Jana Fleišer je žena, mama treh otrok, ustanoviteljica vrtcev Dobra teta in članica Kluba slovenskih podjetnikov - mladi. Zavzema se za sočutno vzgojo, spoštljive odnose med ljudmi, tople in zdravilne objeme ter sodelovanje znotraj panoge, ki lahko po njenem prepričanju obrodi izjemne sadove. Od študentskih let dalje je bila zaposlena v gospodarstvu, ideja za ustanovitev lastnega vrtca pa se ji je porodila tekom prvega porodniškega dopusta, ko je ugotovila, da v javnem vrtcu verjetno ne bo dobila mesta za svojega otroka. Iskala je možnost, da bi zanj zagotovila kakovostno varstvo, pri čemer bi bila prepričana, da je v času njene odsotnosti v dobrih rokah. Na koncu je sprejela odločitev, da sama vzpostavi zasebno varstvo, ki je kasneje preraslo v vrtec Dobra teta. Ta je bil ustanovljen leta 2011. Danes ima vrtec šest enot na Gorenjskem in eno v Ljubljani. Jana Fleišer je skupaj z dvema drugima direktoricama zasebnih vrtcev, Vesno Hrast in Polono Cvikl Pokorn, v okviru projekta Tetino igrišče zasnovala tudi zbirko tradicionalnih slovenskih iger, s katerimi se spodbuja otroke k razvoju različnih veščin.


Katere so ključne vrednote, temelji vrtca Dobra teta? 

Kar se mi zdi najbolj pomembno, je strokoven kader. Osebe, ki so pripravljene delati, ki imajo željo in posluh, ki zmorejo biti čuječe. Naše osrednje vodilo je sočutna vzgoja. V zvezi s tem se izobražujemo že od začetka; tudi s področja otroške psihologije, razvoja otroških možganov, čuječnosti. Skušamo ustvariti okolje, v katerem se otroci počutijo varne, sprejete in slišane. Pa tudi njihovi starši. Nanje se namreč prepogosto pozabi. Če želimo narediti večje korake pri otrocih, potrebujemo tudi njihovo podporo. Naše strokovne delavke skušajo pri vseh aktivnostih izhajati iz potreb in zanimanj skupine. V vrtcu spodbujamo pri iskanju informacij. Ne da se pripravimo in jih potem predamo, ampak da skupaj 'pogooglamo', gremo v knjižnico ali kopljemo po zemlji – kjerkoli že je skrit vir informacij. Vsi se moramo počutiti varne, če se želimo zabavati, če se želimo imeti dobro, se učiti. Da se naučimo opazovati stvari in biti hvaležni. Skladno s sočutno vzgojo se nam zdi izredno pomembno tudi to, da otroke spodbujamo k izražanju čustev. Odrasli jim moramo pomagati, da jih lahko ubesedijo. Pogosto si želimo v naši družbi samo srečne, nasmejane otroke (in odrasle), kar pa v realnosti ni izvedljivo. Zmožni moramo biti držati prostor tudi otroku, ki mu je težko. Smo tudi vrtec, ki dela po NTC metodi (uporaba novih odkritij na področju nevroznanosti v učilnicah in v vsakdanjem življenju), jeseni pa bomo odprli NTC center. To pomeni, da z raznimi metodami spodbujamo dodatni nevrološki razvoj. Predvsem je potem samo učenje še toliko bolj zabavno. Stvari morajo biti vedno zanimive, interaktivne, po možnosti da se kombinira gibanje in razmišljanje. Otroci so narejeni za gibanje in tega v vrtcu ne sme manjkati. 

Otrokom je treba omogočiti, da doživijo zmage in poraze. V življenju potrebujemo oboje. Preko porazov se otroci naučijo, da če ti nekaj ne uspe, ni konec sveta. Uspešen človek je tisti, ki pade in se pobere. Ni pa dovolj samo, da se pobere, ampak tudi kako hitro se pobere. Prepogosto se zataknemo v vlogi žrtve. 

