25.10.2020
Med Trstom in Raveno jadransko obalo spremlja vrsta slikovitih krajev. In kar nekaj med njimi se jih ponaša z vzdevkom Male Benetke.
Slikovita mesta so idealna za vse, ki se želijo izogniti gneči Benetk, a hkrati občutiti del njihovih čarov. Na svoj, originalen način ter bistveno ceneje, saj so cene v restavracijah in hotelih občutno nižje.
Prvo mesto s tem neskromnim nazivom sem našel že dobrih petdeset kilometrov pred Benetkami. To je Caorle, ki se je v času Beneške republike razvil v privlačno trgovsko mesto. Danes domačinom največ zaslužka prinaša turizem. Obiskovalce vabi dolga peščena obala, navdušuje pa predvsem slikovito pristaniško mesto. Po številu prebivalcev se lahko primerja z Izolo, le čolni in ladje so namesto v morskem pristanu zasidrani na privezih v vodnih kanalih, ki mesto povezujejo z bližnjo reko in morjem. Čez kanale vodi nekaj mostov, toda ti niso tako slikoviti kot beneški.
Tudi gondol nisem našel, zato pa me je presenetilo nekaj tradicionalnih bark, imenovanih bragozzo. Ribiške in tovorne ladje so uporabljali za plovbo po rekah in lagunah. Ladjo poganja več veslačev, na morju pa lahko pluje s pomočjo dveh jader. Ribiče je tod še vedno mogoče srečati. Najlažje vsako jutro na ribiški tržnici, kjer poteka živahna dražba za svež ulov. Le kratek sprehod do glavnega trga je bil dovolj, da sem mestece dokončno vzljubil. Z vseh strani so me obdajale slikovite hiše vseh mogočih barv. Videti je bilo, kot bi mestno središče naslikali umetniki: vrstile so se prikupne hiše, odete v množico barv vseh mogočih odtenkov in domiselnih kombinacij. Menda so jih pisano barvali za to, da so ribiči svojo hišo zagledali že daleč z odprtega morja in so bili tako še bolj veseli srečne vrnitve domov.
Nekdaj bivališča revnih domačinov so danes spremenjena v prijetna bivališča, trgovine in gostinske lokale. V labirintu ozkih ulic me je presenetila katedrala sv. Štefana iz 11. stoletja s samostojno stoječim okroglim zvonikom je visok kar 48 metrov. Zvonik je deležen posebne pozornosti sredi julija, ko v njem prižgejo umeten ogenj, svetlobna predstava spominja na spektakularen požar. Na tak način pozdravijo versko procesijo z Marijinim kipom. Na robu mesta ob dolgem valobranu stoji še ena zanimiva cerkev, posvečena Angelski Materi božji. Ni posebno velika, a se ponaša s slikovito lego na manjšem rtu.
Okolico mesta poleg plaž zaznamuje veliko lagunsko območje, posejano z značilnimi ribiškimi kočami, kritimi s trstičjem. Nad divjo lepoto lagune se je navduševal celo Ernest Hemingway. Večkrat je bival v kraju San Gaetano, kjer ga je gostil baron Raimond Nanuk Franchetti. Delila sta strast do lova, življenje v laguni pa je Hemingway opisal v knjigi Čez reko in med drevje. V spomin na slavnega obiskovalca julija v mestu pripravljajo vrsto dogodkov in ob tej priložnosti podelijo nagrado za novinarske dosežke.
Le petdeset kilometrov južno od Benetk rad obiščem naslednje mesto, ki se še najbolj upravičeno ponaša z nazivom Male Benetke. To je Chioggia (izgovori: Kjodža), ki se razprostira na več otokih. Tega danes ni mogoče opaziti, saj so povezani med seboj in s kopnim preko številnih mostov. V preteklosti je igralo mesto mnogo pomembnejšo vlogo, saj je pomenilo strateško obrambno točko za Benečane. S tega dela morske obale bi bilo namreč razmeroma lahko ogrožati same Benetke. Do slednjih se je danes mogoče v poldrugi uri zapeljati s katero izmed turističnih ladij.
