Oboroženi z vsemi potrebnimi sestavinami in opasani s predpasniki smo se udobno namestili v Maribelini kuhinji. Priprava tankega testa nam je vzela celo dopoldne, saj je Maribel prava perfecionistka, ki ne dopušča bližnjic! Potem je sledil lagodnejši del z oblikovanjem tortelonov (polnjenih z rikoto, peteršiljem in muškatnim oreščkom), izdelovanjem metuljčkov in ročno rezanih širokih rezancev (tagliatelle). Med demonstracijo priprave testenin je kuharska mojstrica mimogrede pripravila ragu, omako iz mletega mesa, zelenjave in začimb, ki je bila namenjena druženju z rezanci. Pa še prilogo k metuljčkom in tortelonom iz popečenih špargljev. Za kuharsko ustvarjalnost smo bili nagrajeni s skupnim kosilom. In Maribelinim posladkom: jagodami s smetano ter gostim staranim balzamičnim kisom, katerega cena presega nekaj sto evrov za liter. Nepozabni spomin na Bologno! Če vas pot zanese na ta konec Italije, je vsekakor vredno poiskati Maribel: www.taste-of-italy.com.

Iz pisarne v kuhinjo

Maribel od nekdaj rada kuha. Toda o kulinarični karieri nikoli ni razmišljala. Vse dokler nista z možem pred nekaj več kot desetletjem posvojila dečka. Maribel je v podjetju, kjer je bila zaposlena, zaprosila za polovični delovni čas, a ji ga niso odobrili. Preprosto je dala odpoved, da je lahko več časa posvetila otroku. Hkrati pa je razmišljala, kaj bi lahko še počela doma. Tako se je domislila kuharskih tečajev, saj že od nekdaj rada ustvarja v kuhinji. Precej kuharskih spretnosti se je naučila od babice. Nadgradila jih je na tečajih, še več pa pri nonah svojih prijateljev in znancev. »Običajno je zabavno,« pravi Maribel. »Kadar pa tečajniki niso pripravljeni sodelovati, je naporno, saj moram vse narediti sama. Toda samo z gledanjem se žal ne naučijo veliko! Priprava vsake jedi zahteva veliko truda in prakse.«

Moderno središče okusov

Maribel ceni domače sestavine in najraje pripravlja obroke sama, saj tako ve, kaj je v jedeh. »Včasih se razvajamo v kateri od preverjenih restavracij. A še nikoli nismo bili v lanskoletni mestni pridobitvi FICO.« Tako se imenuje največji agro-kulinarični tematski park na svetu. Ponuja kulinarično doživetje, ki daje vpogled v pridelavo in predelavo hrane, vse do končne ponudbe na krožniku. »Prijatelji so me prepričali, da kulinaričnega središča ni vredno obiskati. Restavracije v velikih dvoranah se po kakovosti hrane morda lahko primerjajo s podobnimi v mestu. Toda avtentičnega vzdušja z ozkih ulic starega mestnega središča ni mogoče nadomestiti! Poleg tega je FICO daleč na mestnem obrobju, jaz pa v manj kot pol ure pridem peš do najboljših mestnih restavracij ...«

Tricikel je zakon

Vseeno mi radovednost ni dala miru, a sodobno prehrambno središče tudi mene ni navdušilo. Izbira je vsekakor pestra, a v spominu mi je bolj kot gastronomske skušnjave ostala vožnja s triciklom. Brezplačno si jih je namreč mogoče izposoditi. Pridejo pa še kako prav, saj je središče pravzaprav dober kilometer dolga hala, v kateri se vrstijo prodajalci hrane, gostilne in trgovine z gospodinjskimi pripomočki. Za steklenimi pregradami se vrstijo demonstracije, zunaj pa je nekaj vrtov in kmečkih živali za tiste, ki morda ne vedo, od kod prihaja hrana. Snovalci projekta so imeli v mislih združitev gurmanskih doživetij z izobraževanjem. Tako kakšnih 40 proizvajalcev predstavlja pridelavo prehrambnih artiklov, od mesnin, sira, pijač do testenin in sladoleda. Vse to je mogoče kupiti ali pa si privoščiti kar na kraju samem, v eni od številnih restavracij. Vse skupaj je videti kot velik živilski sejem, s številnimi dnevnimi dogodki, od predavanj do praktičnih delavnic. Prehrambno središče je po površini še enkrat večje kot ljubljansko nakupovalno središče City Park!

