti dobil diagnozo rak in so mu napovedali le še dva meseca življenja. A je čudežno preživel. Ves ta čas se je vsako jutri, ko se je prebudil, zahvalil: »Hvala ti bog, za še eno jutro in še en dan z mojo Azro!« Vedela sem, da me ima rad … Ampak te besede so razkrile najgloblje globine njegovega dojemanja mene in najinega odnosa!!!

Beseda »oprosti« ima podoben učinek. Kako naj zaupam nekomu, ki me je hote ali nehote (kar je še bolj nevarno) prizadel(a), pa ne pojasni, zakaj je to naredil in se ne opraviči? To lahko pomeni le eno od dveh stvari, ali se ne zaveda svojega dejanja ali pa trmasto stoji za njim. Takšni ljudje potem hočejo nadaljevati odnos s teboj, kot da se ni nič zgodilo. Poskusijo z drugačnim, po možnosti na videz lepšim obnašanjem zgladiti konflikt. Te zapeljati, da pozabiš na bolečino. Jaz tega pač ne morem. Beseda »oprosti« in način, na katerega človek nato razloži svojo napako, mi je izredno pomembna. Je kot vstopnica za nadaljevanje odnosa. Brez nje se hitro lahko razume, kot da si preprosto pogoltnil grdobijo in je ne samo sprejel ter podpiral, ampak celo dovolil, da se še kdaj zgodi. In najverjetneje se bo. Takšno ali drugačno stališče jasno govori o človeku.

Vse religije tolmačijo, da moraš boga prositi, če želiš, da te sliši, in se mu opravičiti za grehe, ki si jih storil drugim ter se zahvaljevati za dobro. Moderna psihologija uči enako: opravičiti se in našteti vse, kar misliš, da si hudega naredil drugemu in ga prizadel, upoštevajoč tudi samega sebe, saj tudi sebi tudi ne smeš delati hudo, zmoliti in našteti vse posamično, za kar moliš, ter se zahvaliti za vse, kar imaš in kar si dobil od vesolja. Temu se reče ozaveščanje. Šele, ko ozavestiš, lahko greš naprej, se premakneš višje. No, če že sam Bog zahteva »oprosti« in »hvala«, potem že ve, zakaj, mar ne!?!