Žerdinova nova knjiga MMXX: Leto nevarne bližine podaja izčrpen pregled slovenske (politične) stvarnosti od januarja 2020, ko je bilo že jasno, da bo novi virus prišel tudi k nam, do danes, prve obletnice razglasitve epidemije koronavirusa v Sloveniji. 

Sredi decembra ste dobili klic za pisanje knjige o epidemiji in njenih učinkih na Slovenijo, zapišete v uvodu. Že kar na začetku zato, da pri odgovoru na vprašanje, kaj je šlo pri nas narobe, pridemo čim globlje, razčlenimo napake, da se kaj takega ne bi ponovilo?

Na začetku decembra sem na vladni tiskovni konferenci slišal odgovor razumne in strokovno podkovane osebe, da ne razume, zakaj ukrepi v drugih državah delujejo, v Sloveniji pa nimajo učinka. Ceneno pojasnilo, da se jih očitno ne držimo dovolj striktno, me je razjezilo. Do tistega trenutka je zaradi covida-19 umrlo že skoraj dva tisoč ljudi, pri iskanju odgovora, kaj gre narobe, pa so se v zdravstveno-oblastnih strukturah zatekali k najbolj poenostavljenemu odgovoru. Če drži, da ukrepov nismo spoštovali dovolj dosledno, je treba zastaviti tudi vprašanje zakaj. Zakaj jih domnevno nismo spoštovali? Drugo vprašanje pa je, ali so oblasti res predpisale vse ukrepe, ki so na voljo. Če bi oblasti ljudi agresivno pozivale, naj redno zračijo prostore, bi dosegli več kot z aplikacijo, ki naj bi bila nekakšna čarobna paličica. 

Zaznal sem kar nekaj rokohitrsko sprejetih zakonskih členov, ki nimajo nič skupnega z omejevanjem epidemije ali gospodarskim okrevanjem po epidemiji. To je bil jasen znak, da se lahko pod krinko boja proti epidemiji sprejmejo odločitve, ki so ogromen korak nazaj. 

Ali ste morda z naslovom knjige potegnili tudi kakšno vzporednico s kultnim filmom Leto nevarnega življenja?

Ko sem se lotil pisanja, sem najprej napisal podnaslov Kaj je šlo narobe, potem kazalo. Nato vse drugo. Z urednikom knjige Samom Rugljem sva zadnje tedne razpravljala o naslovu, Leto nevarnega življenja je bila ena od možnosti. Vendar je knjigo s tem naslovom napisal že literarni zgodovinar Matevž Kos. Sicer pa je bil film Leto nevarnega življenja v Indoneziji skoraj dve desetletji, do menjave režima, prepovedan. Ne skrbi me, da bi leta 2021 prepovedali knjige. Skrbi pa me, ker so bile knjigarne tako dolgo zaprte in ker so bile tako dolgo zaprte šole, institucije, v katerih mladina pridobi odnos do knjig. Del srednješolcev še vedno ne hodi v šolo. 

Kronološko peljete z zapisi od koronskega pacienta 0 do odstopa Marjana Šarca in nastopa vlade Janeza Janše ter z njo kriznega upravljanja med epidemijo … Se vam zdi, da gre vse samo še na slabše in bi lahko bila policijska ura in kaznovanje, denimo petkovih kolesarjev, tudi po koroni malone uzakonjena? Vemo, da bomo morali z virusom živeti.

Zaznal sem kar nekaj rokohitrsko sprejetih zakonskih členov, ki nimajo nič skupnega z omejevanjem epidemije ali gospodarskim okrevanjem po epidemiji. Se spominjate, kaj je bil eden prvih ukrepov za zamejevanje epidemije? To, da je uprava za javna plačila Komisiji za preprečevanje korupcije prekinila podatkovni tok, ki napaja aplikacijo Erar, bolj znano po prvotnem imenu Supervizor. To je bil jasen znak, da se lahko pod krinko boja proti epidemiji sprejmejo odločitve, ki so ogromen korak nazaj. 

Ker sem na začetku drugega vala dobil sporočilo iz kliničnega centra, da sem prišel na vrsto za manjši poseg, sem se druženju bolj izogibal. Navodila, naj ležim na kavču in gledam televizijo, se pa nisem držal. Gre za navodilo, ki izrazito škoduje imunskemu sistemu. 

V enem izmed zadnjih sobotnih uvodnikov ste imenitno zapisali tudi o premieru in rabi angleške besede laganje, ki jo je spremenil v polaganje. Mora dober politik kdaj resnico olepšati, sicer lahko samega sebe le še položi na domači kavč?

Politika, če za trenutek idealiziram, je namenjena upravljanju zadev, ki se tičejo skupnosti. Če jo razumemo tako, potem ni razlogov, da bi realnost slikali bolj svetlo ali bolj črno. Če pa na politiko gledam realistično, je jasno, da se spreminja v upravljanje z lastno podobo. Ogledala, ki jih nastavlja kdo drug, so ob tem zanjo moteča. Skupnost pa ogledala potrebuje. 


Bilanca leta nevarnega življenja je tragična, vemo. Ne vemo pa še natančno, zakaj se je pri nas med drugim valom kljub omejitvam za zajezitev širjenja okužbe epidemiološka slika zaostrovala. Je bila slaba izbira način nagovarjanja ljudi z ukazovanjem in prepovedmi ali Slovenci pač ne zaupamo oblastnim institucijam?

Če je ozračje v skupnosti takšno, da si ljudje ne upajo kritično razmišljati, zakaj se je zgodila tragedija, je to odgovor na vprašanje. Epidemiologi, ki so najbolj poklicani, da zamejijo širjenje virusa, so lahko uspešni v sistemih, v katerih ljudje oblasti zaupajo. V avtoritarnih sistemih epidemiologija odpove.

Kaj je pred epidemijo za vas predstavljalo tisto najbolj nevarno? In zdaj?

Promet se mi je vedno zdel nevaren. Epidemija za ljudi moje starosti na osebni ravni ni najbolj nevarna reč na svetu. Nevarna je na ravni skupnosti kot celote. Na osebni ravni postane covid-19 bolj nevaren od prometa po 55. letu starosti. No, popraviti se moram: sem že v starostni skupini, v kateri je epidemija nevarnejša od prometa. 

Vi niste zboleli za covidom-19. Ste se čisto nehali družiti?

Ko sem se srečal s prijatelji, sem se srečal na odprtem. Ker sem na začetku drugega vala dobil sporočilo iz kliničnega centra, da sem prišel na vrsto za manjši poseg, sem se druženju bolj izogibal. Sicer pa gre, o tem sem trdno prepričan, pri ukrepih za verjetnostni račun, ki ima pozitivne učinke za skupnost kot celoto. Ljudje, ki ukrepov ne spoštujejo, lahko ostanejo zdravi. In obratno. Navodila, naj ležim na kavču in gledam televizijo, se pa nisem držal. Gre za navodilo, ki izrazito škoduje imunskemu sistemu.