V sprednjem delu vagona sedi starejši par z majhnima otrokoma. Verjetno babica in dedek z vnučkoma. Mogoče si gredo ogledat praznično okrašeno Ljubljano. Na levi strani sedi mlado dekle. Lahko bi bila študentka. Morda potuje na praznovanje k prijateljem. Sam sedim na zadnjem koncu vagona, tam, kjer so sedeži dvignjeni. Ustreza mi ta položaj.

Na vlaku se čas počasneje premika. Kadar grem v Ljubljano z avtom, moram biti pozoren na promet, na vse, kar se dogaja okoli mene. Na vlaku pa sem bolj pozoren na to, kar se dogaja znotraj mene. Nekaj časa opazujem ostale potnike, nato se potopim v svoje misli.

Bila je ljubezen na prvi pogled. S prijatelji sem bil na zabavi v lokalu. Bil sem dobre volje. Nekaj je k temu prispeval alkohol. Tudi ona je bila s prijateljicami. Zibala se je v ritmu glasbe. Med plesom se je obrnila proti meni. Videl sem, da me gleda. Počasi je dvignila roko in mi pomignila, naj pridem bliže. Najprej sem se ozrl okoli sebe. Ni bilo dvoma, vabila je mene. Bila je postavna, všeč mi je bilo, kako se giblje. Odločil sem se in pristopil k njej. Prijela me je za boke in me začela premikati v ritmu. Opazoval sem njene dolge lase, globoke rjave oči in se ustavil na dolgem, elegantnem, belem vratu. Med plesom me je objela. Sklonil sem se in jo poljubil na vrat. Vzdrhtela je. Kmalu sva se strastno poljubljala. Skupaj sva plesala ves večer. Proti jutru so glasbo utišali in prižgali luči, vprašal sem jo, kako ji je ime. Maja, je rekla. Pa tebi?

Izmenjala sva telefonski številki.

Ob prihodu v svoje stanovanje sem se počutil odlično. Bil sem vznesen. Tako vesel, skoraj srečen, da sem težko zaspal.

Zjutraj je bilo seveda drugače. Maček. Alkoholni in moralni. Kljub temu sem vzel v roke telefon in zapisal: »Je tvoj vrat že buden? Pogrešam ga.« Odgovorila je, da jo je prebudil moj sms in da se je tudi vrat pravkar zbudil. Potem sva se dogovorila za srečanje. Zvečer v Orfeju. Malo me je skrbelo, da mi morda treznemu ne bo tako všeč, pa tudi to, kakšen se bom zdel njej jaz. Pomisleki so bili odveč. Ujela sva se.

Naslednji zmenek je bil v toplicah. Med nama je bilo ves čas čutiti erotični naboj. Uživala sva v topli vodi, se večkrat mimogrede dotaknila. Njeno telo me je vznemirjalo.

Kmalu sem Majo predstavil prijateljem. Bil sem ponosen nanjo. Bila je karizmatična in družabna. Znala je zabavati ljudi. Bila je inteligentna in polna humorja. Moji prijatelji so jo lepo sprejeli. Preselila se je k meni. Prinesla je nekaj svojih stvari in polepšala stanovanje.

Navadil sem se na življenje z njo. Seveda sva se tudi kdaj prepirala. Včasih zaradi malenkosti. Dobesedno. Celo zaradi drobtin, ki sem jih puščal na pultu, kadar sem rezal kruh. Kljub temu je imelo skupno življenje več plusov kot minusov.

Maja se je v službi lotila več projektov. Domov je prihajala napeta in veliko sva se prepirala. Zelo je shujšala. Vse spremembe so se dogajale počasi, tako da jih niti nisem takoj opazil. Neke noči sem se prebudil. Ura je bila dve zjutraj. Maja je belila dnevno sobo. Takrat sem se zavedel, da je nekaj hudo narobe. Maja že nekaj noči ni spala. Tresla se je.

Včeraj sem bil s prijatelji zunaj, žurali smo ga do jutra. Napil sem se ga kot čep. Jaz sem vozil domov. Počasi. Klub temu ali prav zato so nas ustavili policaji. Začasno so mi odvzeli vozniško.

Danes se peljem k moji Maji na obisk v Ljubljano. Z vlakom. Starejša gospa odvije sendviča in ju ponudi otrokoma. Otroka sta vesela ponujenih sendvičev, napolnjenih s poli salamo. Mlado dekle na moji levi ima v ušesih slušalke. Posluša glasbo in spokojno zre predse.

Prazniki so. Veselim se, da jo bom videl. Želim si, da bi bilo vse tako kot prej in da bi bila za praznike z mano doma.

Njen psihiater pravi, da dobro kaže. Da se manična faza umika. Bomo videli, kaj bo.