Sem in tja preberem kakšen komentar na moje objave. Po večini so svetli, z visoko zavestjo, zavedajoč se, da je pisanje posebna strast. Muka. In veselje. Mestoma trpljenje in iskanje sprave ali nečesa lepega, kar površen pogled skrije. Zapisi ostanejo kot priče časa, ki se ne vrne. Besede, ki jih pisci vrstimo v nekem zaporedju, snujejo občutja, ko se prevodi misli in občutenja zapišejo na belino ekrana. Zapisi so identiteta pisca, pisatelji obraz naroda. Najlažje je soditi in obtoževati, kritična misel pa je izgubila svoj preventivni naboj. Kaj zares pomeni trdo delati na sebi, prepoznamo takrat, ko resnično preskočimo balast besed, ko preidemo k dejanjem. 

Iskanja ljudi v svetu, ki ga pretresa korona, se niso kaj dosti spremenila, po drugi strani pa do obisti. Iskanje bližnjic ali zatiskanje oči pred očitnim in jasnim iz vseh strani možnega pogleda, je pot, ki jo izberejo tisti, ki zorijo počasneje. Številni pa nimajo izbire. Soočeni s težkimi ali nepremostljivimi ovirami se klešejo, polirajo in gradijo. 

in ja. Od kod mi zgodbe, me sem in tja sprašujejo prijazni »sledilci«? Kakšna starejša gospa, ki je v življenju priklepetala marsikatero grenko noč ali sprto jutro, ki sama denarja ni nikdar služila, pač pa našla situiranega moža, mu rodila tri otroke, igrajoč samaritanko, pričakujoč, da jo bo svet častil kot dobro mater, sem in tja povpraša, če sem te zgodbe doživela. Seveda ne. Nisem živela zgodb, ki jih opisujem, morda le nianse in odtenke tem, ki jih osvetljujem. A če bi jih hotela živeti, bi se morala vsakič znova inkarnirati. Kar pa baje se. Vsak od nas. Rojevali naj bi se po ciklu vadžrašramadarme, kroga nenehnega rojevanja in umiranja. Česar pa zagotovo ne vemo, kot tudi ne, kaj nas čaka, ko zapustimo zemeljsko telo …  


Res pa je, da sem, skladno z vzgojo in dokaj težkimi preizkušnjami življenja, iz katerih nisem nikdar delala »best sellerja« ali uspešnice, pridobila visoko stopnjo sočutja, ki je prizemljeno. Z ljudmi, ki se k meni zatečejo, gradim vezi. Empatičen odnos. Seveda se z vsemi nismo ujeli, saj moja obzorja vseh ne navdahnejo; in res je. Zgodbe zorijo, se rojevajo in se spet nizajo kot stih besed v mislih, ki morajo ubesedene na površje. Zgodbe imajo vedno odmev, željo, da povedo nekaj, kar je skritega. Očem težje opaznega. In zgodbe so pisane spoštljivo, v njih se lahko prav vsak prepozna. Tudi sama sem del zgodb, kot ste vi del moje. Saj veste. Ljudje smo si, kljub vsem razlikam, sila podobni.

Zgodbe so tu, da se nas dotaknejo. Morda začudijo. Ganejo. In sprožijo iskro spremembe, ki lahko zaneti začetke velikih transformacij. Zgodbe so tu, da mestoma prikažejo ravni resničnega ali iluzornega. Mimikrijo ali pa poslovnost tam, kjer bi morala domovati srčnost. Tu so, da obelodanijo ravni, ki so prehitremu očesu skrite; tako lahko zelo hitro spregledamo razliko med pretirano skrbnostjo in željo po obvladovanju in nadzorovanju drugega. Prav tako kaj hitro prezremo zavist, ki se skrije v gromki smeh in žareče oči, ki poleg isker napovedujejo uničevalne ognje. Tudi hlad in nedostopnost lahko spregledamo za frigidnost in oholost ter domišljavost in večvrednostne komplekse za notranjo šibkost, ki beži pred seboj in svetom. In tako je kaj hitro jasno, da na tem svetu ni nič tako, kot bi na prvi pogled želeli, ocenili ali čemur bi radi verjeli. 

Foto: Cristina Conti/Shutterstock

Tako zgodbe izdajo, da je ljubezen zares silnica, ki poganja svet. A prav tako svet poganjata želja po (pre)moči in iskanju trajnega udobja, ki bi uspavalo še tako bojevitega. Iskanja ljudi v svetu, ki ga pretresa korona, se niso kaj dosti spremenila, po drugi strani pa do obisti. Iskanje bližnjic ali zatiskanje oči pred očitnim in jasnim iz vseh strani možnega pogleda, je pot, ki jo izberejo tisti, ki zorijo počasneje. Številni pa nimajo izbire. Soočeni s težkimi ali nepremostljivimi ovirami se klešejo, polirajo in gradijo. 

Hecno je, kako tašča ne zazna lastnega negativnega vpliva na snaho in lastnega sina, saj ko zavrača snaho, sinu onemogoča, da bi v celoti sprejel vsa nasprotja, ki jih odnosi in relacije družin že same po sebi zahtevajo, brez dodatnih projekcij sovraštva in negativnosti. 

Številne romanopisce niso brez razloga zanimala človeška nagnjena in odkloni. Zavist je seveda sila, ki premakne, zruši ali pa ustvari goro, najsi bo besed, misli in intrig, ki so most do zadovoljevanja le lastnih potreb. Še bolj zanimivo je opazovati ravni manipulacij in agend, ki jih ljudje ustvarijo in se čudijo, zakaj se nič ne sestavi. Tako je hecno, kako tašča ne zazna lastnega negativnega vpliva na snaho in lastnega sina, saj ko zavrača snaho, sinu onemogoča, da bi v celoti sprejel vsa nasprotja, ki jih odnosi in relacije družin že same po sebi zahtevajo, brez dodatnih projekcij sovraštva in negativnosti. Prav tako žena ne zazna, kako njen hlad in preračunljivost vplivata na identiteto otrok in počutje moža. Enako učitelj ne zazna, da njegova selekcija med otroki iz pomembnih družin in onimi iz družin v stiski vpliva na njih usode …

In če se nas katera koli zgodba dotakne tako globoko, da nas ne pusti ravnodušnih, doseže svoj cilj. Včasih je dovolj že dotik, da sem in tja odmev ne popusti, a največkrat naše misli ponavljajo le tiste odtenke in nianse, ki jih naše srce ne zmore pozabiti.

In ko se nas zgodbe dotaknejo, se le teh dotaknemo tudi sami.

In s svojim razumevanjem in interpretacijo soustvarimo paralelna možna sosledja dogodkov, ki se bodo v zgodbi, ko jo bomo odigrali sami, lahko razpletla drugače … Seveda ni nemogoče, da tako, kot si želimo sami. In prav tako ni nemogoče, da tako, kot si želimo vsi.