Slikovito pročelje velikanske cerkve sestavljajo vzorci, narejeni iz belega, rdečega in zelenega marmorja, dopolnjujejo pa jih kipi. Notranjost je skoraj preprosta v primerjavi z bahavo zunanjostjo, v njej pa je prostora za več kot 10.000 ljudi. Zidovi so bili priča številnim pomembnim dogodkom: v njej se je neuspešno končala zarota Pazzijev proti večstoletnim vladarjem Firenc Medičejcem, tu je o strogi morali pridigal duhovnik Savonarolo, na Danteja pa spominja freska s podobami iz Božanske komedije. 

Mimo vrste v višave

Posebno doživetje je vzpon na vrh cerkvene kupole. Tako kot pred drugimi največjimi mestnimi znamenitostmi se tudi tu večino dneva vijejo dolge vrste radovednežev. S pomočjo spletne znanke mi je uspelo vstopiti na način, ki me je spominjal na napeto zgodbo Dana Browna: »Ob sedmi uri zjutraj pridi k stranskim vratom. Tam ti bo moj prijatelj varnostnik pokazal pot do stopnišča, ki vodi na vrh.« V porajajočem se jutru mi je po trkanju na cerkvena vrata res nekdo odprl. Temna silhueta se je oblikovala v varnostnika in po predstavitvi me je usmeril skozi cerkev do manjšega stopnišča. V popolni tišini sem se poln begajočih misli povzpel na galerijo pod kupolo, s katere so se odpirali pogledi na veličastno notranjost katedrale. Še bolj impresivne so bile freske s stoterimi liki na notranjosti kupole, ki se vrstijo tik nad galerijo. Tudi razgled z vrha je bil tak, kot sem si ga lahko le želel, še posebno ker ni omejen z visoko žičnato ogrado tako kot na bližnjem, nekoliko nižjem Giottovem zvoniku; 85 metrov visoki zvonik je tako kot katedrala odet v marmor različnih barv ter izklesane reliefe in velja za enega najlepših v Italiji.

Duhovi vsepovsod

Visoko nad prebujajočim se vrvežem sem razmišljal o mračnih skrivnostih mesta. Kjer se je stoletja kopičilo bogastvo, so bili tudi spletke, umori in drugi nepojasnjeni dogodki. Prav zidovi bližnje Palazzo Vecchio (Stara palača) so bili priča številnim umorom. V nočeh, ko jo zapustijo turisti, zaposleni menda občasno slišijo korake na praznih hodnikih in loputanje škripajočih vrat. Ena najbolj znanih žrtev v palači je bil Baldaccio d'Anghiari. Po krivem je bil obdolžen izdajstva in brutalno so ga umorili 1441. Leta 2001, 560 let po njegovi smrti, sta se v večernih ulicah po trgu pred palačo sprehajala zaljubljenca. Posnela sta nekaj fotografij in ko sta jih naslednji dan ogledoval na računalniku, ju je zmrazilo: na eni sta opazila skrivnosten obraz, ki ju je opazoval. Fotografijo sta poslala strokovnjakom in ti so potrdili njeno avtentičnost. Še več, po več raziskavah so sklenili, da gre za neverjetno podobnost z umorjenim in da je to verjetno njegov duh, ki ne najde miru. Da ga ne bi vznemirjali po nepotrebnem, je priporočljivo, da se njegovo ime v palači izgovarja le s tehtnim razlogom in še takrat potiho in s spoštovanjem. Šestega septembra, na njegov rojstni dan, je bil Baldaccijev duh večkrat opažen tudi na njegovem rojstnem gradu Sorci.

Kruta zgodovina

Leta 1478 so v Stari palači in na trgu obesili zarotnike pod vodstvom Pazzijev, ki so želeli spraviti z oblasti bogato bančniško družino Medičejcev. V opozorilo vsem so jih obesili z oken palače. Leta 1498 so na trgu pred njo umorili vplivnega dominikanskega duhovnika Girolama Savonarola, ki je nekaj let vladal mestu, njegovo truplo pa so potem še zažgali na grmadi in pepel odvrgli v bližnjo reko Arno. Kraj, kjer so ga ubili, danes zaznamuje okrogla spominska plošča. V palači in okolici je torej kruto umrlo veliko ljudi in ni čudno, da je območje znano po paranormalnih pojavih.

