Starši in tudi učitelji so velikokrat napačno prepričani, da bi morala šola in vse v zvezi z njo otroke veseliti. V ta namen so v preteklosti poskušali narediti do otrok »prijazno« šolo, a se je v praksi pokazala kot poskus, da se jim »čim bolj ugodi«, od zniževanja kriterijev do tega, da jih danes ogromno potrebuje učno pomoč.

Nismo otrokovi rešitelji

Odrasli moramo otroku zagotoviti zatočišče, kadar je v stiski, toda to še zdaleč ne pomeni, da smo tudi rešitelji njegove situacije. Seveda je odvisno od otroka, kdaj mu lahko ponudimo rešitve in koliko, toda v večini je ta naša pomoč neplodna. Pri domačih nalogah je podobno. Najprej veliko prevelika angažiranost, da bi otroku »pomagali«, potem pa kar naenkrat zahteva, da mora sam. Starši in učitelji morajo najprej doseči, da ga spodbudijo k delu: »Le začni delati, trudi se, premisli!« Le tako bo začutil, da so domača naloga in tudi domača opravila njegova odgovornost.

Nehajmo ga prepričevati

Sedaj so tisti starši, ki ne presedijo vseh popoldnevov ob otrokovih šolskih nalogah in ga ne izprašajo, v manjšini. Še posebno pri odgovoru »ne bom« pa se moramo zamisliti. Namesto da bi starši potrdili: »Seveda boš, in to čim prej, sicer bo sledil še dodatek,« so se začeli zatekati v razlage in dolga prepričevanja, zakaj je domačo nalogo treba narediti, pospraviti sobo, posodo in narediti tisoč drugih opravil. 

Kar se tiče šolskega dela, starše že nekaj časa opozarjam, da so napačno razumeli »skrb« za šolski uspeh otrok. Starši vedo »vse«, kaj se pri kakšnem predmetu dogaja, otroci pa čakajo na njihove rešitve.  

Uči se otrok, ne starši

Kar se tiče šolskega dela, starše že nekaj časa opozarjam, da so napačno razumeli »skrb« za šolski uspeh otrok. Torej njihova naloga ni vedeti, kaj v šoli »jemljejo«, in jih spraševati, jim delati izpiske, ampak jih usmerjati, nadzirati, ali se učijo, in potem v šoli preveriti uspeh. Velikokrat imam občutek, da so vloge zamenjane. Starši vedo »vse«, kaj se pri kakšnem predmetu dogaja, otroci pa čakajo na njihove rešitve. Otroci mi sami povedo, da počakajo z nalogo, dokler ne pride mama, in jo potem skupaj naredijo, počakajo, da ima mama čas, da jih izpraša, kar največkrat tudi pomeni, da jim mora snov najprej razložiti, jih praktično naučiti. Gotovo pa je otrok tisti, ki mora imeti največjo skrb in vložiti največ truda v šolsko delo.

Ocena in osebnost

Ocena je postala glavno vodilo in sploh najpomembnejša stvar, vse drugo je drugotnega pomena. Verjetno mi ni treba razlagati, da se zelo zavedam pomena šolanja, toda še bolj se mi zdi pomembno, ali bodo naši otroci šli skozi to obdobje z okrepljeno osebnostjo in lepimi spomini ali pa s strahom, nizko samozavestjo in tudi nizkimi pričakovanji ter cilji glede prihodnjega šolanja.

Starši lahko tukaj ogromno naredijo ravno s svojim odnosom do otroka, če ga vidijo ne samo kot učljivo, ampak tudi kot socialno in čustveno bitje. Če znamo krepiti njegovo osebnost, da se nam ne smili, kadar mora več časa delati za šolo ali doma, mu tudi sporočamo, da mu zaupamo, da bo vse naredil, kot je treba.

Treba pa se je zanimati tudi za vse drugo: kar se tiče vrstnikov, učiteljev, trenutnih stisk, dilem, njegovih interesov, težav, skratka – vse. Otroku je pač treba dati občutek, da nam je njegovo doživljanje pomembno, da smo pripravljeni na še tako čudne in skrivnostne teme. Sicer si mora sogovornike, tolažnike, svetovalce iskati drugje. To je še posebej pomembno v puberteti in srednji šoli, ker dajejo takrat otroci občutek, da so samozadostni in da ne potrebujejo nikogar.

Starši in otroci bodo že takoj na začetku šolskega leta zasuti z vsemi mogočimi ponudbami aktivnosti, ki naj bi jih otrok počel po šoli. Moje mnenje je, da so do tretjega razreda šola, prosta igra z vrstniki in obveznosti doma povsem dovolj, kasneje pa ena popoldanska aktivnost ali največ dve. 

Ne sprašujte, ne moralizirajte

Seveda pa tu nastane tudi težava. Če bomo poskušali svoje zanimanje kazati samo z vprašanji, nas bodo otroci zelo hitro prečitali. Vedo namreč, da vprašujemo, ker smo njihovi starši. Nič bolje se ne bo godilo z nasveti, ker zelo hitro začnemo moralizirati in tako že po drugem stavku nehajo poslušati. Kje so torej naše možnosti? 

Zavedati se moramo, da gre pri ustvarjanju odnosa zaupanja, iskrenosti, strpnosti v prvi vrsti za »biti« z otrokom. To pa najlaže dosežemo pri skupnem delu, zabavi, počitku. Moramo torej znati najti skupne dejavnosti, da bo naš odnos spontan, da se lahko tudi skregamo, pobotamo, kar koli je treba.

Omejimo aktivnosti, bodimo skupaj

Starši in otroci bodo že takoj na začetku šolskega leta zasuti z vsemi mogočimi ponudbami aktivnosti, ki naj bi jih otrok počel po šoli. Moje mnenje je, da so do tretjega razreda šola, prosta igra z vrstniki in obveznosti doma povsem dovolj, kasneje pa ena popoldanska aktivnost ali največ dve.

Tako smo spet pri skupnem času, ki je pravzaprav edino zagotovilo dobrega medosebnega odnosa. Pri otrocih, sploh pa mladostnikih, ki želijo biti tudi veliko sami, je potrebna »zastonjska prisotnost«. To preprosto pomeni, da otrok čuti, da smo nekje blizu, kar v njegovo čustveno področje vnaša občutek varnosti. 

Ustvarjanje dobrih odnosov s svojimi otroki bi morala biti glavna naloga staršev. Starši, ki jim to uspeva, navadno nimajo problematičnih otrok – tudi kar se tiče šolskih ocen, ne. In zakaj ne? Dobre ocene so predvsem rezultat dobro razvite osebnosti. Osebnosti otroka, ki čuti, da starši skrbijo zanj, ki mu ponujajo svoje izkušnje in svoj čas in ki o ocenah ne sprašujejo njih, saj jim to že prej sami povedo. 

* Red. prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak dipl. psih., spec. logoterapije