Opazovanje družbe in obredov, ki se vrstijo eden za drugim, je zanimivo početje. Če se vprašamo, po čem lahko prepoznamo nek narod ali melos, v katerem utripa, smo v rahli zagati, saj moramo istočasno razbirati iz več ravni. Vsekakor se vse tisto, kar je v družbi manj očitno, skriva in prikaže v navadah in obredih, ki jih je deležen vsak posameznik. In obredi ali ponavljajoča praznovanja obletnic in dogodkov vedno služijo negovanju spomina in ljudi nagovarjajo k neki globlji povezavi in poistovetenju.
Dobre ocene še ne pomenijo visoke inteligentnosti. Lahko sugerirajo preambicioznega otroka, ki se uči vse vikende in šteje točke, da bo prišel na fakulteto, ki zahteva najvišje kriterije. Ne da bi se zazrl vase in v globine duše, hiti in tekmuje z vsem, le s seboj ne. Da se bo lahko meril s tistimi, ki so najboljši, to je cilj. Da bo zares »vreden«.
Preko obredov se povezujemo, saj fragmente prej razpršenih idej in osebnosti lepimo v neko smiselno, homogeno celoto. In če želimo, da nam člani neke skupnosti sledijo, moramo obrede ponavljati. Tako so naša vsakdanja življenja sestavljena iz številnih obredov, ki postanejo navade. Pitje čaja na primer, ki v določenih kulturah ne pomeni le protokola, pač pa način in samo filozofijo bivanja, lahko dojemamo tako in drugače. Tiha kontemplacija ob vročem čaju in hladnem vremenu prebudi marsikatero staro misel ali izkustvo, ki nas je osrečevalo v poletnih dneh. Prav tako pitje vina, kapljice »resnice«, ki se iz obreda lahko spremeni v navado, razvado ali odvisnost, priča o nečem svečanem. Nazdravimo denimo s penino. Ne vem sicer, zakaj ne bi z deviško čistim jabolčnikom sokom, a takšna je tradicija.
Obredja nas tako povežejo v neko sinhronost, ko se ne vprašamo, zakaj nazdravljamo z nekom in ob nečem. Dogodku in praznovanju seveda. Vsak obred ima svojo zgodovino in na poseben način nas določa. Včasih tudi vklene. V pojme, ki nimajo več močne ali prave vezi z realnostjo. A ko obrede ponavljamo, dosegamo neko vez, ki je lahko le arbitrarna in – umetna.
Tako je z obredi tekmovanja. Vsak šport temelji na tekmi. Na soočenju psihofizične pripravljenosti, ki loči zmagovalce od poražencev. Ekipni športi so drugačni, saj urijo drugačno subtilnost kot individualni. Seveda se psihološki ustroj posameznika prilagaja in uklanja vatlu, skozi katerega ga projiciramo. A tekma ne podžiga strasti le v športih. Vse več je je med otroki. Boj za ocene. Položaje. Prihodnje naskoke klinov družbenih lestvic. Pri svetovanjih večkrat opažam, kako dvodimenzionalno razmišljajo določeni starši in skladno z njimi njihovi otroci. Kako plehko in vulgarno materialistično mestoma sprejemajo ta svet. Le skozi prizmo tekmovanja in obredov primerjanja. Kot da se lahko vse izmeri in določi: dobre ocene še ne pomenijo visoke inteligentnosti. Lahko sugerirajo preambicioznega otroka, ki se uči vse vikende in šteje točke, da bo prišel na fakulteto, ki zahteva najvišje kriterije. Ne da bi se zazrl vase in v globine duše, hiti in tekmuje z vsem, le s seboj ne. Da se bo lahko meril s tistimi, ki so najboljši, to je cilj. Da bo zares »vreden«.
V pisarno je stopila mlada ženska, ki je trenutno zaposlena kot natakarica. V osnovni šoli je poleg šole redno trenirala neki šport. Treningi so bili vsakodnevni. Telo jo je pogosto bolelo, saj je bila v tem športu odlična. Trenerji in starši so imeli z njo velike ambicije in jo že v otroštvu vpeli v obrede tekmovanja. Tudi v šoli je imela izredne rezultate. In tako je romala iz šole hitro domov in na treninge, po treningu šla spat in spet vstala, šolo včasih prespala. A bila je vrhunska v rezultatih, saj je znala stisniti zobe in se vsakič znova pobrati in iz sebe iztisniti še več. Znala je tekmovati. Znala je zmagovati.