Katera je najboljša popotnica, ki jo lahko starši dajo otrokom, in katere so najpogostejše napake pri vzgoji, ki so škodljive za otrokov razvoj? 

Najboljša popotnica za otroka je, da ga naučimo, da je dovolj dober in edinstven točno tak, kot je. Da ga ne tlačimo v neke okvirje. Da ne omejujemo otroka zgolj s svojim pogledom na svet. Največja napaka je absolutno ta, da otroke tlačimo v naše neizpolnjene želje. Ali da se trudimo, da bi postali popolna facebook družina. 


Jaz vedno rečem: Popolni smo v svoji nepopolnosti. Naše napake nas delajo edinstvene. Vsak otrok je edinstven in mi odrasli moramo sebe toliko umiriti, da lahko začutimo otroka in se postavimo v njegovo kožo. Predvsem pa mu moramo dati varnost. Močno verjamem, da otroci res ne potrebujejo naše prtljage, ne nekih ekstremnih usmeritev. Mi moramo biti njihovi najboljši navijači; da jih spodbujamo, verjamemo v njih. Ko gre nekaj narobe, je pomembno, da se otroci počutijo varne, da lahko povejo, kaj se je zgodilo. Rečemo: »Tukaj sem zate. Razumem, da ti je hudo. Vsi delamo napake. Kaj boš pa zdaj naredil?« Da tudi otrok pride do načrta. Otrokom je treba omogočiti, da doživijo zmage in poraze. V življenju potrebujemo oboje. Preko porazov se otroci naučijo, da če ti nekaj ne uspe, ni konec sveta. Uspešen človek je tisti, ki pade in se pobere. Ni pa dovolj samo, da se pobere, ampak tudi kako hitro se pobere. Prepogosto se zataknemo v vlogi žrtve. 


Pomembno je, da ko se starš ujezi, kritizira otrokovo dejanje, nikoli osebnosti. Obratno je seveda pri pohvalah. Treba je pohvaliti dejanja ampak tudi osebnost. S tem gradimo otrokovo osebnost. Pohvalimo tista dejanja, v katera otrok vloži trud, kar je bilo v njegovih očeh vredno truda. 

Še eno stvar bi izpostavila. Zelo primanjkuje varnih objemov. To so umirjeni in nežni objemi, ki trajajo nekaj sekund dlje kot običajni in so zdravilni. Telo se v takem objemu sprosti, otrok pa je pripravljen za nov dan. Moja želja je, da bi se vsi starši tega sveta vsaj enkrat na dan ustavili, dvakrat vdihnili, objeli svojega otroka in mu povedati, da ga imajo radi. Šokantno je, koliko otrok nikoli ne sliši od staršev, da jih imajo radi ali da verjamejo vanje. En pravi objem na dan in en 'rad te imam' – mislim, da lahko s tem spremenimo svet.   

Kako je po vaših opažanjih situacija z epidemijo in ukrepi v zadnjih dveh letih vplivala na predšolske otroke?

Rekla bi, da so šli predšolski otroci dokaj dobro skozi. Dejansko je bila cela družba pod stresom. Seveda se je to poznalo tako pri starših, strokovnih delavkah in seveda tudi pri otrocih. Ogromno smo delali tudi z vzgojiteljicami; kako narediti pri sebi 'check listo', če si v redu. Da preveriš, če imaš krč v želodcu, napete roke, si poten. Če se ustaviš in samo preveriš telo, točno veš, kako si. Enako je pri starših. Treba jim je bilo dati neko varnost. 


