Pod vojaškimi škornji je zahreščal pesek, Vipava se je leno vlekla mimo. Sedel je na tla, si popravil tok pištole za pasom in pričel odvezovati vezalke. Pobral je lupino školjke iz peska. Začutil je, da ni sam, in se sunkovito obrnil. Dekle je z roko držalo zaveso vrbovih vej in ga nepremično gledalo. Njene oči so bile zelene kot reka, izraz v njih je bil trd, neprijazen. Nasmehnil se ji je. Ni mu vrnila nasmeha. Kot da ni dobrodošel! To ga je prizadelo. Vojne je bilo konec in oni, zavezniški vojaki, so kot zmagovalci prinesli mir.

»Hello!« je vrgel proti njej, bilo je, kot bi se pozdrav odbil od ledeno zelenega pogleda. Takih oči še ni videl, prevzele so ga.

V tanki poletni obleki je lahko zaznal njeno jedro postavo. V glavi je brskal za italijanskimi izrazi, ki se jih je naučil.

»Io ...« pokazal je nase, »Joe!« Ponudil ji je polovico školjčne lupine. Kretnja, s katero jo je sprejela, je bila prezirljiva. Manjka se nam teh školjk!

»Vem, kdo si, v našo hišo ste se naselili in jaz moram zaradi vas s sestrami spati na senu, na štali!« se je usulo iz nje. Ničesar ni razumel, govorila je v svojem jeziku. Naredila je nekaj korakov v njegovo smer, bila je za glavo manjša od njega, toda okrog sebe je širila svojevrstno moč.

»Sem Ana,« je rekla, »Io sono Ana!« Stopila je mimo njega in se s hitrim korakom, po mačje gibko zavihtela na stezo.

Zvečer, ko je na ograjenem dvorišču kadil cigareto, so se v kvadratu svetlobe vrat izrisala štiri mlada dekleta. Takoj jo je spoznal, pravzaprav bi jo spoznal tudi v temi. Ana! Torej je dekle iz te hiše, ki so si jo izbrali za sedež zavezniških sil v coni A. Očitno je mati dobro pazila na svoja dekleta in jih je umikala pred pogledi vojakov. Zaman je naslednje dni oprezal za njo, do reke ni utegnil, saj jim je napovedani obisk generala naložil veliko opravkov.

Čez dva dni jo je spet našel ob Vipavi. Sedela je na pesku s spodvitimi nogami. Videti je bilo, kot da ga je čakala. V žepu je zanjo prihranil čokolado, kar hlastnila je po njej. Smejati se je moral, ko jo je opazoval, kako si jo je stlačila v usta.

Njuna srečanja ob reki so postala vse bolj pogosta. Sporazumevala sta se s kretnjami in v njegovi polomljeni italijanščini. Noro se je zaljubil vanjo, ni pa bil prepričan, ali se je tudi ona vanj. Zelo se je nasmejala njegovemu poskusu, da bi ji povedal, kako je beautiful, bella. Odvrnila mu je nekaj takega, kot da bi že lahko bil bolj domiseln, kajti vojaki tako ali tako vsaki punci rečejo, da je lepa. Vsaj tako pravi moja mama, je še dodala.

Ko ji je za darilo prinesel najlonske nogavice, take s črto zadaj, je čisto ponorela od veselja. Nežno se jih je dotikala, da jih ne bi raztrgala, ni si jih upala navleči na nogo. Previdna moram biti, je rekla, nataknila si bom rokavice, da jih ne bom raztrgala. Kako mi bodo zavidale ostale punce, zadaj na noge si rišejo črte, da bi bilo videti, kot da nosijo najlonke, mu je razložila. Sporazumevanje jima je šlo vedno bolje. Ana je pri svoji stari učiteljici staknila angleško vadnico in se je poskusila učiti njegovega jezika.

Maminim pozornim očem ni ušlo, da hčerka naklonjeno pogleduje mladega ameriškega vojaka in on njo. Zabičala ji je, naj se pazi, da ne bi domov slučajno prišla s trebuhom. Vojak je vojak, zapomni si! Danes je tu, jutri je tam!

Peč, 1947

Sporazumi so bili podpisani, zavezniki so se pripravljali na odhod. Stali so sredi kuhinje, oče, mama, Ana in mlajša sestra Joža. »Ana gre z mano. V Ameriko!« je rekel, »poročil se bom z njo!«

Ona je odkimavala, njene oči so imele hladen, odbijajoč lesk.

