Podobnih primerov je enostavno preveč, da bi si še zatiskali oči pred dejstvom, da koristi pojava družbenih omrežij bledijo v primerjavi z vedno večjo družbeno škodo, ki jo povzročajo. Odzivi na podobne tragedije gredo običajno v smeri opozoril staršem, da naj še povečajo nadzor otrok pri uporabi spleta. Ob tem pa naj jih ozaveščajo o vseh nevarnostih, ki jim tam pretijo. Čeprav starši o tem, kaj vse se tam dogaja, nimajo pojma in jih večina še sebe ne zna zaščititi pred trnki, ki visijo od vsepovsod s spletnega vesolja. 

Ko otroka odrežeš od spleta, ga hkrati odrežeš od vrstnikov. S preprečevanjem potencialne škode se s tem otroku nujno povzroča druga. V teh škripcih se poskuša vsak starš znajti kakor ve in zna. 

Prelaganje vse odgovornosti na pleča staršev je podobno, kot bi npr. povsem sprostili prodajo mamil in staršem naročili, da naj preprečijo, da otroci pridejo v stik z mamili in jih poučijo o njihovi škodljivosti. Zakaj si delamo toliko nepotrebnih stroškov z varovanjem poti, po katerih otroci hodijo v šole. Proč z vsemi prometnimi znaki, omejitvami hitrosti, pločniki, podhodi, posebej označenimi prehodi za otroke, zgodnjeseptembrskimi gasilci in policisti  ... Čemu tako visoke ograje okrog šol?! Naj starši poskrbijo, da otroci varno pridejo v šolo in nazaj domov. Jih poučijo o prav vseh nevarnostih, ki jim pretijo in – seveda – naj jih pred vsemi temi tudi zavarujejo. 


Kot družinski terapevt sem odločno na strani tistih, ki staršem nalagajo odgovornost, ki so si jo nepreklicno naprtili z rojstvom prvega otroka. Še bolj neizprosno pa podpiram vse, ki podobno odgovornost terjajo od države. Od tistih iz njenega ustroja, ki bi morali dodatno skrbeti za otroke in podpirati starše. Predvsem tam, kjer tudi ustrezno usposobljeni in zreli starši enostavno ne zmorejo biti kos izzivom vedno bolj nore sodobne družbe.

Splet in družbena omrežja so tipičen primer, kjer starši nikakor ne morejo sami zaščititi otrok. Za to namreč obstaja samo en način – da otrokom brez svoje prisotnosti popolnoma preprečijo dostop do spleta. V družbi, kjer je praktično povsod mogoče priti do računalnika ali vsaj pametnega telefona, to ni mogoče! Razen če otroka zaklenejo v njegovo sobo, izven nje pa so ves čas z njim. Dodatna težava, za katero tudi niso krivi (samo) starši, pa je, da se otroci vedno bolj povezujejo preko spleta. Ko otroka odrežeš od spleta, ga hkrati odrežeš od vrstnikov. S preprečevanjem potencialne škode se s tem otroku nujno povzroča druga. V teh škripcih se poskuša vsak starš znajti kakor ve in zna. 

Foto: Wassenbergh/Shutterstock

Kot ni idealnih državljanov, politikov in gospodarstvenikov tudi ni idealnih staršev. Upam si zapisati, da jih je veliko brezupno daleč od kakršne koli odličnosti. Naloga države oziroma družbe kot celote je, da staršem pomaga. Dodatno pa ščiti in podpira otroke, ki jim starši iz različnih razlogov ne zmorejo zagotavljati dovolj varnega in razvojno ustreznega okolja.

