Čutila ni ne mokrote ne polzenja drobnih kapljic po hladnem obrazu. Od čvrstega stiskanja bolniške srajce, ki ji je ovijala suhljato telo, je barva njenih dlani prehajala v vijolično. Okorelost telesa je postajala samoumevna. Stisnjena v klobčič si je želela le teme. Da le ne bi bilo te neznosne majske svetlobe. Vztrajni sončni žarki so prodirali v prostor in ga napolnili s toploto in veseljem. Zunaj je vse cvetelo in ponujalo najlepše barve pozne pomladi ter napovedovalo dolgo vroče poletje. Lahna sapica je nosila mehkobni vonj bogatih vrtnic, ki se je mešal z vonjem majnic. Oboževala je bele vrtnice. Njene mlade misli so si želele kad, polno lističev te opojne rastline, v katero bi potopila svoje čvrsto telo. Pustila bi, da jo mehkoba poboža po zagoreli koži. Sedaj te želje ni bilo več. Le tiha hladnost svetlo modrih sten in vonj po razkužilih sta ji polnila nosnici ter objemali drobovje, v katerem ni bilo več življenja.

Tako si je želela tega otroka. Vse telo je vriskalo, ko je izvedela veselo novico. Skočila je s stola in močno objela starejšega zdravnika. Njen strah pred tovrstnimi pregledi se je razblinil kot droben mehurček. Skakala je po ordinaciji in se na glas smejala. Vrtela se je in pustila, da se ji dolgo belo krilo ovija okrog nog. Solze sreče so ji zameglile oči, da ni opazila zaskrbljenega zdravnikovega obraza. Slišala je le, kako ji daje navodila, naj samo strogo počiva in se čez dva dni zopet oglasi v ambulanti. Pa še nekaj v zvezi z otrokovim srčkom. Vsa nasmejana je pokimala, mu pritisnila poljubček na obraz ter odvihrala iz ordinacije. Zapodila se je po hodniku, nato po stopnicah iz tretjega nadstropja naravnost na cesto. Zaslišala je škripanje avtomobilskih gum in tik pred seboj zagledala yugo, za volanom pa jeznega šoferja, ki ji maha. Usta razpotegne v širok nasmeh ter mu pomaha nazaj. Steče čez cesto in že je na avtobusni postaji. Mimo nje hitijo ljudje; brkati moški, s sklonjeno glavo zatopljen v svoje misli, ženička, ki v rokah stiska torbico iz prve svetovne vojne, objeta zaljubljenca v pošvedranih »old starkah«, v resnici jih izdeluje tovarna v Bosni. Najraje bi jim zakričala, naj se ustavijo in pogledajo njen raven trebuh. Ali ne vidijo, da v njej raste novo bitje? Tako majhno, tako drobceno, da zdravnik ni zaznal niti bitja srca. Ampak, čez dva dni ga bo zagotovo slišal s tisto čudno napravo, ki jo prisloni na rastoči trebuh. Bo, bo. Otročiček zdaj spi ali pa se je v njeni notranjosti tako dobro skril. »Ah, mladosti moja …« Še tako neizkušena, nevedna. Spomni se, da je jutri dan mladosti. Kako čudoviti dnevi za oznanilo o veselem dogodku. Ustavila se bo v trgovini in pripravila najokusnejšo večerjo. Danes bo pozen. Popoldanska izmena je dolga. Potem pa še cincanje z avtobusom. Vstopil bo v miniaturno sobico in jo stisnil k sebi. Pobožal jo bo po dolgih laseh in ji na usta pritisnil najbolj vroč poljub. Potem mu bo povedala. Le kdaj si bosta lahko privoščila »fičkota«? Tako bo prej doma, pri njej in otročičku. Pohiteti bosta morala z nakupom. Še bolj bosta varčevala, da bo avto doma, preden rodi. Zdravnik ji je okvirno izračunal datum poroda. December. Samo da bo za božič doma. To bo najlepši božič.

»Srček ne dela. Plod je umrl. Žal mi je. Sestra te bo takoj odpeljala na oddelek. Kdaj si zakrvavela?« Kako ni srčka? Ne, to ni res. Sanjam grde sanje. Zdaj, zdaj se bom zbudila. Tukaj je, v meni, čutim ga. Medicinska sestra jo posede na invalidski voziček in zapelje po hodniku iz pleksi stekla. Upre se vožnji z vozičkom, saj ni invalidka. Šele sedemnajst let je stara. Lahko hodi. Čuti, kako se ji neznana tekočina pretaka po žilah, in se nemočno usede na voziček. Mimo nje hodijo ljudje v belih haljah, z zamegljenimi očmi opazuje znane obraze, sodelavke jo pozdravljajo ter se, ne vedoč, kaj se dogaja, ozirajo za njo. Poležejo jo na operacijsko posteljo. Ena injekcija, druga ... »Nastavite infuzijo. Dva mililitra tega, tri onega …« Od daleč sliši šumenje, brnenje, nepovezane besede, obžalovanje … »Tako mlada …« Nato škrebljanje, škrab, škrab, škrab … Z mrzlo, železno lopatko se zarinejo v meso in strgajo po njeni notranjosti. Pobirajo šele nastalo življenje brez srčka. Režejo, cukajo, škrabajo … Bolečina je neznosna. Ne od škrabanja. Spodnjega dela telesa ne čuti. Srce, srce bo počilo od žalosti. Košček se bo naselil v drobceno bitje ter mu vtisnil utrip. Tok-tok, tok-tok … Takrat ga bo zdravnik zaznal s tisto čudno napravo. Čez sedem mesecev ga bo stisnila k sebi, na svoje prsi in bele vrtnice bodo zacvetele decembra. Počakajte, samo še malo počakajte, da iztrgam svoje srce.