Slovenka, ki je s kolesom obiskala vsa naša jezera: Ob jezerih odkrivam sebe

Manco Korelc so jezera tako prevzela, da si je pred leti zadala prav posebno misijo – s kolesom ali peš obiskati vsa slovenska. Trenutno jih je na seznamu, kamor spadajo tudi druge kategorije stoječih vod, odkljukala več kot 1400. Na tem popotovanju je doživela številne zanimive pripetljaje, dodobra spoznala našo deželo, hkrati pa – kot pravi – tudi samo sebe. Svojo ljubezen do jezer se je odločila deliti tudi z drugimi, zato je leta 2020 izdala knjigo The Slovenia Lakes in v njej predstavila svoja najljubša. V zadnjem času se je odločila, da obišče tudi slovenske slapove in hribe s pogledi na jezera. 

Skozi leta so moja jezera postala ne samo turistični projekt, ampak tudi potovanje vase. Kaj je v meni tistega, kar me tako žene ustvarjati. V enem trenutku sem dojela, da ne ustvarjam več iz take ljubezni, kot sem včasih. 

Manca Korelc je sicer tudi samostojna podjetnica, ki deluje kot strokovnjakinja za LinkedIn. Pri svojem delu se povezuje s podjetji, katerim svetuje in jih uči uporabe tega profesionalnega družbenega omrežja za grajenje blagovne znamke. Na to tematiko piše tudi članke, predava na poslovnih dogodkih in konferencah, pred kratkim pa je svoja znanja o LinkedInu strnila tudi v knjigi LinkedIn by the book.

Je energična ženska, ki ji nikoli ne zmanjka novih idej. V intervjuju nam je med drugim zaupala, kakšen pomen imajo zanjo jezera, katera so ji najbolj pri srcu, kako si napolni baterije ter katera so njena ključna vodila skozi življenje.

V sklopu projekta, ki ste si ga zadali, ste obiskali slovenska jezera in druga stoječa vodna telesa po vsej Sloveniji. Kaj vas je napeljajo k tej odločitvi in zakaj prav jezera?

Ko sem leta 2016 kupila treking kolo, sem prvo sezono veliko prekolesarila in ugotovila, da želim temu dati nek namen. Jezera imam od nekdaj rada. Tako je vzniknila ideja. Najprej sem si za cilj zadala izbrana jezera, potem pa nisem našla načina, kako izbrati, katero ja in katero ne, zato sem si zastavila nov zanimiv cilj – obiskati vsa slovenska jezera. Dobila sem podatek, da jih je med 900 in 1300 (opomba: poleg jezer so pri tem mišljena tudi druga stoječa vodna telesa). To se mi je zdela obvladljiva številka. Idejo sem dobila konec leta 2016, spletna stran pa je bila postavljena čez tri mesece. Potem sem dobila čez leto ali dve podatek od Inštituta za vode, da je prava številka okoli 10.000, kar je nekoliko spremenilo situacijo. Ugotovila sem, da bi bilo to Sizifovo delo in da tak cilj nima smisla, ker nikogar ne zanimajo vse male stoječe vode. V prvih dveh letih projekta sem bila skoraj vse vikende na kolesu. Načrtovala sem poti, kolesarila ter urejala slike in besedila. Na začetku nisem niti slutila, kaj vse mi bo to dalo, saj je kasneje iz povsem preproste ideje nastala zelo lepa zgodba, ki bo vedno del mene.

Se je projekt na koncu izkazal za obsežnejšega, kot je sprva izgledalo?

Sedaj sem na številki 1415, tako da sem presegla svoj cilj. Prvi dve leti je bil cilj res čim več jezer v dnevu, zato sem se osredotočala na to. Projekt se razvija skupaj z mano, z mojim življenjem. Ko je bila knjiga izdana, sem začela ugotavljati, zakaj imam takšno potrebo po tem. Videla sem, kaj vse so mi dala jezera in kaj so me naučila o sebi. Navzven se sliši lepo in super, ampak to je trdo delo. Dojela sem, da je to velik napor, ki sem ga začela iz nepravih razlogov izvajati sama nad sabo. Ampak da ne bomo preveč zašli. Skozi leta so moja jezera postala ne samo turistični projekt, ampak tudi potovanje vase. Kaj je v meni tistega, kar me tako žene ustvarjati. V enem trenutku sem dojela, da ne ustvarjam več iz take ljubezni, kot sem včasih. Zelo zanimivo. 

