To je zmagovalka natečaja Onina zgodba 2022, razkrivamo avtorico

S sklepno slovesnostjo na Delu se je minuli ponedeljek zgodilo zadnje poglavje letošnjega, že sedemindvajsetega literarnega natečaja za najboljšo Onino zgodbo. Bralke in bralci revij Ona in Onaplus ter obiskovalci in spremljevalci naše spletne strani Onaplus.si so s svojimi glasovi odločili, da je zmagovalka Darinka Kozinc z zgodbo Školjkine solze. »Greje me to priznanje, priznam! Resnično in iz srca hvala vsem, ki se jih je moja zgodba dotaknila in so v njej mogoče našli celo delček lastnih ali družinskih spominov.« S temi besedami se je zahvalila lavreatinja, pisateljica in predsednica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink. Nagrajena je bila s 500 evri bruto, prejela je tudi tradicionalno Onino pero. 

Spomniva bralke in bralce, da ste pred petimi leti osvojili Onino pero z zgodbo Materina odločitev. V njej ste se z zgodbo potomke dotaknili množičnega izseljevanja pretežno ženskega prebivalstva iz Goriške v Egipt v obdobju približno sto let. Na vprašanje, kaj nam aleksandrinke sporočajo iz oddaljene preteklosti, najprej omenjate pogum. Pomeni to, da se je treba iznajdljivo lotevati razreševanja stisk in dvomov ter se ne vdati vnaprej določeni usodi?

Aleksandrinke in njihove zgodbe so neprecenljiva zakladnica, kjer odkrivam vedno kaj novega. Pogum teh deklet in žena, ki jih je družinska stiska v manj prijaznih časih poslala na pot v bogato Aleksandrijo za boljšim zaslužkom, je občudovanja vreden. V sebi in drugih sotrpinkah so našle moč in ustvarile prepleteno mrežo solidarnosti, njihovo sporočilo lahko razumemo, da se nikoli ne smemo vdati, da so v življenju vedno nove poti, ki ponujajo rešitve. Poudariti tudi velja, da so bile družine takrat veliko bolj povezane in soodvisne. Mnoge aleksandrinke so se ob vrnitvi domov srečale s težnjami okolja, ki jih je želelo vrniti na izhodišče in ne priznati njihovega osebnostnega razvoja in rasti. Aleksandrinska izkušnja je namreč pomenila srečanje z visoko družbo, svetovljanstvo, odpiranje obzorij, spoznavanje drugih navad, učenje tujih jezikov, skratka njihov svet je presegel domače vasi. 

Zgodba Školjkine solze ima precej resničnih elementov in biserna ogrlica je zares obstajala. Deloma je to zgodba moje že pokojne tete, ženske z močnim karakterjem, ki pa se je privzgojeno podredila, sicer ne v celoti, družbenim normam časa, v katerem je živela. 

Smo jim sodobnice v čem podobne?

Po svoje že. Sodobne mame svoje otroke oddajo v jasli in vrtec in odidejo v službo, vsak dan znova in znova se poslavljajo, le da so njihove službe krajše, aleksandrinke so odšle čez morje in tam ostajale dolga leta, tudi možnosti komunikacije so bile drugačne kot danes – bila so pisma, redki obiski in povezave prek vračajočih se aleksandrink. Danes smo priča drugim aleksandrinkam, iz revnejših okolij, kar je zlasti pogosto opazno čez mejo, v Italiji, denimo skrb za starejše ljudi, pa tudi že pri nas.