Ne bom slepomišil – družbena omrežja oziroma kar splet kot celoto je treba nadzirati, po potrebi tudi blokirati oziroma cenzurirati. Ta beseda je v demokraciji postala nepredstavljiva, povezuje se jo samo še s totalitarnimi in avtokratskimi sistemi.  Vendar se je demokracija, oziroma tisto kar pod tem pojmom razume večina ljudi, ravno v tem najbolj izrodila v posmeh same sebe. Zato rabimo točno to – cenzuro. To sploh ni več vprašanje – ostaja le še dilema, kako jo izpeljati. Ali lahko obstaja nekaj na videz tako protislovnega kot je »demokratična cenzura«?! 

Kot je razkrila žvižgačica Frances Haugen, je lastnikom in upravljavcem družabnih omrežij figo mar za varnost kogar koli na spletu. Nasprotno – sporna, provokativna in škodljiva dogajanja so jim celo v interesu, saj dvigujejo število klikov in deljenj. Računati na njihovo samokontrolo in samocenzuro je zato povsem iluzorno. 

Seveda obstaja in jo tudi že izvajamo. Ko gre za pedofilijo in posnetke zlorab otrok nimamo le družbenega dogovora, da je to povsem zavrženo in prepovedano. Imamo zakonodajo, ki omogoča nadzor, prepoved (cenzuro) in tudi sankcioniranje. Zato si nihče ne upa niti pisniti v smislu zagovarjanja svobode izražanja ali svobode podjetništva. Ali se še bolj aktualno in bizarno sklicevati na pravice staršev, da odločajo o telesih svojih otrok. Podoben pristop je treba razširiti na vse pojave, ki ogrožajo otroke. Konkretno - aplikacijo tiktok bi bilo treba prepovedati in blokirati, dokler tisti, ki jo upravlja, ne zagotovi brisanja neprimernih vsebin in preprečevanja neželenih aktivnosti. Ali pa aplikacijo spremeni tako, da bi bila prijava mogoča samo za osebe z ustreznim certifikatom o polnoletnosti. Nekaj podobnega temu, kar nas je večina spoznala ob uporabi portala zVem. 


S takim pristopom avtokratski izraz cenzura zamenjamo z bolj demokratičnimi kot so odgovornost, kvalitetno upravljanje, spoštovanje pravil, posledice in kazni. Manj pomembno je, kako kaj poimenujemo – pomembno je, da deluje. Če želimo, da deluje, najprej potrebujemo jasen dogovor, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano. Verjetno se strinjamo, da bi moralo biti prepovedano vsako združevanja otrok in mladostnikov, ki spodbuja nevarne aktivnosti. Vsak, kdor omogoča združevanje, je dolžan poskrbeti za varnost. Vsak - ne samo starši, šole in učitelji. Izkušnje zadnjih dveh let pokažejo, da zaščito na spletu potrebuje tudi presenetljivo veliko število odraslih »otrok«. Pred načrtnimi manipulatorji, kot tudi pred njimi samimi, predvsem njihovo nesposobnostjo kritične distance in presoje.

Kot je razkrila žvižgačica Frances Haugen, je lastnikom in upravljavcem družabnih omrežij figo mar za varnost kogar koli na spletu. Nasprotno – sporna, provokativna in škodljiva dogajanja so jim celo v interesu, saj dvigujejo število klikov in deljenj. Računati na njihovo samokontrolo in samocenzuro je zato povsem iluzorno. Treba bo najti način, da se jih sooči z odgovornostjo in posledicami. To pa je težko pričakovati od tistih, ki sami kot hrčki poganjajo kolesje temne strani družbenih omrežij. 

*Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva. 

Izidor Gašperlin po zaključeni poslovni karieri zadnjih 15 let deluje kot partnerski in družinski terapevt v svojem terapevtskem centru. Na delavnicah in predavanjih po Sloveniji na enostaven način govori o zapletenih zadevah iz naših odnosov in pri tem navdušuje z neposrednim in sproščenim pristopom. Je tudi avtor knjižnih uspešnic Čutim, torej sem!, Solo v dvoje in Striptiz v dvoje ter soavtor knjige Človeška ljubezen.