Lucija Mulej: Mit poroke in družinskega ideala

Ja, poroka in moj gromki smeh, saj sem ravno prejšnji dan prebirala zen zgodbe o moških in ženskah in zakonskih prigodah. Smeh iz srca in resna pomisel, kakšne odnose soustvarjamo. Gospa Anamarija predlaga, kdaj se bo oglasila pri meni, da posnameva izjavo in hitro se je rodila redeča nit te kolumne, saj v izjavi nikdar ni dovolj prostora za širino katere koli teme, kar še posebej velja za poroko kot obred, odločitev in neizbežne posledice, ki jih nosi. 

Družina, primarna celica številnih subtilnih oblik nasilja in izigravanja obeh spolov, kliče po redefiniciji. Redefiniciji, kaj je resnično in kaj je mit. Kaj je zdravo in kaj strahopetno bivanje. 

Ne, ni isto, če smo poročeni ali če nismo. Poroka  je obred, je koncept, zasidran v našem nezavednem in se kot tak prenaša iz generacije v generacijo. In vsi zapisi, povezani s tem veličastnim prehodom iz stanja koruzništva ali samskosti v legalno zavezo, so nam položeni v zibelko. Številne deklice sanjajo o lepi beli obleki s tančicami in ravno pravšnjo vlečko. O sprehodu do oltarja, ki je posipan s cvetjem. In morda s sanjami o čudovitem princu, ki bo s poljubom sladil domala vse etape ovinkov življenja, ki jih ni malo, zaspijo v noč. Ali pač ne več? Morda razmišljajo o neodvisni karieri, izpitu pilotke ali vlakovodje in vsekakor samskem življenju z ljubimci, ki si jih bodo poželele brez krivde, nebuloz družbe in ostalih verig, v katere se prostovoljno zaklene večina? Kdo ve, kdo resnično še zna prisluhniti melodiji lastnega srca, da bi v sozvočje uspel ujeti tone in zvene src drugih ljudi, zlasti mladih, ki so tako pomembni za ta svet … Kdo zares nudi pravi, iskreni zgled in vizijo, ki bi bila uravnotežena in poštena za celoto? 

Moški morda takisto čutijo željo po eni družici, ki jim bo stala ob strani in jih na poteh življenja usmerjala in varovala. Ali pa iščejo le nadomestno mamo, ki jih bo razvajala in uspavala v udobje, jim nudila ravno toliko erotike, da ne pobegnejo, da ne izgubijo želje in strasti za lov ter iskanje novih ozemlji in sploh ne žensk, saj ne gre zanje, gre za pustolovščino življenja. Ki jo tako ali tako redkokatera ženska v biti razume. Razen morda kakšne antropologinje, pri kateri klasična socializacija v obrazce družb ni uspela. Morda. In ja, seveda se borijo tudi za nasprotni spol, sem ter tja je namreč tudi ženska lahko nagrada.

Seveda. O svetovih, ki so pred nami, imamo vselej neke predstave, ki so večkrat idealizirane, pa tudi realne. In boljši opazovalci življenja kot smo, manj nians iluzij nas zavaja. Niso vse le izkušnje, saj je življenje kratko in marsikaj nam kaj hitro spolzi iz rok. Zato je nujno, da se učimo opazovati in ugledati stvari v njihovem bistvu, brez lastnih samoprevar in iluzij, ki so le uteha. Analgetik, ki zablokira bolečino, a rane ne oskrbi in ne zazdravi, je le začasna tableta, ki sicer hipno pomaga, a dileme in bolečine ostanejo. 