Dokler ni spoznala prvega fanta, je bila doma ljubljena in oboževana. Ob prvem poljubu in nočnih klepetih je spoznala, kako naveličana je življenja, kjer mora vse biti dovršeno. Popolno. Pravo. Kvalitetno in dobro. Boljše. Od nekoga že pač. Starša, delujoča v eksaktnih poklicih z zavidljivimi karierami, nikdar nista čutila potrebe po romantiki. Nista ustvarila notranjih prostorov in subtilnih svetov, ki bi jih sploh zaznavala ali kdaj koli negovala. Luna je bila pač luna, pesniki odsluženi pijanci in brezdelje prepovedano. Da se je v mladenki z leti odpor nabiral in da se je po prvem fantu, ki ga je zares ljubila, spremenila »čez noč«, starša nista razumela. Prepiri so se vrstili, zahtev s strani ambicioznih staršev pa je bilo iz dneva v dan vse več.
Tekma, ugled, videz in protokol so morda tiste ključne besede, ki mladim onemogočajo, da življenje doživijo v njegovi celovitosti - da ga zgolj ne mislijo, pač pa tudi čutijo, raziskujejo in osvajajo.
Mladenka se je odločila, da se ponoči splazi od hiše in se odpelje s fantom, ki je že bil polnoleten. V sebi je čutila, kako izčrpana je od večne tekme. Res je, potrebovala je drugačno izkušnjo. In prisotnost fanta, ki so ga vzgajali drugače, je v njej prebudil notranji klic. Klic po lepoti bivanja. Po duševni hrani. Šolo je sicer končala, a se je pred vpisom na fakulteto odločila, da bo prepotovala svet. Zato se je zaposlila kot natakarica in uživala v spoznavanju jedi in pijač ter svobode, ki jo je dosegla. Skromno, a dogodivščin polno bivanje s fantom jo je napolnjevalo. Iz izkušenj je vedela, da je materija mrtva in da le ljubezen oživi vsako fizično obliko. Dozorevala je kot ženska. Sošolke so se sicer postavljale s svojimi izbirami in bodočimi karierami … A le ona je vedela, zakaj se je odločila tako, kot se je …
Tekma, ugled, videz in protokol so morda tiste ključne besede, ki mladim onemogočajo, da življenje doživijo v njegovi celovitosti - da ga zgolj ne mislijo, pač pa tudi čutijo, raziskujejo in osvajajo. In dileme, kako pravilno vpeti mlade ume in duše v družbo, so še kako aktualne. Zakaj se mlado ambiciozno in sposobno dekle odloči, da opusti fakulteto in raje živi z minimalno plačo sama in svobodna kot pod tiranijo bogatih staršev, lahko razumemo. Seveda so tradicije družin, ko odvetniki pričakujejo, da bodo otroci sledilci njihove poti, vse manj aktualne; podobno pričakujejo podjetniki, ko razmišljajo o prenosu lastništva in o medgeneracijskih dilemah, ki tarejo številne obrtnike in ostale. Podobno velja za zdravnike, ko se položaji predvidevajo in kognitivno mapirajo že v otroštvu.
Ko je vse določeno, ni prostora za igrivo čud. Tako ni redko, da mladi ljudje ne vedo, kaj si želijo, saj ne najdejo prostora, v katerem bi svoje talente prepoznavali, kaj šele bistrili in nadgrajevali. A obred tekmovanja, ko se soočimo s seboj, zareže najgloblje. Če si nazdravimo s čistim jabolčnim sokom, brez potreb po premagovanju in dokazovanju, dosežemo nek drugačen nivo osvoboditve. In takrat osvobajamo, v mislih, besedah in dejanjih: v redu in z redom, z jasno sliko stanja stvari, ki je ozaveščena in morda v tekmi s časom, saj nam vsem, brez izjeme, polzi iz rok.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: