Je hitro minilo 30 let?

Hitro je minilo, a smo tudi veliko doživeli.

O svojih začetkih ste povedali, da se spominjate, kako ste še zadnje bankovce porabili za otvoritveno zabavo, potem pa naslednji dan po žepih iskali denar za malico …

Takrat sem zelo veliko hodil ven, po mestu, družili smo se v centru. Imel sem ogromno znancev in prijateljev in vse sem povabil na otvoritev. Prvi salon smo odprli na Viču, zelo veliko ljudi se je prihajalo strič k nam, čeprav so bili bolj vajeni centra. Postali smo salon za nov krog ljubljanskih strank. Ta navada je ostala z menoj in tudi zdaj rad naredim družabno otvoritev. Nisem skopuški, ne varčujem pri takšnih stvareh. Zdi se mi prav, da če nekaj delaš s srcem, v to vložiš vse, kar v tistem trenutku lahko.

Moja mama je odprla svoj salon, ko sem bil star en mesec. Odraščal sem v frizerstvu. A me starša nikoli nista silila, da bi bil frizer. To mi niti ni bilo posebej všeč. Ko si takrat prišel v salon moje mame, je bilo notri kup strank, smrdelo je po preparatih in peroksidu, v salonih se je takrat še kadilo. Še danes se spominjam te mešanice vonjev.   

Verjetno bi tudi zdaj imeli zabavo ob obletnici, a žal ne gre?

Seveda! A ko se je marca lani začela korona, smo hitro ugotovili, da to ne bo šlo. Zato smo morali ostati le pri objavah na družabnih omrežjih, intervjujih in druženjih na spletu, čeprav se zelo radi družimo z zaposlenimi, strankami in novinarji.

Prvi v Ljubljani ste imeli velika steklena okna, skozi katera so ljudje lahko videli v salon. Kakšni so bili odzivi?

Takrat so si frizerji želeli, da bi imeli salone na dobrih lokacijah, a strank se v salon ni videlo. Ko sem šel prvič v London, sem poiskal naslove slavnih frizerskih salonov, ki smo jih oboževali. Takrat smo dobesedno stali na ulici in gledali, kako delajo. Res mi je bilo všeč, da si vse videl, saloni so bili lepi, frizerji lepo urejeni, prodajali so izdelke za nego las. Navdušen se bil tudi nad tem, da so bile cene storitev napisane v izložbah. Takrat sem si rekel, da moramo to prinesti tudi k nam. Frizerstvo je kot živa galerija, to je lepo. 

Prvi salon Mič Styling na Tržaški v Ljubljani je bil za Slovenijo revolucionaren, saj je imel velika okna in cene storitev napisane v izložbi.

S frizerstvom se je ukvarjala tudi vaša mama, je bila vaš vzor?

Moja mama je odprla svoj salon, ko sem bil star en mesec. Odraščal sem v frizerstvu. A me starša nikoli nista silila, da bi bil frizer. To mi niti ni bilo posebej všeč. Ko si takrat prišel v salon moje mame, je bilo notri kup strank, smrdelo je po preparatih in peroksidu, v salonih se je takrat še kadilo. Še danes se spominjam te mešanice vonjev. To so bili zelo ženski prostori, moški in ženski saloni so bili ločeni. Me je pa mama enkrat odpeljala na frizersko modno revijo, kjer sem videl zaodrje, oder, nastope. Potem me je peljala še v Italijo na sejem, kjer sem videl, da je veliko frizerjev tudi mladih fantov. Tam sem se navdušil. Priučila pa mi je tudi delovne navade. Bila je stroga šefica. Čeprav mi takrat to ni bilo všeč, sem kasneje v življenju spoznal, da je bilo to dobro.

Ste vi strog šef?

Premalo. (nasmeh) Sem pa zahteven do sebe in posledično pogosto tudi do drugih.


Kakšen je odnos Slovencev do cen frizerskih storitev?

S tem sem razčistil, ko sem dal cenik v izložbo. Takrat so me vsi frizerji klicali, če sem nor. Jaz pa sem rekel, da sem ponosen na svojo ceno. Mi smo imeli tudi prvi razdeljene cene, torej višji stilist ima tudi višjo ceno. Kot pri kuhanju. Ne more imeti vrhunski kuhar enake cene kot kuhar v menzi. Vsak kuhar lahko skuha govejo juho in tudi vsak frizer vas lahko ostriže, a je vprašanje, kaj za to dobite. Nikoli sicer nisem bil pristaš astronomskih cen. Imam kolega s Kitajske, pri njem striženje stane 1200 dolarjev in strank ima več, kot jih lahko postriže. A to je Kitajska, druga raven. Tudi v Angliji so cene striženja visoke in so dosegale tudi 250 funtov. Cena je odraz tega, koliko stranki daš in koliko se potrudiš. Sem pa proti temu, da se dela na črno in pod ceno ali pa s cenami pretirava.