Ko so bili 'lockdowni', smo vedeli, da jim je bilo zelo težko. Z vzgojiteljicami smo jih pogosto kontaktirali. Vzgojiteljice so brale pravljice in izvajale lutkovne predstave. Pošiljali smo jim ogromno idej za ustvarjanje iz materialov, ki so na voljo doma. Če smo lahko pomagali v tistih izrednih razmerah, smo naredili veliko. Ko so otroci prišli nazaj, smo sploh po prvi odsotnosti pričakovali, da se bo predvsem pri najmlajših, ki se še niso dobro navadili vrtca, pojavila velika stiska. Naredili smo načrt za ponovno uvajanje. Ampak je bilo neverjetno. Otroci so prišli pripravljeni. Zdelo se je, da so imeli dovolj doma. Želeli so priti nazaj v vrtec, v družbo, med prijjatelje. Vsi smo jih samo gledali in občudovali. Rekla bi: Kapo dol vsem staršem, ker so bile to res izredne razmere. Sploh za tiste, ki so delali od doma. Seveda se je povečala uporaba elektronike, ampak generalno gledano so starši naredili ogromno za svoje otroke. 

Jaz sem zelo glasna, hitra, moj mož je umirjen. Ob njem sem se naučila umiriti, zaradi česar lažje živim in imam bolj kakovostno življenje. Včasih nisem bila prepričana, če nekaj res zmorem, on pa je vedel, da mi bo uspelo. On je moja velika spodbuda. 

To, da ste ustanovili vrtec, je vaša prva podjetniška izkušnja. Za katere izkušnje od prej bi rekli, da so vam v največji meri pomagale pri podajanju na samostojno pot?

Že kot študentka sem štiri leta delala v McDonaldsu v Domžalah. Tam sem dobila ogromno znanja. Neverjetno je, koliko delovnih izkušenj mi je dalo to okolje. Je pa res, da sem zelo hitro napredovala in kasneje vodila izmene. Pridobila sem tudi veliko vodstvenih izkušenj, saj sem organizirala delo. Zaposlena sem bila tudi v podjetju FMC, kjer sem delala v servisu in na različnih projektih ter na koncu celo prevzela delovno mesto pomočnice direktorja Pro Servisa. Spet sem dobila en spekter izkušenj; od izkušenj z delom z ljudmi do drugih podjetniških znanj. Nek ta stres mi je bil tako poznan že od prej. Vsaka izkušnja, ki sem jo do sedaj dobila, mi je dala en delček sestavljanke. Prinesla mi je določena znanja, za katera sem zelo hvaležna. Nikoli nisem opravljala dela, pri katerem se ne bi imela fino ali bi imela občutek, da je to izguba časa.


Kako vam uspe loviti ravnovesje med časom, ki ga posvečate delu, in časom za družino?

To je moj življenjski projekt. Med časom za delo in družino – to v teoriji še gre. Nastane pa problem, ker potem zmanjka časa zame, ki ga nujno potrebujem, če želim imeti kaj, kar lahko dam. Ljudje, ki smo na vodilnih položajih, moramo biti zgled, motivatorji, neka inspiracija. Tudi znotraj družine imam podobno vlogo. Učim se loviti tak ritem, da bi si vzela več časa zase. Pri vsakem delu, ki se ga lotiš, moraš biti tudi iskren do sebe, koliko si optimalen. Moraš biti toliko samokritičen, da ko vidiš, da ti kakšen dan res ne gre, se takrat raje lotiš česa drugega. Je pa res, da imamo podjetniki s prilagodljivim urnikom privilegij, da družino lažje vključimo v vmesne pavze. Ta privilegij je meni kot mami zelo dragocen. Gledam tudi na to, da ne izgubljam preveč časa za stvari, ki mi jih res ni treba delati. 

Na kakšne načine si napolnite svoje baterije? Katere so najljubše dejavnosti, ki se jim posvečate?

Zelo mi paše meditacija. Mislim, da je meditacija dar, ki ga premalo izkoriščamo, ker nam odpira neverjetne potenciale. Pomagam si tudi z vizualizacijo, afirmacijami, z vsem, preko česar lahko to nadgradim. Tudi jutranji sprehod, preden se svet zbudi, mi predstavlja balzam za dušo in telo. 

