Po deseturni vožnji in nekaj postankih je bila pred menoj še zadnja ovira: mejni prehod z Makedonijo. A tudi sredi Balkana lahko prestop meje poteka hitro. Prijazen pozdrav, nekaj radovednih vprašanj o življenju v Sloveniji in pridružil sem se razpotegnjeni koloni s kar nekaj avtomobili še iz zlate dobe jugoslovanske avtomobilske industrije. Skopju sem se tokrat izognil, a ne tudi plačilu cestnine. Pobirajo jo na več krajših odsekih avtoceste, a vsakokrat le v znesku nekaj deset centov oz. njihovih denarjev. Evro je vreden približno 60 denarjev.

Tetovo, srednje veliko mesto s pretežno albanskim prebivalstvom, je bilo ravno pravšnje za krajši postanek. Mesto je znano predvsem po derviškem samostanu in Pisani mošeji iz 17. stoletja. Po kratkem ogledu je čas za kosilo in obisk slaščičarne. Najboljše baklave pač še vedno dobite pri Albancih. 

Mavrovsko jezero in najvišji vrh 

Cesta iz Tetova se počasi, a vztrajno vzpenja med najbolj gorate predele Makedonije. Tu, na robu narodnega parka Mavrovo, je urejeno istoimensko zimsko športno središče. Smučišče ni posebno veliko, a ponuja dovolj raznovrstnih terenov za solidno smuko. Opremljeno je tudi s sistemom umetnega zasneževanja, tako lahko po potrebi rešujejo zimsko sezono. 

Hotel Bistra se ponaša z izvrstno lego in razgledom na najbolj slikoviti del Mavrovskega jezera. Zelo priročna je tudi hotelska restavracija z razgledno teraso, kjer si velja privoščiti sveže ribe ali tradicionalne makedonske jedi: od prebranca (tavče gravče), jagnjetine do nekakšnih v plasti zloženih palačink gjomleze, ki so jih postregli z makalo – namazom iz jogurta in česna. V hotelu se lahko razvajate v savni, razgibate v bazenu ali si izposodite gorsko kolo za raziskovanje okoliških hribov. Le krajši sprehod je do manjše kraške jame, katere ogled je možen po vnaprejšnjem dogovoru. Mavrovo je tudi dobro izhodišče za vzpon na najvišjo makedonsko goro Golem Korab, ki je le sto metrov nižja od Triglava. V čast praznovanja razglasitve makedonske neodvisnosti v začetku septembra organizirajo množičen mednarodni vzpon nanjo, redno se ga udeležujejo tudi Slovenci. Vrh je mogoče osvojiti v dobrih štirih urah. 

Iznajdljivi menihi  

Cesta proti Ohridu se vije ob slikoviti dolini reke Radike. Nad njo se tu in tam stiska kakšna vasica, posebno pozornost si zasluži pravoslavni samostan sv. Bigorski. Ugnezden na strmem pobočju je videti kot nepremagljiva trdnjava. To je v časih turških vpadov tudi bil. Menihi so se po potrebi prelevili v spretne orožarje, o čemer priča top na samostanskem dvorišču. Narejen je iz češnjevega lesa in za potrebe makedonskih upornikov so jih nekaj naredili prav v tem samostanu. Zaradi ne najbolj primernega materiala takšni topovi niso bili posebno učinkoviti in trajni, vseeno so sovražniku nagnali strah v kosti. 

Pomanjkanje služb 

Med vijuganjem skozi dolgo sotesko sem sredi divjine ustavil ženici, ki je stala ob cesti in neodločno mahala. »Greš proti Debru?« je dahnila namesto pozdrava. »Nobenega avtobusa ni več v teh krajih, še posebno ob nedeljah!« je potožila in utrujena prisedla. »Je tudi pri vas tako slabo?« je nadaljevala, ko je po naglasu ugotovila, da nisem iz tistih krajev. »Tu nihče več ne dela! Tovarne so zaprli in pokradli, kar se je dalo. Mi stari bomo že kako, saj ne potrebujemo veliko. Toda za mlade je težko! Saj si že videl, v trgovinah lahko kupiš, kar hočeš. In na tržnicah je obilo hrane. Toda kaj ko so pokojnine majhne, mnogi pa so brez zaposlitve!« 

Makedonsko morje

Veliko akumulacijsko jezero je napovedalo edino večje naselje v dolini in med prvimi hišami Debra sva se poslovila. Sledil je spust do Ohridskega jezera, ki je nekakšno makedonsko morje. Velik del si ga lasti Albanija, toda v Makedoniji je turizem precej bolj razvit. Ob albanskem delu vabi predvsem mesto Pogradec. Nekdaj priljubljeno letovišče komunističnih voditeljev danes deluje nekam osamljeno, podobno kot še nekaj drugih manjših krajev ob jezerskem bregu. V kakšnem je še mogoče najti manjši hotel, ki pa v vaškem okolju s čredami koz in ovac deluje precej izgubljeno. Turizem ob albanskem delu Ohridskega jezera bo moral šele poiskati svojo priložnost. Žal lahko zdaj Makedoncem konkurira le z nižjimi cenami. 