Sem pa zelo razočaran nad slovenskimi politiki, zvezdniki in ljudmi iz javnega življenja, ki so v času, ko so bili saloni zaprti, hodili naokoli sfrizirani, pobarvani in postriženi. To pomeni, da so se strigli na črno in niso upoštevali ukrepov. To me je žalostilo. S tem so podpirali delo na črno in sivo ekonomijo. Oni bi morali biti naš zgled.   

Zadnje leto živimo v epidemiji, ukrepi se hitro spreminjajo, na frizerje to močno vpliva …

Nikoli si nisem misli, da bi se kaj takšnega lahko zgodilo. Pred dvajsetimi leti mi je nek novinar rekel: »Ti gradiš imperij. Ampak ali veš, da se imperiji lahko hitro tudi zrušijo.« Na to sem potem pozabil, lani pa sem spomnil na te besede. Delamo zelo pošteno, tudi ko vlagamo v nove projekte, ne gremo čez svoje zmožnosti. Letos pa smo bili več kot sto dni zaprti. Saj je podobno tudi v tujini, a drugje znajo bolj učinkovito pomagati. Zdi se mi, da so se kroglice vrnile v boben in spet se bo žrebalo, čaka nas nov začetek. Ljudi bo treba pridobiti nazaj, strigli in urejali so se doma, pozabili so na to, kako je pri frizerju, bojijo se okužb. Morali se bomo zelo potruditi, da dobimo nazaj stranke. Zdaj smo spet odprti, a je promet skoraj 60 odstotkov slabši kot sicer. 

Veliko prahu je dvignil zapis poslanke SDS Mojce Škrinjar: »Ubogi frizerji. Čez noč pride ukaz, da morajo v ponedeljek delati, oni pa vsi na Tenerifih.« Vaš komentar?

Gospa verjetno ni mislila tako slabo, vseeno pa lahko povem, da poznam zelo veliko frizerjev, ki komaj shajajo. Sem pa zelo razočaran nad slovenskimi politiki, zvezdniki in ljudmi iz javnega življenja, ki so v času, ko so bili saloni zaprti, hodili naokoli sfrizirani, pobarvani in postriženi. To pomeni, da so se strigli na črno in niso upoštevali ukrepov. To me je žalostilo. S tem so podpirali delo na črno in sivo ekonomijo. Oni bi morali biti naš zgled.

Trenutno ima zelo veliko ljudi težave z lasmi in lasiščem, predvsem s suhimi lasmi in prhljajem.  Kriva je stresna situacija zaradi epidemije, slabših preparatov za barvanje las, seveda tudi zima. Ker prihaja pomlad, bo bolje. Prav je, da poskrbimo za lase in lasišče. Lase vsaj dvakrat na dan počešimo, masirajmo lasišče, umivajmo jih z blagim šamponom.   

Nekaj časa ste bili aktivni v politiki, zdaj nimate več teh ambicij?

Ne, umaknil sem se. A mi ni žal za to. Miro Cerar je bil moj prijatelj in ko je kandidiral, smo ga podprli. Povedal sem mu, da bom z veseljem sodeloval, a nisem želel nobene funkcije. Tako je tudi bilo, zato imam mirno vest. Morda sem bil razočaran, ker sem ugotovil, da kljub poštenemu delu nekaterih stvari ni mogoče spremeniti. Tudi njemu sem rekel, da želim vse življenje ostati Mič frizer. Tako je tudi bilo. In vedno bo.

Razmere z epidemijo so še negotove, nikoli ne vemo, kdaj se bodo saloni spet zaprli. Kaj lahko sami naredimo za zdravje in lepoto svojih las?

Trenutno ima zelo veliko ljudi težave z lasmi in lasiščem, predvsem s suhimi lasmi in prhljajem.  Kriva je stresna situacija zaradi epidemije, slabših preparatov za barvanje las, seveda tudi zima. Ker prihaja pomlad, bo bolje. Prav je, da poskrbimo za lase in lasišče. Lase vsaj dvakrat na dan počešimo, masirajmo lasišče, umivajmo jih z blagim šamponom. Zdrav las je nekaj živega, zato potrebuje nego, balzame in maske. Glede striženja pa prihajajo novi trendi kot vsako pomlad. Lepo je, če nekaj spremeniš, ker se bolje počutiš. Že frufru naredi veliko spremembo.

Poznamo vas kot športnika, vam to zdaj v teh negotovih časih pomaga?

Seveda, ves čas sem tekel, še nikoli nisem toliko treniral kot lani. Po sestankih na spletu sem šel na tek. Če smo fizično bolje pripravljeni, lažje preživimo težke reči. Priporočam vsem. (smeh)