In tako večina ljudi idealizira klasično nuklearno družino, ki jo teoretik Parsons definira kot tisto tvorno celico, ki povezuje družbo v neko smiselno in funkcionalno celoto. Pojem družine, ki se običajno začne s prvim korakom, ki je poroka, je jedro, ki omogoča širjenje interesov celote, torej družbe. In v interesu celote je seveda preživetje posameznika in celote ter funkcionalnosti njenih delov, kjer pa so pojmi sreča, svoboda in neodvisnost pregnani na robove. Zato so domala vse pretekle družbe obsojale svobodomiselne in »razuzdane« posameznike, ko so imeli prižgano vest srca in ne nujno družbene ali skupnostne morale. Bili so glasniki novih con smisla in drugačnih uvidov ter projekcij, ki so se slej ko prej resnično realizirale. Reka časa naplavi različne reziduale preteklosti in zgodi se, da preteklost zaživi v bodočnosti ali pa se bodočnost zaiskri v sedanjosti. In kar je bilo včeraj nemogoče, danes postane nekaj vsakdanjega. 

Le narod, ki gradi na ljubezni med posamezniki, je lahko večen. 

Vsa velika imena umetnosti, glasbe, filma in nasploh vseh tistih čudes, ki v nas odpirajo nezavedno, postavljajo običajne obrazce kultur pod vprašaj ali pa jih začnejo definirati na novo. In to z enim samim vzvodom: s čistim raziskovalnim duhom, ki prek lastnega izkustva skuša poiskati tisto pravo mero stvari. Ki je zmes zanosa in odgovornosti, igrivosti in stabilnosti, svobode in želja ter miru v vrtincu življenjskih strasti, ki se vselej napajajo v pogumu. 

Posamične in ne tako redke patologije nuklearnih družin so morda najglasneje spregovorile v koronačasu zaprtja držav. Ko so obnemela vrata javnega življenja, obrazi glasbe, umetnosti in ostalih socialnih svetov, ki vodijo v individualno svobodo, se je prisila skupnosti zarezala v tisto najbolj intimno človeško. V skupnost dveh, ki sta bodisi poročena ali pa na koruzi. Na strani statističnega urada republike Slovenije lahko preberemo sledeče: »V 2019 je bilo sklenjenih 6.672 zakonskih zvez, razvezanih pa je bilo v tem letu 2.476 zakonskih zvez. Število sklenitev zakonskih zvez je bilo glede na 2018 nižje za 8 odstotkov, število razvez pa višje za 5,5 odstotkov. V tem letu je bilo sklenjenih tudi 54 istospolnih partnerskih zvez«. In še: »V 2018 je bilo sklenjenih 7.256 zakonskih zvez, razvezanih pa je bilo v tem letu 2.347 zakonskih zvez. Število sklenitev zakonskih zvez je bilo glede na 2017 višje za 12 odstotkov, število razvez pa nižje za 1,7 odstotka. V tem letu je bilo sklenjenih tudi 50 istospolnih partnerskih zvez.«

Brez dvoma poroka in institucija družine ohranjata in stabilizirata celovitost družbenih, socialnih, čustvenih, psihičnih in materialnih transakcij med nami. Vsekakor velja, da ljubezen dveh ustvarja številne svetove in žar privlačnosti je tisto gorivo, ki ohranja vez trdno in živo. Ogromno je svetovno uspešnih parov, ki gradijo posle, umetnost, poezijo in tlakujejo poti med domišljijo, sanjami, erotiko in resničnostjo z elanom, ki je nalezljiv. Brez Erosa ni nadgradnje. Ni presežkov. Seveda se otroci rojevajo parom, ki se neizmerno ljubijo in onim, ki se kmalu prično sovražiti, ali se ločijo ali pa vztrajajo v ideji zakona, ker drugih svetov in možnosti ne poznajo ... A čas, v katerem živimo, ruši domala vse mite. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja idejo in mit nezmotljive znanosti, pred tem ideje o človečnosti in njeni bestialnosti z obema vojnama … Svet je v vojni s seboj, saj ljudje bijejo bitke v sebi. In v vojni med spoloma, kjer smo pozabili na moč tišine, ki najgloblje poveže dve srci, ki podpirata jezik ljubezni, ki mu ni mar lišpa ne besed, ki le je, se rodi pristen čut za vse tisto, kar je resnično. 