Nekateri mislijo, da se odraslim ni treba opravičevati otrokom. To je ena največjih neumnosti. Pomembno je, da učimo z zgledom in da tudi sami naredimo to, kar pričakujemo od otrok. 

Kako bi opisali sebe kot mamo? S kakšnimi izzivi se srečujete v tej vlogi?

Skušam biti sočutna in imeti veliko potrpljenja, priznavati edinstvenost vsakega otroka ter izklapljati svojo prtljago in vzorce. Moji izzivi so dnevi, ko je vsega preveč. Ko si ti prepoln, pridejo podobni signali tudi iz okolja. Takrat moraš to ozavestiti, da ne prenašaš svoje nemoči, utrujenosti na druge. Če to preneseš na koga, je treba prevzeti odgovornost in se opravičiti. To se mi zdi zelo pomembno, ker nekateri mislijo, da se odraslim ni treba opravičevati otrokom. To je ena največjih neumnosti. Pomembno je, da učimo z zgledom in da tudi sami naredimo to, kar pričakujemo od otrok.

Bi lahko izpostavili katero izkušnjo, ki vas je v najbolj oblikovala v osebo, kakršna ste postala?

Mislim, da so name najbolj vplivali - tako jim jaz rečem - junaki mojega življenja. To so osebe, ki v tebi prepoznajo tisto, kar sam ne moreš, oziroma ti zmorejo nuditi oporo takrat, ko jo potrebuješ. Pri tem bi vsekakor izpostavila mojega moža. Jaz sem zelo glasna, hitra, on je umirjen. Ob njem sem se naučila umiriti, zaradi česar lažje živim in imam bolj kakovostno življenje. Včasih nisem bila prepričana, če nekaj res zmorem, on pa je vedel, da mi bo uspelo. On je moja velika spodbuda. 


Tudi v preteklosti je bilo nekaj takih ljudi v mojem življenju. Med njimi so zagotovo tudi moji starši. Tudi učitelj za telovadbo v sedmem razredu. Moja starejša sestra je imela v šoli same petke, jaz pa štirke in petke. Od drugih sem poslušala: »Ona je tako pridna, ti pa bi se lahko malo več učila.« Ta učitelj pa je rekel: »Res nimaš tako dobrih ocen kot ona, ampak v športu si pa veliko boljša.« En preprost stavek mi je v tistem obdobju ogromno pomenil. Tudi trener za karate. Ko smo se pripravljali na turnirje, smo imeli treninge od ponedeljka do sobote. Kljub temu da je imel družino, je nedeljo dopoldne namenil temu, da je mene pripravljal na tekmo, ker je verjel vame. Zdaj v odrasli dobi so otroci moji največji učitelji. Ko misliš, da si nekaj naredil na sebi, ti dajo otroci pogoje, da to stestiraš. Hkrati so tudi največji motivatorji. 

Ko sem še delala v gospodarstvu, smo znali tudi kot konkurenca med sabo sodelovati. Ko pa sem se začela ukvarjati s predšolsko vzgojo, me je presenetilo, da je na tem področju, ki je poleg tega še socialna panoga, tega veliko manj. Samo ena oseba mi je namreč dala nasvet, kako naj se tega lotim, drugje so mi bila vrata zaprta. 

Morda še kakšna misel za konec?

Mislim, da je v času, v katerem živimo, preveč razdeljenosti. Ko sem še delala v gospodarstvu, smo znali tudi kot konkurenca med sabo sodelovati. Ko pa sem se začela ukvarjati s predšolsko vzgojo, me je presenetilo, da je na tem področju, ki je poleg tega še socialna panoga, tega veliko manj. Samo ena oseba mi je namreč dala nasvet, kako naj se tega lotim, drugje so mi bila vrata zaprta. Zdaj sama drugim zelo pomagam in jim svetujem, kolikor je mogoče, ker verjamem, da se dobro z dobrim vrača. Rada bi izpostavila, da si dajmo pomagati, podajmo en drugemu roko, sodelujmo. Ko stopimo skupaj, se začnejo dogajati čudeži.