Ste predsednica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink. O njihovi zapuščini ste med drugim dejali: »Dejansko govorimo tudi o prvi ženski emancipaciji. Ženske so bile tiste, ki so preživljale družino, zaradi nje so družine, domovi preživeli. Po drugi strani je bil seveda prizadet moški ego …«

Drži. Služile so denar, bivale so v drugačnem okolju, ki je cenilo njihovo delo, zvestobo, prilagodljivost, pridnost, čistočo. Bogate družine, ki so dale kaj nase, so želele imeti zaposleno »les Goriciènnes« oziroma »les Slovènes«, kot so jih v francoskem jeziku imenovali v Egiptu. To jim je dalo večjo samozavest in nekatere so znale to uveljaviti, imeti doma glavno besedo. Druge pa: na ramena so dobile še breme krivde »lepovidovstva«, češ da so zapustile otroke, kar seveda ne drži, ker je bil to družinski dogovor, vsaj večinoma. Če pomislim, je bilo težko zlasti mladim parom, če sta se dva imela rada. Najlepša mladostna leta sta ostajala narazen, zlasti hudo je bilo med drugo svetovno vojno, ko so bile komunikacijske vezi popolnoma pretrgane. Mlade ženske v tujini, moški doma na kmetiji, takrat je vzniknilo veliko gostiln po vaseh, kjer so se tolažili s pijačo na račun aleksandrinskega denarja in beseda je dala besedo … 

Bila sta to dva različna svetova: na eni strani raztrgane primorske vasi, na drugi pa bogat aleksandrijski svet, in marsikdo je pomislil, da aleksandrinke tam doli počnejo kaj prepovedanega, kar ne pritiče poštenim ženam. Upoštevati je treba tudi patriarhalno miselnost tistega časa. Moram pa povedati, da je pater Beningen Snoj že leta 1906 napisal knjižico navodil za naše aleksandrinke, kako se morajo obnašati, da morajo ostati verne in poštene Slovenke in naj ne pozabijo na starše in domovino. 

Kaj porečete na to, ko se ozrete po sodobni družbi, kako z lahkoto pravzaprav izpuščamo iz rok nekatere pridobljene pravice žensk na evropskih tleh?

Čedalje bolj me skrbi za pravice žensk. Ko pogledam svojo vnukinjo, se sprašujem, ali bo ta naš deklič še užival vse pravice, kot smo jih bile deležne me. Občutek imam, da se okrog žensk vse bolj stiska obroč, počasi in komaj opazno, in muči me vprašanje, kakšen bo rezultat čez recimo desetletje ali dve. V katero smer bomo šli, kdo bo večina, ki bo odločala o naših pravicah in položaju? Lahko se samo ozremo malce dlje, kjer se je položaj žensk izrazito spremenil – ne nazadnje tudi današnji Egipt v primerjavi z Egiptom naših aleksandrink. Čaka tudi nas Evropejke podobna usoda na dolgi rok? Malce pesimistično, mar ne? 

Pretrgana, neizpolnjena ljubezen v vsakem od nas zapusti sledove, in če se okoliščine srečno razvijejo, lahko par ponovno poveže pretrgane niti. Toda to velja po mojem mnenju le za resnične in globoke ljubezni! 

V zgodbi Školjkine solze ste odprli rane, vezane na preteklost. Sicer protagonistke vaših zgodb razpirajo spekter različnih čustev, kar se prenaša na bralke in bralce, kajne?

Školjkine solze so postavljene v čas takoj po koncu druge svetovne vojne. Ljubezen vzklije kadar koli in kjer koli. Surovost vojne pušča strahotne posledice na ljudeh, zato je treba razumeti Anino mater v zgodbi, ki je po njenem mnenju za dobrobit hčerke posegla v ljubezensko zgodbo. Tako je pač razmišljala in ni bila edina. Ana pa je zaradi svoje praktične narave tudi morala misliti nase in na prihajajočega otroka. Verjetno so nekateri detajli v zgodbi v bralkah in bralcih prebudili spomine na lastno doživljanje v mladosti.

Koliko, menite, je ljubezen, ki ni oziroma ne sme biti ljubezen, tipična za slovenske ženske?