Chioggia iz zraka po obliki spominja na ribje okostje. Po sredini najdaljšega otoka poteka široka, dober kilometer dolga cesta Corso del Popolo. Začne se z ohranjenimi starimi mestnimi vrati, vodi mimo nekaj mogočnih cerkva, najbolj privlačna pa je v zadnjem delu, saj je tam rezervirana za pešce. Ob ulici se vrstijo imenitne zgradbe, katerih pročelja kažejo benečanski vpliv. Njihova pritličja zaznamujejo arkadni hodniki, v katerih se vrstijo manjše trgovine in gostinski lokali. V enem izmed njih so me navdušili z jeguljo (anguilla), ki jo pripravljajo na tradicionalen način. Ribo narežejo na kocke in popečejo v paradižnikovi omaki, dodajo začimbe, dolgo kuhajo, dodajo belo vino in tik pred serviranjem še šilce žganja. Odlična lokalna specialiteta je še broeto – kuhane ribe ali školjke, prelite z olivnim oljem, kisom in narezano čebulo. Zraven lahko grizljate nekakšne grisine v obliki obročkov, katerim pravijo bossola. Posladkati pa se velja s sladico sugoli, kar je videti kot puding iz črnega grozdja.
Med devetimi mostovi je najbolj slikovit Ponte di Vigo na koncu glavnega kanala. Bližnji trg se ponaša z razgledi na laguno. V mestu zlahka pozabite na aplikacije in zemljevide. Preprosto se prepustite slikovitim ulicam, saj se praktično ni mogoče izgubiti.
Delta reke Pad se na jugu zaključuje s slikovitim mestom Comacchio. Mesto se razprostira na trinajstih rečnih otokih, pomembno pa je postalo zaradi trgovanja s soljo, ki jo še danes pridobivajo v bližnjih solinah. Comacchio podobno kot Benetke zaznamujejo vodni kanali in številni mostovi, ki povezujejo otoke. Prav to me je pritegnilo k postanku. Z dvignjenih mostov sem imel razgled na barvita pročelja nizkih hiš, cerkva in palač. Ena izmed najprivlačnejših zgradb je neoklasicistična palača San Camillo iz sredine 18. stoletja. Zgrajena je bila kot bolnišnica za reveže, spominja pa na grški tempelj. V opečnati Bellinijevi palači sta urejena knjižnica in arheološki muzej, na glavnem trgu pozornost vzbuja Loža, nedaleč stran pa katedrala iz 17. stoletja. V njeni bližini je nekaj posebnega palača z arkadnim hodnikom, ki ima več kot 140 obokov in je speljan do kapele, posvečene sv. Mariji.
Pravi posebnež med mostovi je trojni most Trepponti, ki je z dvema stolpoma videti kot majhna utrdba. In takšno vlogo je nekoč tudi imel, saj je pomenil vstop v mesto. Leta 1634 ga je postavil Luca Danesi, kamen zanj pa so pripeljali iz Istre. Prečka kar štiri vodne kanale in je prava gradbena umetnina, saj se pet obokanih stopnišč stika na skupnem prehodu.
Mesto si je mogoče ogledovati tudi z vodne površine. Po kanalih namreč turiste prevažajo z lesenimi čolni na vesla, imenovanimi batane, ki pa še zdaleč niso tako slikoviti kot beneške gondole. Poleg prijetne restavracije ob vodnem kanalu mi je ostal v spominu tudi obisk ribje tržnice. Na njej so mojo pozornost bolj kot morski darovi pritegnile stare fotografije Sophie Loren. Leta 1954 so namreč v mestu in okolici posneli film Ženska z reke (La donna del fiume). V njem je Sophia igrala mlado kmečko dekle, ki se je kot samohranilka preživljala z delom v tovarni za predelavo jegulj. Ena izmed tovarn deluje še danes.
Mesto v zaledju obale in dolgih peščenih plaž kljub atraktivnemu videzu deluje kar nekako osamljeno. A to je le še razlog več, da boste uživali med spoznavanjem še enih Malih Benetk.
INFO |
---|
Od slovenske meje do mesteca Comacchio je le nekaj več kot dvesto kilometrov, od tega lahko dobro polovico poti prevozimo po avtocesti. Opisana mesta je mogoče obiskati v enem dnevu, a priporočljivo si je omisliti vsaj eno prenočitev. Najceneje v enem izmed številnih avtokampov ob obali. |
S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.