2.8.2020
Neskončni zeleni travniki, mehko zaobljeni grički, panoramske vijugaste ceste, simpatična mesteca s kamnitimi obzidji in bogato zgodovino, samotne kmetije, obdane s topoli, čudovita makova polja in mamljiv vonj po oljkah. Vse to in še dosti več ponuja Umbrija, soseda bolj znane in turistično mnogo bolj oblegane Toskane.
Pot do Arezza, simpatičnega toskanskega mesteca, ki je od meje z Umbrijo oddaljeno slabe pol ure vožnje, se vleče kot jara kača. Vedno znova, kadar se vozim po italijanskih avtocestah, se retorično sprašujem, zakaj si Slovenci ne izborimo letalske povezave z zahodnimi sosedi. Po dobrih šestih dolgočasnih urah naju navigacija končno usmeri na lokalno cesto proti najini prvi postaji. Arezzo se razprostira na hribčku, njegovo obzidje in vrh katedrale, ki je njegov osrednji del, sta vidna že od daleč. Odločena, da bova ostala samo na kosilu, v dobri uri prehodiva staro mestno jedro ter se po odlični ribolliti (nasitna toskanska zelenjavna juha) in popečenih kruhkih z olivnim oljem in paradižnikom odpraviva proti Umbriji.
Umbrija leži v osrčju Apeninskega polotoka in je ena izmed redkih italijanskih dežel, ki nima neposrednega dostopa do morja. Je pa zato lastnica množice manjših jezer v Italiji in tudi enega največjih. Trasimensko jezero s številnimi vasicami in lično urejenim nabrežjem, ponekod primernim tudi za kopanje in druge vodne aktivnosti, je idealna priložnost za oddih v naravi in umik od mestnega vrveža. Na splošno je Umbrija s svojimi vijugastimi cestami, hribčki in dolinami izjemno privlačna – tako za pohodnike in kolesarje kot tiste, ki jo raziskujejo z avtomobilom. Zaradi geografsko zelo razgibane pokrajine, rodovitne zemlje, naravnih parkov in bujne vegetacije jo imenujejo tudi zeleno srce Italije.
Tako kot za Toskano tudi za Umbrijo velja, da jo najbolje doživiš, če se prepustiš občutku in lokalnim cestam, ki te prej ali slej pripeljejo do kakšnega znamenitega mesteca, jezera ali dobre domače gostilne. Ker pa je vseeno dobro imeti okviren načrt, da ne ostaneš brez prenočišča tik pred zdajci (med prazniki in v poletni sezoni se turistične zmogljivosti hitro zapolnijo), sva se odločila, da jo prevoziva v nekakšnem krogu. Začrtana pot, ki poleg ogleda glavnega mesta vključuje postanke v treh manjših mestih, sprehod ob jezeru in nekaj dopustniške uživancije na podeželju, obsega vsega skupaj manj kot 300 kilometrov, zato se odločiva, da se nama nikamor ne mudi. Dolce far niente, torej, saj sva vendar v Italiji. A pokrajina je tako lepa in pomirjajoča, mesteca tako simpatična, hrana pa tako fantastična, da človek kar hitro izgubi občutek za čas.
Najin prvi resni cilj je eno najbolj prepoznavnih mest v Umbriji. Gre za srednjeveški Assisi, ki se vzpenja na hribčku s čudovitim razgledom. Že pot do mesta je prava paša za oči – obkrožajo ga neskončna zelena polja in travniki, med njimi pa nežno plapolajo zaplate rdečega maka. Assisi je sicer rojstni kraj svetega Frančiška Asiškega, ustanovitelja reda frančiškanov, in zato tudi priljubljeno romarsko središče. Polno je impresivnih zgradb, med katerimi je najbolj znana Bazilika svetega Frančiška Asiškega, ki jo sestavljata zgornja in spodnja cerkev. Bazilika je bila hudo poškodovana v potresu leta 1997, ki je porušil del oboka in ubil štiri ljudi. Srednjeveška arhitektura in freske, ki jih je mogoče najti tudi v preostalih asiških cerkvah, so močno vplivale na razvoj italijanske in tudi evropske umetnosti, zato je Assisi uvrščen na seznam Unescove kulturne dediščine. Zaradi vsega naštetega sva se pripravila na nekoliko več gneče in malce višje cene kot v preostalih kotičkih Umbrije, zato da naju Assisi tudi v tem pogledu ni »razočaral«.
