Če niste ljubitelj previsokih temperatur, a bi vseeno radi čofotali v morju, in če vam družinski proračun ne omogoča kakšnega bolj eksotičnega potovanja, vam med poletnimi meseci priporočam obisk ene izmed baltskih držav. Litva, Latvija in Estonija so zaradi zgodovine, kulture, jezikov in podnebja ravno toliko »drugačne«, da vas bodo težko pustile ravnodušne. Do tja pa se lahko odpravite kar z avtomobilom!

Čarobna Klajpeda

Najino baltsko avanturo sva začela z letom na Poljsko, saj je bila letalska povezava do Varšave najhitrejša in cenovno najugodnejša možnost. Tam sva najela avto in se najprej podala do obalnega litovskega letovišča Klajpeda. Čudovito pristaniško mestece te s svojo zunanjo podobo začara v trenutku. Mešanica ostankov sovjetske arhitekture in hišic s pridihom Skandinavije daje občutek, da se je tam ustavil čas. Skozi mesto je speljan morski kanal, po katerem se vozijo čolni, jadrnice in arhaično stilizirane ladjice, na katerih si lahko privoščiš popoldanski koktajl ali romantično večerjo. Vzporedno ob kanalu so posejani številne gostilne in bari, ki v soju večernih luči naredijo mestece še bolj čarobno.

Kuronski polotok

Ljubitelji narave in peščenih plaž, tudi nudističnih, boste na svoj račun prišli s skokom na trajekt, ki vozi do bližnjega polotoka. Za povratno vožnjo, ki ob spremljavi radovednih galebov traja slabih deset minut, boste odšteli zgolj evro na osebo. Kuronski polotok, katerega južni del pripada ruskemu Kaliningradu, je posut s čudovitimi širokimi peščenimi sipinami, do njih pa vodi lepo urejen gozd, skozi katerega so speljane tudi kolesarske poti.

Kopanje v morju za avanturiste

Kljub poletnim temperaturam, ki sežejo do prijetnih 25 stopinj, pa je skok v Baltsko morje poseben podvig. Prvič zato, ker se morje redko segreje na 20 stopinj, drugič pa zato, ker je obala tako nizka, da moraš hoditi tudi po več sto metrov za nekaj poštenih zamahov pod vodo. Zelo podobno je malce bolj severno, v priljubljenem letovišču Palanga, ki bo všeč predvsem ljubiteljem hrane, zabave in nočnega življenja. Sprehod po živahni glavni promenadi je prava paša za oči, nos in brbončice. Številne stojnice z dišečimi prigrizki, slastno ulično hrano in spominki, med katerimi tudi poleti prodajajo simpatične zimske kape, ter tematski zabavni kotički povprečnega turista, še posebno če potuje z družino, z lahkoto okupirajo za več ur.

Razpoloženje na palanški plaži je na videz podobno kaotično. Sredi nje je ogromen lesen pomol, ki se dviga kot most nad mravljiščem. Pod njim je namreč toliko ljudi, da se človek vpraša, kako se skozi ta labirint sploh lahko prebiješ do morja. A domačinov in drugih, večinoma turistov iz sosednjih držav, to ne moti. Vsak na svoji brisači lovi svoj prostor pod soncem.

Vljudni, a zadržani domačini

Tudi sicer so domačini in prebivalci baltskih držav precej zadržani. Najprej sem to opazila v trgovinah, kjer te nihče ne pozdravi. Tudi v restavracijah se redko kdo nasmehne in pošali, včasih imaš občutek, kot da si tam le številka. A se tega hitro navadiš in ni tako neprijetno, kot se morda sliši. Če vzameš v zakup, da si gost v državah, kjer večino leta povprečne temperature ne presežejo 15 stopinj, severnjaki pa so že pregovorno bolj »hladni« ljudje, in da je, za nameček, predvsem Litva znana tudi po visoki stopnji alkoholiziranosti, se pač raje osredotočiš na njihove naravne lepote, kulinariko in zgodbe, ki jih je stkala zgodovina.

Hrib, posut s križi

Ena izmed teh je znameniti Hrib križev, ki leži sredi travniških planjav, blizu kraja Šiauliai na severu Litve. Gre za hribček s tisočerimi križi in religioznimi simboli različnih velikosti in materialov, ki je postal pravo središče za krščanske romarje in seveda tudi turiste. Tradicija postavljanja križev naj bi segala že v 19. stoletje in je nekakšen obred molitve k zmagam in miru (Litvo je namreč takrat okupiralo Rusko cesarstvo, kasneje pa Sovjetska zveza). Po zadnjih podatkih naj bi bilo na območju v velikosti nekaj sto kvadratnih metrov več kot 100.000 različnih skulptur in ker na hribu zmanjkuje prostora, so ljudje začeli križe zabijati že kar ob poti. K priljubljenosti kraja je gotovo prispeval tudi obisk papeža Janeza Pavla II. leta 1993.

Kaunas in Vilna

Obisk Litve seveda ni popoln brez ogleda njenega glavnega mesta Vilna, če vam čas dopušča, pa priporočam tudi skok do Kaunasa (od Vilne je oddaljen le dobro uro vožnje), drugega največjega litovskega mesta, ki je bilo v preteklosti kulturno in gospodarsko središče. Obe mesti odlikuje mešanica čudovite gotske, renesančne in baročne arhitekture, prepletene s sodobnim slogom in mestnimi trgi, ki se jih ne bi sramovale niti najbolj razvite evropske prestolnice. Razkošne katedrale, mestne hiše, obzidja in spomeniki pričajo o bogati zgodovini – Velika litovska kneževina je bila med 14. in 17. stoletjem namreč največja evropska država.

Za tiste, ki se tudi med dopustom ne morete upreti nakupovanju, naj omenim, da se Kaunas ponaša z največjim nakupovalnim centrom na Baltiku, v njem je tudi ogromen akvarij z morskimi psi. Tudi sicer trgovin in supermarketov v Litvi ne manjka, cene so malce nižje kot pri nas, kar še olajša potovanje v lastni režiji.

Pravljični Trakai

Najbolj fotogeničen kotiček v Litvi je zagotovo pravljični grad Trakai, ki leži na otočku sredi jezera Galve, 30 kilometrov zahodno od Vilne. Opečnato rdeča kamnita graščina z značilnimi stožci iz 14. stoletja, ki je bila nekoč ena strateško najpomembnejših točk Velike litovske kneževine, je danes najpogostejši motiv razglednic iz Litve in tudi priljubljen prostor za prireditve. Čeprav do gradu vodi velik lesen most, ga boste najbolje doživeli, če boste najeli čolniček ali pedalin v eni izmed bližnjih čolnarn in ga v miru obkrožili. Na mirni vodni gladini, obdani z račkami in čudovitim pogledom na pravljični grad, odsanjajte v srednji vek in si naberite moči za nadaljevanje poti.