Stoletja čaka na moževo vrnitev

Nekaj sto metrov stran stoji komaj opazna cerkev Santa Maria Maggiore, zgrajena v 8. stoletju. Med številnimi mimoidočimi se le redki ozrejo navzgor, kjer je visoko v zidu na severni strani pritrjena kamnita glava, ki gleda na ulico. Po legendi naj bi bil to okamnel menih. S cerkvenega okna je opazoval množico, ki se je pripravljala k linčanju moškega, obtoženega čarovništva. Ljudi je opozoril, naj mu ne dajo pijače, sicer ga ne bodo mogli usmrtiti. Jezni čarovnik je pokazal svojo moč in meniha spremenil v kamen. V spomin na ta dogodek so njegovo glavo vzidali v cerkveni zid. 

Na trgu Piazza Santissima Annunziata velja pozornost nameniti palači Budini-Gattai, znani tudi pod imenom Grifoni. V njej je živela družina Grifoni in eden izmed sinov je moral oditi v vojno. Mlada žena ga je desetletja potrpežljivo čakala ob odprtem oknu, a ker se njen dragi ni vrnil, je ob njem umrla, zato so ga, po dolgem času, zaprli. Tedaj so se začele tresti omare, odpirali so se predali, s polic so popadale knjige, s sten slike … To je trajalo toliko časa, dokler niso spet odprli okna! Od takrat je vedno odprto, da lahko duh umrle čaka na moža.

Most skrivnosti

Duhovi se zadržujejo tudi na najslavnejšem firenškem mostu Ponte Vecchio (Stari most). Že stoletja ga zasedajo majhne obrtniške trgovine. V njih so najprej delali mesarji, ribiči, usnjarji, ker je bilo preprosto odmetavati odpadke v reko. Kljub neprijetnim vonjavam so se jim pridružili še drugi prodajalci ter obrtniki in postal je prava tržnica v malem. Ob koncu 16. stoletja so z njega pregnali vse obrtnike, ki so se ukvarjali s »smrdljivimi dejavnostmi«, in prišli so draguljarji in zlatarji; ti na njem vztrajajo še danes. Domačini tarnajo, da pravih zlatarjev na mostu ni več. Prevladujejo izdelki, tudi dvomljive kakovosti, z vseh koncev sveta. Z nakupom ne morete zgrešiti le pri uveljavljenih firenških izdelovalcih, kot so Melli, Piccini, Manelli in še kateri. Leta 2005 je ameriški turist ob sončnem zahodu posnel nekaj fotografij. Pri pregledovanju je opazil prosojno podobo moža z belo brado, ki je gledal z enega izmed oken na mostu. Od takrat je most tudi na seznamu vseh, ki se zanimajo za paranormalne pojave. Ima pa še eno, bolj znano skrivnost: njegovo zgornje nadstropje je del skrivnega hodnika Vasariano, ki je dolg skoraj kilometer in vse od sredine 16. stoletja med strehami starega mestnega jedra povezuje dve medičejski palači, Palazzo Vecchio in Palazzo Pitti. Obiskovalcem ni dostopen in tako ostaja ena največjih firenških skrivnosti. Krasijo ga pomembna slikarska dela in kipi. Hodnika z ulic ni mogoče prepoznati, saj ima malo oken. V njegovih zidovih so večinoma vgrajene majhne line, ki so omogočale pogled na ulice in celo prisluškovanje. Hodnik prečka številne mestne palače in tudi cerkev Santa Felicita.

Tudi v hotelih

Duhovi v Firencah naseljujejo tudi hotele. Po njih je še posebno znan razkošni Pension Burchanti. V njem so bivale najslavnejše osebe svojega časa, od Leonarda da Vincija pa do Benita Mussolinija. V sobi, kjer je spal Mussolini, naj bi večkrat opazili rožnatega duha majhne ženske, po hodnikih pa tavata še duh stare ženice in otroka. Zaposleni in nekateri gostje poleg občasnih videnj omenjajo nenavadno hladne točke v hotelu in občutek, da te nekdo skrivaj opazuje.