Najhitrejši odgovor bi dala preiskava z ultrazvokom, dobil sem napotnico z najvišjo stopnjo nujnosti. Preklical sem vse možne bolnišnice, najboljši rezultat so bili štirje meseci in pol čakalne dobe. Preveč za moje bolečine, še bolj za moje strahove. In sem krenil še v drug telefonski krog. Tudi v zasebnih ordinacijah bi moral čakati mesec in pol. Ko sem tako tarnal naokrog, se me je končno usmilil nekdo, ki je poznal zdravnico v enem od zdravstvenih domov. Kot se je kmalu pokazalo, je precej dobro poznal tudi razmere v zdravstvu. Pomiril je moje moralne zadrege, naj se ne sekiram in se naslednji dan ob pol dvanajstih oglasim v ambulanti.
Včasih so se zdravnikom dajale kuverte, v ordinacijah je dišalo po kavi. Sram je bilo oboje: tiste, ki so jemali, in tiste, ki so dajali. Te zadrege so bile res elegantno rešene. »Kuverte« zdaj kar odkrito dajemo zavarovalnicam, ki brezsramno ponujajo storitve mimo vrst. K dvoživkam, ki diskretno ponujajo preskok vrst v svojih zasebnih ambulantah, ni več treba nositi ne kuvert ne denarja. Sprejemajo plačilne kartice.
Moralne zadrege, pomešane s sramom, so se vrnile, krepile so se z vsakim korakom proti vhodu zdravstvenega doma. Na stopnicah v klet sem se odločil, da kljub drugačnim navodilom, ne bom trkal, grem v kot in počakam, da kot zadnji pridem na vrsto. V kleti pa presenečenje. Pričakoval sem nabito polno čakalnico, a nikjer nikogar?! Ne v sprejemni pisarni, tudi v ambulanti je bilo sumljivo tiho. Ker pametni pišejo, sem v koledarčku preveril, če se morda nisem uštel v dnevu. Ne – bil sem ob pravem času na pravem mestu. Šele ko sem iz tihih prešel v malo bolj nadležne načine zbujanja pozornosti, se je od nekod le vzela gospa iz sprejemne pisarne. Zelo prijazna. Potem je trajalo še nekaj časa, da je iz druge smeri prišla zdravnica. Še bolj prijazna.
Priprave za pregled na intimnih delih mojega telesa so naju toliko zbližale, da sem ji upal direktno izraziti svoje začudenje. Povedal sem ji, kakšne so čakalne vrste. Pa je to že vedela. Da sem pričakoval polno čakalnico, ne pa vzdušje, kot je v cerkvah uro po zadnji maši. Preprosto, povsem mirno, brez kančka zadrege, mi je zelo odrezavo odgovorila: »Saj jaz bi delala več, ampak tega nihče ne plača.« V trenutku mi je bilo jasno, da je v zdravstvu nekaj hudo narobe.
Ko sem se po pregledu premikal v obratno smer, se mi je z vsako stopnico sram spreminjal v jezo. Moj pregled mimo vrste ni nikomur podaljšal čakalne dobe niti za sekundo. Ob nenormalnih čakalnih dobah imamo drage naprave, na katerih se večino dneva nabira prah. In zdravnike, ki v službenem času ne počnejo tega, za kar so plačani. Nekateri morda celo »fušajo« v kakšni zasebni ordinaciji. Ker je ta zdravnica kakšno leto zatem dokončno prestopila v klub zasebnikov, se moja podla insinuacija niti ne zdi tako zelo nemogoča.
Epidemija je razkrila, da je od te moje prigode šlo v zdravstvu samo še navzdol. Nakopičenih težav se ne da več skriti, z vseh strani butajo na plano. Čakalne vrste so se še podaljšale, bojim se, da v nepovratne dimenzije. Že res, da medicinske sestre odhajajo zaradi nizkih plač. Ampak – ali so kdaj imele drugačne?! Meni in mojim terapevtskim kolegom se pogosto pritožijo čez svoje zdravnike. Potarnajo nad zelo slabimi odnosi v bolnišnicah in zdravstvenih domovih. O stiskah, ko morajo prenašati slabo voljo ljudi, ko ti opazijo, da uro ali več po začetku delovanja ambulante vanjo ni vstopil še noben od sotrpinov.
Zavedam se, da se ob teh vrsticah marsikdo v zdravstvu počuti prizadetega, ker se po najboljših močeh trudi delati pošteno in strokovno. Verjamem, da je večina takih. Vendar odgovarjam z vprašanjem – je sploh še mogoče v tako načetem sistemu delati »pošteno in strokovno«? Je pošteno, če skušaš kvalitetno delati zgolj na svojem delovnem mestu, ob tem pa zatiskati oči pred množico pomanjkljivosti in nepravilnosti. Ne želim moralizirati, ker zgodba najbolj znanega slovenskega kirurga lepo pokaže, kaj se zgodi tistim, ki si upajo povedati na glas. In kar je še bolj žalostno – da ni nikogar, ki bi resnično prisluhnil in ukrepal.
Privatizacija zdravstva bo rešitev le za tiste z debelimi denarnicami. In za zdravnike, ki sem jim bo uspelo premakniti na bolj rodovitne pašnike. Če sledimo egoistični logiki kapitala (kar se vedno pokaže kot najboljša pot razmišljanja), je skriti namen privatizacije, da še več bremena preide na pleča uporabnikov.
