Bil sem uspešen socialistični direktor, zaposloval sem trideset ljudi, v glavnem strojnih inženirjev, in to sem bil tudi sam. Naša firma je bila poslovno uspešna, tehnični inteligenci je partija v glavnem dala mir, počutil sem se dobro, moj petindvajsetletni zakon je bil kot gospodarska enota, primerna za vzgojo treh hčera, študentk. Na skrivaj so mi rekle »stari«. Vedel sem, da sem zanje centrifuga za denar. Pa nič hudega. Bile so bistre in pridno so študirale. Žena je bila videti zadovoljna z mano, še bolj s svojo kariero. Vedela je, da se ne sme vtikati vame. Zdelo se mi je, da me imajo v kolektivu radi, ženske pa so sploh vzdihovale za menoj, ker da sem podoben Clintu Eastwoodu. Imel sem dovolj vzrokov za zadovoljstvo. A rad bi čutil nekaj več kot rutino zakonskega moža in očeta, rad bi bil spet zaljubljen. Rad bi ljubil.

Nekega dne me je obiskal prijatelj Tone in direktor sosednjega podjetja. Kot vedno so mu tajnice prinesle viski, vodo in kavo. Pa se je zasmejal: »Vse tri tvoje ženske so si na las podobne. Črnolaske, večje, lepo grajene, na visokih petah. Si jih izbral sam?« me je vprašal. »Sem, priznam, rad sem obkrožen z lepimi ženskami v visokih petah.« Ker je vedel, da iščem piarovko, mi je predlagal diplomirano mladenko, priporočila mu jo je celo Manca K., ker je bila njena bistra študentka. Jasno, da sem to upošteval in jo poklical na pogovor za službo. Prišla je, lepo urejena, oblečena v črno krilo dostojne dolžine in črno bluzico, toda obuta v balerinke. Jaz pa sem imel tako rad visoke pete! Pa še tako majhna je bila. Prvi vtis – ne, ta pa ni zame. A dal sem ji priložnost, da se predstavi. Veliko je vedela o naši firmi, govorila je zbrano, inteligentno, moj drugi vtis je bil boljši. Pomagalo ji je še to, da je bila podobna Liz Taylor. Pa sem se odločil, da jo redno zaposlim. Prosil sem jo le, naj se izkaže, in ji namignil, naj prihaja v službo obuta v čevlje z visoko peto, ker jih enostavno rad gledam. Brez komentarja je prišla naslednji dan obuta v njih in opazil sem njene lepe noge.

Čez čas sem zaznal, da ima prav tako barvo oči kot Lizika. Sicer pa je bila na naših ponedeljkovih kolegijih v glavnem tiho in me je pozorno poslušala. Rad sem slišal, če so zaposleni rekli: »Da, direktor, se strinjamo!« Čez tri tedne pa je na sestanku edina izrekla: »Ne, direktor!« Takoj sem končal sestanek, jo povabil v svojo pisarno in postregla je z utemeljitvijo, ki me je preprosto prepričala. Začela me je zanimati. Vsak dan sem jo poklical v pisarno in razpravljala sva o tekočih poslovnih zadevah. Poleg tega sem počasi izvrtal iz nje, da je mlada mamica, da je njen mož kirurg, ki dela v Švici, sama pa ne zna popraviti ključavnice, stikala, vrtne ograje, zamenjati varovalke, nabrusiti nožev, in pomislil, da me žena za to ni zaprosila že dvajset let. Čudno!? Lizi sem rad priskočil na pomoč. Na poti iz službe sem se ustavil pri njej, popravil, kar me je prosila, potem sva še dolgo klepetala. Zdela se mi je kot punčka, ki potrebuje pomoč. Pa še videti je kot žepna Venera, sem ugotavljal. Včasih sem prišel tudi zvečer, ker prej nisem imel časa, pa sva morala govoriti bolj tiho, da ne bi zbudila njene deklice, ki je že spala. Sedala sva vedno bliže drug k drugemu, se včasih dotaknila in všeč mi je bilo. Še bolj pa to, kako zavzeto me je poslušala. Kako je bila radovedna! Hotela je izvedeti najrazličnejše službene in zasebne zgodbe iz mojega življenja. Kar naprej je vzklikala: »Kako je to zanimivo, povej še kaj!« Doma pa mi je žena vedno odgovarjala: »Da, da, imaš prav,« ker je vedela, da bom tako najhitreje nehal govoriti. Ugajalo mi je, da se Lizi zdim zanimiv. Tudi mene je zanimalo njeno življenje, čeprav je teklo po socialističnem modelu: študij, diploma, nakup stanovanja, poroka, otrok ...