Porušenim mitom so se pridružila nesprejemanja drugačnih oblik bivanja, ki za celoto niso koristne. Mnogo je družin in skupnosti, ki ne temeljijo na biološkem sorodstvu: ljudje v zavodih, domovih, na psihiatriji, v socialnih skupnostih, ločeni, istospolno usmerjeni, samski s psi ali mačkami, samski z ostarelimi starši itn. Je res ideja nuklearne družina tista prava, ki nudi in omogoča zdrav psihološki ustroj?

Vse več je duševnih obolenj med mladimi, ki nimajo še poimenovanj, saj tangirajo nova razumevanja človeka in edinstveno genezo duševnih motenj, kjer se glavni kriterij klinične diagnostike začne z disfunkcionalnostjo. Tisto, kar ne koristi, ni zdravo. Da je normalnost večinska oblika psihoze in da prisila nuklearnih družin z mitom zvestobe nudi ljudem zavetje, uteho in temelj za osebnostno rast, verjamejo morda le še v virtualnih svetovih. Družina, primarna celica številnih subtilnih oblik nasilja in izigravanja obeh spolov, kliče po redefiniciji. Redefiniciji, kaj je resnično in kaj je mit. Kaj je zdravo in kaj strahopetno bivanje. 

Če me vprašate, ali kljub zapisanim uvidom verjamem v poroko in zvestobo, vam odgovorim z odločnim DA. Saj se kljub vsej maškaradi, maskam in iskanju vendarle učimo. Učimo se jezikov ljubezni in spoštovanja. Slišanja sebe in drugega.  

Če poroka poželenje institucionalizira, kjer pred svetom in bogom (če vanj verjamemo) obljubimo, da bomo zvesti le tej osebi, torej da ne bomo seksali z drugimi in drugje, ga istočasno demaskira; saj evidentno odpira vrata prav promiskuiteti. Saj je v prepovedi sami že ključ do greha in zvestoba, ki ni plod zrele odločitve in dozorelega bivanja, je le maska, ki si jo po potrebi nadenemo in snamemo, odvisno od konteksta in okoliščin. Ali potreb. In ja, če je zvestoba le pomanjkanje priložnosti, strah pred sankcijami ali pred izgubo statusa ali premoženja, moramo na novo zapisati definicije legitimnosti intime oz. nudenja telesa za takšne ali drugačne oblike zadovoljevanja materialnih ali čutnih potreb. Seveda tu govorim o razprodaji obeh spolov, da se razumemo. Torej, kaj je tisto, kar dajemo v odnos, in kako se ti odnosi sestavljajo v družbi, tvori vzročni temelj zdravja sistema. Celote. Ki naj posamezniku nudi stabilnost in rodovitna tla za razvoj. 

Če poroka služi nadaljevanju roda, varovanju družine in povezuje moško in žensko energijo v novo fuzijo, kjer se obe liniji družin ojačata/ošibita gmotno in statusno, moramo v takšno pojmovanje ponovno vpeti pojem ljubezni in prepoznati čistost transakcij ter jih spodbujati. In ja, če me vprašate, ali kljub zapisanim uvidom verjamem v poroko in zvestobo, vam odgovorim z odločnim DA. Saj se kljub vsej maškaradi, maskam in iskanju vendarle učimo. Učimo se jezikov ljubezni in spoštovanja. Slišanja sebe in drugega. Odnosi potrebujejo nove definicije in transformacije. In ni ga obreda, ki bi nam zagotovil blagoslov čiste ljubezni, ki je dobrotljiva, hranljiva, čutna, tantrična in prizemljena v duhu, da lahko poveže tako vrednote neba kot zemlje, duše kot telesa, uma kot srca. Kot sem zapisala v knjigi Pogovori z Erosom: »Eros išče le najbolj pogumne, da jim šepeta večne skrivnosti. Tiste, ki si upajo iskati pot tam, kjer ni še niti smeri. One, ki sledijo strasti in dovolijo, da jih prečisti, pogosto skozi bolečino in izgubo. Vse, ki ohranijo svoj jaz.« Le narod, ki gradi na ljubezni med posamezniki, je lahko večen.