»Ne grem!« je trmarila. »Ne vem, kaj me tam čaka!«

»Šla boš ali te ustrelim, nobenemu te ne bom prepustil!« Izvlekel je pištolo.

»Ne grem!« je trdo odvrnila.

»Saj si popolnoma znorel!« je zavpil njen oče in se postavil pred hčerko. Povišani glasovi so v prostor zvabili poveljnika.

Naredil je red. Ana ni odpotovala z Joejem.

Tisto jutro, ko so že poskakali v džipe, ji je Joe v roko potisnil žametno vrečko.

»Vrnil se bom pote!« je rekel.

Gledala je za njimi, ko so se odpeljali. V vrečici iz modrega žameta je bila biserna ogrlica. Pravi biseri. Školjkine solze, hladne in trde. Zajokala je.

Gradišče ob Soči, leto 2006

Brat, od vseh petih otrok je bil najmlajši, je ni pogosto obiskal. Toda tokrat je sedel za mizo in mešal po skodelici kave. Sedela mu je nasproti in čakala, kaj ji ima povedati.

Segel je v žep in na mizo položil šop pisem.

»Kaj je zdaj to?« je osupnila.

»Njegova pisma,« je odvrnil suho.

»Joe?«

»Kako si mogel?« se je razburila, da je postala čisto zaripla v obraz.

Skomignil je z rameni. »Mama jih je skrila pred teboj, ni hotela, da te odpelje tako daleč.«

»Jaz sem pa mislila, da je pozabil name!« je z bolečino v glasu spregovorila.

»Prehitro si se zvezala s Pinom,« je rekel v opravičilo.

»Kljub temu ...« je rekla besno.

»Sedaj, ko se je Pino poslovil, sem sklenil, da ti jih dam.«

Iztrgala mu je pisma in jih zalučala po dnevni sobi.

»Kaj mi bodo ta pisma, odpirala bom stare rane. Ni prišel pome!«

»Ti si prehitro popustila Pinovemu snubljenju in potem je že bil otrok na poti.«

V njej je vrelo. Seveda, saj niso slutili, zakaj se je zvezala s Pinom. Bil je njena edina rešitev, v njej je raslo življenje, Joejev otrok. Naj bi ostala sama, nezakonska mati? Pinu je bilo vseeno. Vzel jo je tudi tako!

»Bil je tako prijazen do mene in vztrajen, vi ste mi pa skrili pisma in sem mislila, da je Joe pozabil name.«

»Prišel je po enem letu. Rekel je, da se bo poročil s tabo in ostal tu, pri nas. Bilo pa je že prepozno! Zjokal se je, potem je znorel, hotel te je najti. Nismo mu dali tvojega naslova. Še vedno je pošiljal pisma. Še je živ! Ni se poročil in nima otrok. Pokliči ga! Številka telefona je v vsakem pismu!«

Po bratovem odhodu je odšla v spalnico, odprla predal in zatipala za žametno vrečko. Razvezala je vrvico, da so ji zdrsnili v dlan. Hladni in beli, školjkine solze. Nadela si jo je.

»Nikoli več je ne bom snela,« je zašepetala in odprla prvo pismo. Dolgo je strmela v telefonsko številko, potem se je odločila.

Roka, s katero je držala slušalko, je bila potna, v grlu jo je stiskalo. Zvonilo je. Štela je. Pri petem zvonjenju, če ne dvigne, odložim, si je rekla.

»Hello!« se je oglasil.

Dahnila je: »Ana!«

Le za hip je nastala osupla tišina, nato se je usul dež dolgo zamolčanih besed. Angleških, italijanskih, ki so jih vmes prepikali slovenski izrazi.

»Pridem,« je rekel,« takoj pridem!«

Brat jo je odpeljal na letališče v Ronke, za to priložnost si je kupila novo modro obleko in bela ogrlica je izstopala na njenem vratu.

Kljub starosti ga je takoj prepoznala, kot mladenka mu je stekla v objem in ni mogla preprečiti solzam, ki so mu namočile srajco.

»Trpela sem kot školjka, za vsako leto sem izjokala en biser.«

»Ostalo nama je še nekaj trenutkov v življenju in izrabila bova čisto vsako minuto!« je rekel.

Skupaj sta preživela še pet srečnih let.