Ohridski biseri, ki jih ceni celo kraljica Elizabeta II. 

Pozdravil me je prvi večji jezerski kraj, Struge. To je mesto z največjim deležem Albancev ob makedonskem delu jezera in z značilno podobo: mošeja in lokali z bleščečimi ženskimi oblekami, zlatarne in kavarne ob glavni promenadi. Poleg središča mesta je živahen tudi breg, ob katerem se vrstijo gostinski lokali. Tudi prodnata plaža je kar mikavna in menda je poleti, ko se jezero ogreje do 26 stopinj Celzija, vedno polna kopalcev.

V Ohridu so glavna privlačnost ozke ulice, ob katerih se vrstijo obnovljene otomanske hiše. Tukaj turistični vrvež ne zamre pozno v noč, saj k raziskovanju vabijo številni gostinski lokali in trgovine s spominki. V teh je seveda nemogoče spregledati ponudbo biserov. Obiskal sem eno najbolj znanih, trgovino družine Talev. To je ena izmed dveh, v katerih izdelujejo prave ohridske bisere po skrbno varovanem postopku. Edina znana sestavina so luske majhne jezerske ribe plašica. Izdelovalci se že dolga leta borijo proti nelojalni konkurenci, ki prodaja cenejše in kdo ve od kod pripeljane bisere. »Mi za svoje bisere dajemo neomejeno garancijo!« je povedala prodajalka. »Če se barva odlušči ali zbledi, vam jih brezplačno še enkrat prevlečemo z bisernim namazom iz ribjih lusk. A to se le redko zgodi, česar za cenene ponaredke ne bi mogla reči! Res skrajni čas, da na tem področju oblast naredi red!« Nepoznavalci težko ločijo original od ponaredka. In mnogi ne vedo, da prave ohridske bisere izdelujeta in prodajata le družini Talev in Filev! Med ponosnimi lastnicami bleščečega nakita je menda tudi britanska kraljica. 

Balkanski Jeruzalem 

Ohrid je bil nekoč pomembno trgovsko mesto. Nastal je že v antični Grčiji, ko je bil kraj poznan pod imenom Lychnides. Največji pečat so pustili Bizantinci in Turki. Menda je bilo v Ohridu nekoč kar 365 cerkva in so mu zato pravili balkanski Jeruzalem. Na davno minule čase spominjajo grško gledališče, bizantinska Samuelova utrdba, ki se ponaša z enkratnim razgledom, številne cerkve in mošeje ter značilne hiše z izbočenimi nadstropji. Zaradi vsega tega je mesto skupaj z jezerom na seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine Unesca. 

Cerkev sv. Erazma Ohridskega – zaščitnika popotnikov in mornarjev, na prvi pogled ni posebno mikavna. A zanimivo je opazovati mimoidoče, saj se marsikateri domačin prekriža pred njo. Če boste sem prispeli s svojim avtomobilom, pred vrnitvijo vsaj spoštljiv poklon cerkvi in njenemu svetniku ne more škoditi. 

Najlepša plaža je ohridski St. Tropez

»V skoraj vsaki hiši oddajajo sobe,« mi pove natakar v kavarni, kjer sem spraševal za prenočišče. »Zaradi velike konkurence so cene nizke, le malo povprašaj naokoli!« In res, že pri prvi družini z uradnimi prenočišči sem našel sobo za manj kot 15 evrov na noč! »Avto lahko pustiš na dvorišču. Na ulici pa nikar, ker je treba plačevati parkirnino, redarji pa so zelo nepopustljivi,« so me posvarili lastniki velike hiše. Na hitro so me seznanili z najboljšimi pa tudi najcenejšimi restavracijami. In me usmerili do najbolj priljubljene mestne plaže. Ponaša se z eksotičnim imenom Cuba libre, po tamkajšnjem gostinskem lokalu, v katerem večere pogosto poživljajo glasbeniki. Lepše in večinoma mirnejše plaže pa se ponujajo malo ven iz mesta proti Naumu. Za najlepšo velja Trpejca, ki ji pravijo kar ohridski St. Tropez. 

Prespansko jezero in čudoviti razgledi 

Večina obiskovalcev Ohrida se poda do samostana sv. Naum, ki leži tik ob meji z Albanijo. Enega najbolj turističnih koncev je vsekakor vredno obiskati. Ne le zaradi samostana, ampak tudi zaradi privlačnega parka, prijetne plaže in rečnih izvirov, ki prihajajo na dan nedaleč od jezera. Izviri se napajajo iz više ležečega Prespanskega jezera. Do tega se je mogoče povzpeti po ovinkasti cesti, ki je speljana čez pogorje Galičica, katerega del je zavarovan kot narodni park. Truda je vredna že sama pot, saj se z ovinkaste ceste in najvišjega prelaza ponujajo enkratni razgledi na Ohridsko jezero. Do Prespanskega jezera se cesta spusti manj spektakularno, poglede pa ovira zarasel breg. Jezero navdušuje predvsem ljubitelje narave, saj je turistično nerazvito, domačini pa se večinoma preživljajo z ribolovom in sadjarstvom.