Umbrija ponuja toliko različnih priložnosti za prenočitve, da je skoraj greh spati v »navadnem« hotelu. Italijansko podeželje je znano po številnih »agriturizmih« – turističnih kmetijah, ki ponujajo že skoraj domače ugodje in fantastično lokalno pridelano hrano. Z malce sreče lahko za isto ali celo nižjo ceno, kot bi jo plačali za prenočitev v hotelu, pojeste mamljivo dišeč zajtrk na svežem zraku, popoldan pa preživite s knjigo ob bazenu s pogledom na topole ali bližnje gričke. Lahko pa si, tako kot midva, omislite celo spanje na gradu. Med brskanjem po internetu sem naletela na kar nekaj takšnih možnosti in prav vse so gosti izjemno dobro ocenili. Najina izbira je bil majhen srednjeveški grad na visokem hribu, v neokrnjeni naravi, dobesedno sredi ničesar. Lastnik, ki naju je pričakal v kamniti kletni sobani, je celotno grajsko poslopje zelo okusno in prefinjeno preuredil v osem sob, veliko jedilnico in prostor za prireditve, kjer gostijo tematske dogodke, tudi poroke. Občutki, ko te ob odprtem oknu prebudi petje ptic, nekaj trenutkov kasneje pa te ob pogledu na dolino, ovito v nežno meglico, pobožajo prvi sončni žarki, so res neprecenljivi.
Slabo uro vožnje proti jugu naju pričaka nov hribček, na katerem leži Spoleto, starodavno mesto, katerega korenine segajo celo do rimskega cesarstva. O njegovem strateškem pomenu pričata obzidje, ki obkroža trdnjavo Rocca Albornoziana, in impresiven 230 metrov dolg akvadukt Ponte delle Tori, ki naj bi bil zgrajen na rimskih temeljih. Sprehod okoli trdnjave, ki je bila še v poznem 20. stoletju zapor, danes pa gosti bogat muzej kulturne dediščine, je prava poslastica tako za ljubitelje arhitekture kot narave. Z obzidja se namreč vidi daleč v dolino, z malce spretnosti pa lahko po skrivnih poteh pridete zelo blizu vznožja akvadukta, kjer se ponudijo čudovite priložnosti za fotografijo. Med pomembnejše ostanke rimskega cesarstva sodita še lepo obnovljeno rimsko gledališče in »krvavi most« iz 1. stoletja pred našim štetjem, po katerem so preganjali kristjane v bližnji amfiteater.
Prav vsa mesta, ki sva jih obiskala v Umbriji, imajo svoj čar, a meni najljubši je bil Orvieto, ki leži na hribu iz vulkanskega kamna. Podobno kot v drugih mestih parkirava na enem izmed urejenih parkirišč pred za promet zaprtim starim jedrom in se prepustiva labirintu kamnitih ulic. K sreči so vse večje znamenitosti označene s kažipoti, tako da tudi brez načrta zlahka najdeš vse, kar je vredno ogleda. In ker ponavadi velja, da se največ vidi iz zraka, se odpraviva na 47 metrov visok razgledni stolp Torre del Moro, ki s terase ponuja prelep razgled na celotno mesto. Začuda ni gneče – morda je to pripisati dejstvu, da stolp nima dvigala in je treba premagati okoli 200 stopnic. In ko že mislim, da bom na vrhu laže zadihala, mi sapo vzame pogled na mestne ulice, zelene planjave in čudovito katedralo, največjo znamenitost Orvieta. Gotsko katedralo iz 14. stoletja z imenitno fasadno poslikavo si kasneje ogledava tudi od blizu in ponovno se opomnim, da potrebujem boljši fotoaparat. Katedrala je namreč tako velika, da jo je s tal skoraj nemogoče v celoti zajeti v fotografski objektiv.
Najboljše sem prihranila za konec. In ne, to ni Perugia, glavno mesto Umbrije, ki sva jo zaradi nenačrtovanih postankov in časovne stiske videla samo od daleč. Mimogrede, če imate radi sladko rjavo pregreho in vas gneča ne moti preveč, se v Perugio splača skočiti oktobra, ko je v njej eden največjih evropskih festivalov čokolade, ki v mesto privabi okoli 900.000 obiskovalcev. Jaz govorim o kulinaričnih užitkih druge vrste. Tistih pristnih, slastnih, izpod rok italijanskih gospodinj, zaradi katerih sinovi še dolgo nočejo zapustiti svojega doma. Pa naj bo pašta v paradižnikovi omaki na tisoč in en način, sočen pršut z domačimi olivami ali jedi s tartufi, po katerih je umbrijsko podeželje najbolj poznano. To je tista prava Italija, zaradi katere se je vredno peljati šest ur z avtomobilom. Morda je pa ravno v tem čar, da se ne razvajamo prepogosto?
S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.