30.1.2017
Ko glavna turistična sezona ugasne, napoči čas za sanje. Take, ki se lahko za trenutek uresničijo samo na zahodni obali juga Italije. Z dragocenimi prijatelji. Povečerjali smo v Positanu, obšli Capri, ustavili čas v Amalfiju in se vrnili v Sorrento. Ko globoka modrina Tirenskega morja za vedno pljuskne naravnost v srce.
Mestece Amalfi. Zaradi nasadov limon povsod očarljivo diši. Ozke ulice vijugajo mimo pisanih hiš, ki se gnetejo med vzpetinami in morjem. Mogočna katedrala sv. Andreja na glavnem trgu noč in dan čuva vrvež okoli kavarnic in vodnjaka, v katerega je treba vreči kovanec za srečo. Fantje se na večer postavljajo pred dekleti z vespami. Iz marine pa odzvanja nežno petje slepe deklice, ki jo spremlja stric na kitari. Pesem Somewhere over the rainbow (Nekje za mavrico) zaziba ladjo Enchantress v čarobno noč. Nepozabno.
Positano. Briljant Amalfijske obale, ki zavzema južni del sorrentskega polotoka. V slikovito skalo nad razpenjenim morjem so pastelne hišice kot pripete postavljene ena na drugo v malone navpičnih terasah. Mimo njih po intimnih (pre)ozkih uličicah vodi na stotine stopnic, po katerih je vzpon nagrajen z romantično večerjo na nebeški terasi prestižnega hotela Le Sierenuse, ki jo popestrijo zgodbe šefa Antonia. Nežen poznopoletni vetrc pa tihceno prinaša otožno petje siren, za vedno ujetih na bližnjem arhipelagu Li Galli. Ameriški pisatelj John Steinbeck je čar Positana najbolje opisal:»Positano je sanjsko mesto, ki ne deluje resnično, ko si v njem, a postane neverjetno resnično, ko odideš.«
Sorrento. Dolce vita. Filmski prizor ob pristajanju v Marini Grande. Več tisoč lučk se razteza na pečinah vzdolž obale enega zagotovo najbolj opevanih mestec na svetu. Sanje z odprtimi očmi so dovoljene. Za vedno novo vračanje. Vsi se nekoč vrnemo domov. Na katerem koli svetu že. Tudi v Sorrento. E tu dice: »I' parto, addio!« T'alluntane da stu core … Da sta terra de l'ammore… Tiene 'o core 'e nun turnŕ? (In ti praviš, odhajam, zbogom ... Oddaljuješ se od srca, od dežele ljubezni. Se upaš ne vrniti?)
Otok Capri. Zgodba zase. Samo obšli smo ga. Tokrat. Prijatelj Mič pravi, da ga je treba prihraniti za obisk za takrat, ko si najbolj zaljubljen. Mitja je ob znani caprijski »Modri jami« užival že nekajkrat. Grega pa meni, da je treba oditi tja umret. Celo na pamet zna besedilo znane pesmi Gilberta Becauda On a choisi Capri pour mourir ... Izbira je prepuščena posamezniku.
Foto: Pixabay
Foto: Pixabay
Foto: Pixabay
Foto: Pixabay
Foto: Pixabay
Foto: Pixabay
Foto: Pixabay
Foto: Pixabay
S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.