Po naravi sem optimist, ko pa gre za zdravstvo sem izrazito pesimističen. Rubikon je že davno prestopljen, vendar te dni prav nobena od strank ne ponuja jasne in odkrite analize vzrokov, še manj, kako bomo zdravstvo rešili pred moralnim in organizacijskim razkrojem. Najbolj logičen odgovor je, ker to ni v interesu tistih, ki stojijo za strankami. Rado Pezdir je v knjigi in odmevnem intervjuju jasno razložil, kako hobotnice z rodovnikom iz prejšnjega sistema črpajo mozeg iz državnega okostja. »Pozabil« je omeniti, da so se jim pridružile še druge, ki znajo plavati tudi v drugo smer. Državna srebrnina je večinoma porazdeljena, hobotnicam ostajata dve glavni lovišči: energetika in zdravstvo. Boj za prevlado v energetiki je postal tako brezobzirno odkrit, da ga ne morejo spregledati niti največji naivneži.
Zdravstvo je prepomemben plen, da bi ga plenilci spustili iz svojih krempljev. Dokler se ne zaprejo vrata, skozi katera po nepotrebnem odteka denar, ga lahko mečemo v sistem v neskončnih količinah, pa se ne bo kaj dosti poznalo. Privatizacija zdravstva bo rešitev le za tiste z debelimi denarnicami. In za zdravnike, ki sem jim bo uspelo premakniti na bolj rodovitne pašnike. Če sledimo egoistični logiki kapitala (kar se vedno pokaže kot najboljša pot razmišljanja), je skriti namen privatizacije, da še več bremena preide na pleča uporabnikov. Prispevki so tako visoki, da jih ni moč dvigovati. Plen v javnem zdravstvu je zato mogoče ohraniti le tako, da se porabi čim manj denarja za »brezplačne« zdravstvene storitve. Dolge čakalne vrste so sredstvo in pojavna oblika take logike.
Na tej točki trčimo ob pojav »zdravnikov dvoživk«. Če združim znanje in izkušnje obeh karier, organizatorja poslovnih sistemov in terapevta, ne zmorem niti kančka naivnosti, da tudi poštenjakarji ne sledijo svojim interesom. Tisti s prenadležno vestjo bodo svoj interes samo potisnili v podzavest ali ga prekrili s sprejemljivimi izgovori. Dvoživkam ustrezajo dolge čakalne vrste, saj jim zagotavljajo posel v zasebnih ordinacijah. Tudi zanje ima dan samo 24 ur. Manj ko ga namenijo za delo v javnem zdravstvu, več jim ga ostane za popoldan. Logika je pri tem kruto enostavna.
Če dovolimo, da zdravstveni sistem postane kopija zobozdravstvenega, bomo dokazali, da si ne zaslužimo svoje države. Država, ki ne zmore zagotoviti pravočasnega in ustreznega osnovnega zdravljenja vsem, ko ga potrebujejo, si ne zasluži tega imena.
Sistem dvoživk je še en primer iluzij o zdravnikih, pravzaprav kar o sodobnem človeku nasploh. Pod belo haljo se namreč skriva le to – človek – iz mesa in krvi. Zato je dvoživkarstvo ena od najhujših anomalij v zdravstvu. Včasih so se zdravnikom dajale kuverte, v ordinacijah je dišalo po kavi. Sram je bilo oboje: tiste, ki so jemali, in tiste, ki so dajali. Te zadrege so bile res elegantno rešene. »Kuverte« zdaj kar odkrito dajemo zavarovalnicam, ki brezsramno ponujajo storitve mimo vrst. K dvoživkam, ki diskretno ponujajo preskok vrst v svojih zasebnih ambulantah, ni več treba nositi ne kuvert ne denarja. Sprejemajo plačilne kartice.
Sistem dvoživkarsta ne ponuja dobrih rešitev, koti pa vedno nove težave. Predvsem izjemno kvarno vpliva na odnose v zdravstvu, v katerem so nekateri vedno bolj enakopravni od drugih. To se v nobenem kolektivu ne more končati dobro. Sploh pa ne v javnem. Ne bom se spuščal v tehnično-organizacijske zadeve, ker jih ne poznam dovolj. Jasno pa si upam zapisati, da dvoživkarstvo lahko ohranimo samo, če se dvoživkam jasno predpišejo norme, ki jih morajo opraviti v javnem zdravstvu, sočasno pa se vzpostavi zanesljiv sistem kontrole. Če to ni izvedljivo (že slišim grožnje sindikata, ki lahko zaradi vedno večjega pomanjkanja zdravnikov občasno izkorišča njihov monopolni položaj), je treba zdravnike postaviti pred dejstvo, da se odločijo za eno ali drugo. Gre za eno od ključnih potez, da se ustavi moralni in finančni razkroj javnega zdravstva.
Če dovolimo, da zdravstveni sistem postane kopija zobozdravstvenega, bomo dokazali, da si ne zaslužimo svoje države. Država, ki ne zmore zagotoviti pravočasnega in ustreznega osnovnega zdravljenja vsem, ko ga potrebujejo, si ne zasluži tega imena. Vrag je vzel šalo, ne samo v zdravstvu. Se bo pa ravno v zdravstvu najprej pokazalo ali bomo kot družba končno opravili nujni zrelostni izpit.
*Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
Izidor Gašperlin po zaključeni poslovni karieri zadnjih 15 let deluje kot partnerski in družinski terapevt v svojem terapevtskem centru. Na delavnicah in predavanjih po Sloveniji na enostaven način govori o zapletenih zadevah iz naših odnosov in pri tem navdušuje z neposrednim in sproščenim pristopom. Je tudi avtor knjižnih uspešnic Čutim, torej sem!, Solo v dvoje in Striptiz v dvoje ter soavtor knjige Človeška ljubezen.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: