Spominjam se večerov, ko so v sobah zaporedoma ugašale luči. Le eno okno je svetilo prav dolgo. Ko je utonilo v noč, sem na balkonu opazila skrito senco. In zaslišala pridušene zvoke glasbe. Lepo mi je bilo, kadar sem šla mimo.

Meseci so minevali, prišla je zima, terasa je samevala. Med počitnicami me je prijateljica povabila k Bohinjskemu jezeru. Že dolgo se nisem tako veselila. Preplavljal me je občutek neznane hvaležnosti.

Vstopili sva v megleno jutro gozda. Do koče ni bilo daleč, komaj sem čakala, da odložim nahrbtnik. Dvignila sem pogled. Sredi jase je stala lesena hiška. Vila Juhuhu – so ji rekli zavodski otroci. Pred vrati je bila klopca in zdelo se mi je, da me nekdo opazuje. Ko sem se približala, me je spreletelo. Ta silhueta, tista senca in poševna drža. Ta mirnost in čarobnost trenutka. Kje je že bilo tako?

Dolga terasa in okno pozno v noč ... Zaradi tvojega pogleda sem odrevenela, zaradi tvojega nasmeha odpotovala. Nikoli prej in nikoli več v življenju me ni prevzelo takšno prebujenje. Utrip srca, dotik tvoje roke v pozdrav in šepetanje besed:

Si res ti? Si le prišla ...

Kako, me poznaš?

Vse je bilo, kot pravijo, sva se kasneje smejala spominu na prvo srečanje: prhutanje metuljev, slišanje trave, lebdenje z oblaki. Sanje in resničnost. Kar naprej si me opazoval. Tvoji dolgi črni lasje in nagajivost so me spravljali ob pamet. Moj glas, kitara so v tebi budili sladki nemir.

Tega dne se je vse spremenilo: postala sva veter mojih kamniških planin in burja tvojih briških vinogradov. In skupaj sva zapihala v najino nesluteno prihodnost.

Spet sem hodila. Zdaj s teboj. Vsak dan počitnic isto pot. Od koče do jezera in nazaj. Šepajoč si me držal za roko in mi prepeval o vasovalcu:

Jaz pa vem, da ti si moja ... Ob poti si utrgal rožo in si jo pripel na prsi – kot pravi pesem. Potem sva pela oba, na glas, da je odmevalo v skalovju. Srečna, ker sva se našla. Kot bi se poznala že od nekdaj.

Ko so v koči vsi zaspali, sva sedela zunaj na mrazu, pela in se zaljubljala z neskončno dolgimi pogovori. Nikoli nama ni zmanjkalo vsebin – od glasbe in knjig do žlahtnih štorij iz tvojih domačih vasi.

Bližal se je konec zimovanja, midva pa sva si želela še plesati.

In sva šla.

Skozi gozd, mimo jezera, do glavne ceste. Ledeni veter nama je bril okrog ušes, a sva še kar hodila, šepala, gazila skozi sneg. Do vasi. Vstopila sva v dvorano. Glasba naju je ogrela, zaplesala sva. Nenadoma je vse utihnilo. Vsi so strmeli v najini pojavi: dolgi lasje, mokra oblačila, malo postrani, utrujena, premražena. Nikogar nisva ovirala. Pač, zmotila sva se. Pospremili so naju z bojnimi nasveti. Naj greva tja, od koder sva se vzela. Na jezero plesat, če si upava.

In sva šla.

Ponižani senci. Nekaj trmastega se je budilo v naju. Nenadoma sva bila na razpokanih ledenih ploskvah, v mesečevi svetlobi, daleč od obale. Držal si me za roko. Končno sva spet stopila na trdna zasnežena tla. Tam si me objel, kakor si mogel, s svojimi rahlo stisnjenimi dlanmi in z močjo, ki ti še ni pojemala v rokah. Bila sva v varnem zavetju drug drugega. Živa. Imela sva šestnajst let.

Vsak od nas je del trenutkov. Midva sva imela jezero, izlete, glasbo, bolezen, zavod, spomine.

Ti nori ognjemeti. Kot da je kar naprej novo leto. Ob vsakem praznovanju. Rojstvu. Poroki. Vandimi. Kar navadi se. Mi tukaj smo malo šutasti. Veliko trdega dela je z našimi trtami. Oštja, kar naprej zabijamo, obrezujemo, in kadar je fešta, mora biti tudi taka, kot je treba. Ma daj, deklica, pridi nas pogledat. Pridi, že zdaj te pogrešam.

Tvoja primorska iskrivost in iskrenost sta me vedno znova zapeljevali.

Kmalu si končal srednjo šolo. Najino slovo je bilo neskončno žalostno.

Kaj res zdaj greš? Se bova še kdaj videla?

Seveda, saj ne bi bil to, če ne bi spet kakšne ušpičil. Kmalu si znova pozvonil.

Kako, si pozabil spričevalo?

Ne, nalašč sem padel slovenščino, da te še enkrat vidim. Drugače me tata ne bi pustil od doma.

In izpit?

Ah, pusti stat, urejeno. Mam že petko, sem bil najprej v šoli. Zdaj bom pa lahko še s tabo.

Počasi sva ostajala ujeta vsak v svoje življenje. V božični telefonski pozdrav in številna pisma s tvojo prisrčno slabo čitljivo pisavo in z najlepšim zaključkom: Ljubim te!

Ko sem dobila avto, sem te obiskala. Peljal si me na razgledni stolp in ponosno rekel:

Glej naša Brda, so lepčkana, a ne?

Slovo je bilo hudo kot prvič.

Ustvarila sva si družini in se umaknila drug drugemu. Samo za božič sva si zaželela srečno.

Z leti si postajal utrujen. Slutila sem, da se nekaj dogaja. Neizbežno. Počasi sem te vprašala:

Še hodiš? Ne, že nekaj časa ne. In ti, rajši nikoli več ne pridi. Ne smeš me videti takega. Nisem več isti ...

Takrat sem te začutila. Silovito kot prvič. Kaj še čakam? Ljubezen moja, bil si moje sanje, ki si jih prebudil. Nikoli nisi bil kot drugi. Iskal si svoje poti in svobodo. Tudi zato te imam tako rada. Ker nisi maral pravil. A zelo rad si imel ljudi, pogovore, mnogim si pomagal iz stiske. Ne poslavljaj se zdaj, ko je tudi mene življenje stisnilo k tlom, ko sem tako sama. Saj čutim, da še vedno spremljaš moje korake in mi šepetaš. Oprosti, nisem zmogla prej. Hitim. Grem. Čakaj me.

Zazrla sem se v zeleno-modre valove reke. Pod največjim kamnitim mostom. Minilo je veliko let. Spet sva sama. Cesta me vodi v breg, med češnje, oljke in trte. Ustavim. Na ovinku zagledam zvonik. Sem res tukaj?

Kuhinja je še vedno ista. Tudi miza, gajba za drva. Sedel si na vozičku in se počasi obrnil od okna.

Si res ti? Si res prišla? ... si mi nežno zašepetal.

Oprosti, ker sem rekel, da ne hodi. Dolgo sem upal, da se še kdaj vidiva. Čisto sem ... Prosim, objemi me. Tako sem te pogrešal.

Zadnja leta sva uganjala prave čarovnije.

Joj pupa moja, kako uživam, ko skupaj kuhava ...

Po dolgem času sva se spet naplesala – z vozičkom ... Lepo sva se imela.

A najlepše je bilo, kadar sva bila samo midva. Brez vozička in koles. Ena sama ljubezen.

Kako si želim, da bi lahko hodil, dekl'ca. Da bi te mogel sam položiti v posteljo in pokriti ... si mi neštetokrat rekel.

Zadnjo noč sem bila pri tebi. Držala sem te za roko, stiskal si mojo dlan, zaprla sva oči in bila tam, kot pred štiridesetimi leti. Na začetku poti, v varnem zavetju drug drugega.

Danes sem oblečena tudi rdeče. Ker si želel, da se posloviva v barvi ljubezni. Prepuščam te zvezdam. Tam gori se kdaj utrni in mi pomežikni. Da bom zmogla, Valter, brez tebe.