Poznam še en podoben primer, ki mi ga je opisala moja pokojna tašča, le da zgodba ni imela srečnega konca. Pogledi staršev na izbrano ljubezen njihovega otroka so se velikokrat razlikovali od pričakovanj in ne nazadnje se še danes, le da današnja mladina ne dopušča vmešavanja v svoje izbranke in izbrance. Pa tudi, priznajmo si, njihova zavezanost trajnosti odnosa, potrpljenju in pletenju vezi v globino odnosa ni več enaka, kot je bila pri starejši generaciji, tudi odnosi med ljudmi dobivajo pridih instantnosti. Pretrgana, neizpolnjena ljubezen v vsakem od nas zapusti sledove, in če se okoliščine srečno razvijejo, lahko par ponovno poveže pretrgane niti. Toda to velja po mojem mnenju le za resnične in globoke ljubezni! Tipično za Slovenke? Težko bi rekla, ker je vse to vendarle odvisno od doživljanja posameznika, pa vendar, vedno ali skoraj vedno je nekje nekdo, ki mu še namenimo misel, četudi živimo v izpolnjeni zvezi. 

Je kaj od zgodbe Školjkine solze res? Kolikšen je (avto)biografski vložek?

Ja, zgodba ima precej resničnih elementov in biserna ogrlica je zares obstajala. Deloma je to zgodba moje že pokojne tete, ženske z močnim karakterjem, ki pa se je privzgojeno podredila, sicer ne v celoti, družbenim normam časa, v katerem je živela. 

Prava ljubezen ostaja vedno zapisana v srcu, nikoli popolnoma ne umre, kljub omreženim dolžnostim in vsakdanjosti. Kljub vsemu, kar nas obdaja, je treba znati izluščiti vso lepoto življenja, podarjene drobne srečice, ki so dane vsem nam. 

Ljubezen je večno vznemirljiva literarna tema, kajne? Kako vas je Anina zgodba nagovorila?

Ljubezen je tisto, kar daje življenju največjo vrednost, in najbrž si vsakdo reče, saj ni važno, če je bolelo – pomembno je bilo ljubiti, občutiti tisto vzvišeno čustvo, ki ti natakne krila, svet obarva v lepše odtenke in v sebi občutiš neizmerno moč in veselje. Ljubezen je brezčasna, čustvo, ki ne izbira okvirjev prostora in časa, pa čeprav so okoliščine na časovnem traku različne, toda bistvo ostaja. 

Zgodba Školjkine solze se je lepo končala. Koliko v svetu nepredvidljivosti šteje, če človek ohranja pozitivnost?

Ja, želela sem ji dati pozitiven konec, četudi so vmes pretekla mnoga leta. Prava ljubezen ostaja vedno zapisana v srcu, nikoli popolnoma ne umre, kljub omreženim dolžnostim in vsakdanjosti. Kljub vsemu, kar nas obdaja, je treba znati izluščiti vso lepoto življenja, podarjene drobne srečice, ki so dane vsem nam. In zdaj, ko živimo v precejšnji negotovosti, ko nas strašijo temne sence in se počutimo majhne in ranljive ter imamo občutek, da naša življenja upravljajo drugi, je še toliko bolj pomembno sprejemanje življenja z vsemi nepredvidljivimi okoliščinami vred. Vedno, v še tako temnih časih, je pot. 

Vredno je tudi, da življenje, ki ga živimo, vendar malo oblikujemo tudi po svoje, kajne?

Zagotovo! Svet, ki ga lahko oblikujemo, je naš osebni svet. Odločitev, kako bom pogledal na stvari in dogodke, je moja odločitev. Pomembno je sprejemati in včasih tudi potrpeti. Razvajenost in iskanje sreče v potrošništvu in posedovanju stvari in moči nas ne osrečujeta ali le zgolj navidezno. Pred nami so časi, ko bomo morali marsikaj spremeniti, pogledati vase in tudi okrog sebe. Način življenja, ki ga živimo, potrebuje preobrazbo. Dovolite mi, da za konec citiram pesnika Simona Gregorčiča: »Gorje mu, kdor v nesreči biva sam! A srečen ni, kdor srečo uživa sam!«