Bologna je oddaljena od Slovenije dobre tri ure vožnje, italijanska cestnina za uporabo avtoceste v eno smer znaša 22 evrov. Mestno središče je zaradi omejitev prometa najbolje spoznavati peš, zanimivosti na obrobju pa so lahko dosegljive z javnim prometom – avtobusom ali trolejbusom. Čeprav je Bologna eno od gospodarsko najrazvitejših italijanskih mest, so cene hrane in prenočišč nižje kot v najbolj turističnih krajih.

Najstarejša univerza na svetu

Bologna, sedež dežele Emilija - Romanja, pa ni znana le po hrani. V mestu boste našli najstarejšo, nepretrgoma delujočo univerzo na svetu, Alma Mater Studiorum, ki je bila ustanovljena leta 1088. Z njo so povezana imena, kot so Dante, Boccaccio, Petrarca, Kopernik, Galvani ... Spomin na znamenite učenjake je najbolj prepričljiv v stari predavalnici na medicinski fakulteti: v sobi, obdani z lesom, sredi katere se zlovešče blešči marmornata miza, namenjena poučevanju anatomije. Trupla so nosili iz bližnje bolnišnice, pouk pa je potekal le v hladnejših mesecih leta, saj bi bile v vročini vonjave vse prej kot prijetne. Na študentski utrip spominja tudi mestna knjižnica z veliko osrednjo halo in obokanimi hodniki v več nadstropjih.

Srednjeveške stolpnice

Vsaj toliko kot študenti mestne ulice poživljajo turisti. Staro središče je nekoč obdajalo dobrih deset kilometrov obrambnih zidov. Za njimi se je dvigovalo okoli dvesto, kot stolpnice visokih stolpov, s katerimi so se postavljale najpomembnejše družine. Danes je ohranjenih nekaj več kot dvajset srednjeveških stolpov. Na najvišjega, dobrih sto metrov visoki Asinelli, se je mogoče povzpeti; 498 stopnic je bilo vsekakor vredno premagati, saj se z vrha ponuja fantastičen razgled na mesto, veliko skoraj za dve Ljubljani. Nad starimi, pretežno z rdečo kritino pokritimi strehami mestnih palač, se dviguje še več stolpov. Najbližji je sicer za polovico nižji, a je znan zaradi nagnjenosti, po kateri spominja na znameniti stolp v Pisi.

Kilometri nakupovalni arkad

Poleg cerkva in ducata muzejev so mi najbolj v spominu ostali neskončni arkadni hodniki. Ti spremljajo večino zgradb v starem mestnem središču, pod njihovimi oboki pa se vrstijo trgovine in gostinski lokali. Kar 60 kilometrov naj bi bilo vseh skupaj! Vsekakor preveč za nekajdnevno spoznavanje mesta. Najdaljši arkadni hodnik je Portico di San Luca. V njem se zvrsti 666 stebrov, dolg pa je skoraj štiri kilometre, s čimer je najdaljši na svetu.

Jutra so vse tja do desete bolj zaspana. Po osmi se začnejo odpirati kavarne in majhni bari. Kavico si lahko privoščite že za evro, zato pa so cene hrane višje. Mnogo ceneje se je mogoče okrepčati s prigrizki. Najbolj očitna izbira so kosi pice, potem pa sledijo majhne restavracije priseljencev. Ponudba obsega vse od indijske, turške pa do libanonske kuhinje.

Tragičen spomin

Prijetno mesto žal spremlja tudi tragična preteklost: 2. avgusta leta 1980 je na glavni železniški postaji ekslodirala bomba. Teroristični napad je zahteval 85 življenj, okoli 200 ljudi pa je bilo ranjenih. Zagrešili naj bi ga militantni neofašisti. Desetletje kasneje so tri osebe obsodili na dosmrtno ječo, vendar so številne okoliščine ostale nepojasnjene. Bomba, nastavljena v kovčku, je porušila celo čakalnico. V spomin na tragedijo so kazalci na uri, postavljeni v bližini kraja tragedije, ostali ustavljeni na času nerazumljivega dogodka – 10.25. Bolonjčani in številni obiskovalci se žrtvam vsako leto 2. avgusta poklonijo s komemoracijo in glasbenim koncertom na glavnem trgu Maggiore.