Vprašal sem jo, ali je zadovoljna, a nisem dobil odgovora. Očitno ji je nekaj manjkalo. Tako kot meni. Oba sva bila osamljena. To je bila najina prva skupna točka. Potem naključni dotiki: tako mlado, gladko in lepo kožo je imela! Pa dišala je, kot diši mladost. Prvi poljub v šali na službenem novoletnem praznovanju: čudovit! Rad bi še! In sem jih dobil. In vse ostalo ... Malo sem se bal, da bi hotela, naj se ločim in zaživim z njo. Večkrat sem ponovil zguljeni stavek, ki so ga uporabljali vsi poročeni moški: »Ne pokvari kave z mlekom, vina z vodo in ljubezni z zakonom.« Na dolgo in široko sem jo prepričeval, da to nima smisla, ker je razlika v letih, skoraj dvajset, med nama prevelika in da bi bila prehitro mlada vdova. Za čuda se je strinjala. Dogovorila sva se, da bova skupaj, dokler nama bo ugajajo, brez obveznosti, brez škandalov, ki si jih nisva mogla privoščiti, skupaj vsak dan, razen med vikendi, prazniki in dopusti.

Moj najljubši dan je bil dolgo vrsto let ponedeljek. Vedel sem, da jo bom spet videl, da bova skupaj. Vikende, počitnice in praznike sem komaj preživel, ker sem jo tako zelo pogrešal. Prepričan sem bil, da tudi ona mene. Na ponedeljkovo jutro je prišla najprej k meni v pisarno, mi dala poljubček, sledil je sestanek. Tako se je vlekel. Vedno manj sem govoril, samo da bi se čim prej končal in odideva v najino garsonjero. Sodelavci so opazili, da sem nervozen, razpravljali, da imam najverjetneje skrbi, s katerimi jih ne želim obremenjevati, a nekako sem obvladal vse skupaj. Da me vse telo boli od pričakovane nežnosti, užitka, poželenja, da trepetam, ker si jo tako silno želim, pa upam, da niso opazili. Potem pa razkošje njene kože, vonja, dotikov, ljubljenja, pogovora, pa spet ljubljenja. Bila je edini človek na svetu, ki sem mu lahko povedal čisto vse o sebi, to, kar zares mislim, čutil sem, da ji lahko zaupam. Mislim, da je tudi ona meni.

Neki ponedeljek pa je ni bilo v službo, niti v torek, sredo ... Ni se oglašala na telefon, preveril sem, ali je dala odpoved, morda je v družini kdo umrl ali je morala oditi na kako nepredvideno družinsko potovanje? Nič od tega. Ostala je nedosegljiva. Njen domači telefon je bil preprosto gluh. Bil sem čisto obupan. Čez nekaj dni pa me je poklical njen mož in povedal, »da je v bolnici z diagnozo rak in potrebno je hitro zdravljenje. Napoved je slaba. Obiski zame, ki nisem družinski član, niso dovoljeni.« Kot večtonska gmota je to silovito treščilo vame. Nisem se predal. Dolge ure sem presedel ob telefonu, iskal zveze, dolgo, dolgo je trajalo, da sem jo sploh lahko videl. Po kemoterapijah je bila čisto omamljena. Ni me več prepoznala. Ko sem jo prijel za suhceno roko, se mi je zazdelo, da jo je rahlo stisnila, da je prepoznala moj glas. Nič več. Na hodniku sem planil v jok. Spoznal sem, da bo konec njenega mladega življenja. Čez nekaj dni je umrla.

Obup! Žalost! Sem kriv za njeno prezgodnjo smrt? Je morda zbolela zaradi žalosti, ki sem ji jo povzročal jaz? Pa mi tega ni povedala? Bila je vendar vedno tako polna smeha. »Točno taka si, kot hočem!« sem ji večkrat rekel. Ne vem, ni je več, ne morem je vprašati. Nikoli ne bom izvedel odgovora. Bojim se vsakega prihodnjega ponedeljka. Ljubim in pogrešam jo. Zdaj vem. Ljubezen nikoli ne mine.