Spoznala sem skoraj celo Slovenijo in začela nanjo gledati na povsem drugačen način. Enkrat sem jo tudi celo prekolesarila. Če greš večkrat na različne konce, vidiš, da ni tako majhna, da se da videti ogromno stvari. Na začetku sem imela cilj: vsa slovenska jezera. Zdaj mi cilj ne predstavlja več neke končne destinacije. Cilj je to potovanje, ki me je pripeljalo do slapov, hribov, knjige, do toliko ljudi, ki sem jih spoznala skozi to. To je potovanje, ki se razvija. Še vedno so fokus jezera, ampak jih doživljam na malo drugačen način. 

Kot podjetnica sem samorastnik. Nisem iz podjetniške družine. Po petih letih mi še vedno marsikaj iz podjetništva ni jasno, vendar sem se skozi leta odvadila perfekcionizma, ker nima smisla. 

Bi lahko delili kakšen zanimiv pripetljaj ali izkušnjo, ki ste jo doživeli tekom obiskovanja jezer?

Najbolj se mi je v spomin vtisnilo jezero na Velikem Zvohu na Krvavcu, ki je umetnega izvora. Ves čas do takrat sem imela cilj obiskati čim več jezer na dan. Takrat pa sem dojela, da če si ob enem jezeru štiri ure, ga doživljaš povsem drugače, kot če greš tja za pet minut. To jezero sem res doživela. Skozi tiste ure ob jezeru se je vse spreminjalo – vreme, oblaki, jaz. Bilo je noro. 

Zelo se spomnim tudi enega ribnika v okolici Celja, ki je v zasebni lasti. Bil je za zaklenjeno ograjo. Najprej sem skušala sama priti do njega, potem sem pozvonila pri lastniku. Vrata mi je odprl starejši moški. Najprej je bil zelo zadržan. Povedala sem, zakaj sem prišla, potem se je razveselil in sva se pogovarjala eno uro. Takrat sem ugotovila, kako lahko jezera povezujejo.

Pri Čukovem bajerju je bila zelo zabavna prigoda. Kar nekaj ljudi je bilo tam, jaz pa sem prišla tja in fotografirala jezero. Bila sem v bližini laboda, ki je naenkrat razprl krila in začel teči proti meni, jaz pa sem bežala. Ljudje so opazovali in se mi smejali. Enkrat sem obiskala Račevsko jezero. Do njega sploh ni poti, zato sem se priplazila do vode, da sem ga lahko fotografirala. Mislila sem si: Če sem si za cilj zadala vsa slovenska jezera, nimam izgovora. Moram se plaziti med pajki, čeprav jih res ne maram. Moram pozvoniti na vrata neznancev, čeprav mi je bilo na začetku nerodno. Jezera so mi dala vztrajnost in doseganje malih ciljev brez izgovorov.

Lahko naštejete nekaj manj znanih jezer, ki ste jih odkrili tekom svojih popotovanj in ste bili nad njimi tako navdušeni, da se boste tja zagotovo še vrnili?

Eno takih je izvir Lahinje. Tam je zelo lepo. Zelo rada imam tudi izvir Krupe blizu Semiča. Skale, ki so tam, te res prevzamejo. Vleče me tudi nazaj k Dupeljskemu jezeru, ki se nahaja 10 minut hoje od Velikega Krnskega jezera. Rada se vračam tudi k Planšarskemu jezeru na Jezerskem. Na Jezersko grem lahko kadarkoli. Tam je zelo prijetna energija. Črnava v Preddvoru je tudi eno takih jezer. Kočevsko jezero je seveda moje najljubše, ker se je tam vse začelo. Tudi Prekmurje me je navdušilo. Tam je res mir. Pri Bukovniškem jezeru je na primer 50 energijskih točk. Prekmurje je še zelo nedolžno, kar se tiče komercializacije. Upam, da bo tako tudi ostalo. Zelo ljubo mi je tudi Vitovsko jezero na Krasu. Je majhno, ljubko in skrito sredi gozda. Pri srcu mi je tudi Petelinje jezero na Kopah. 

Nimam več takega tempa, kot sem ga imela pred petimi leti, ker ne zmorem in se mi niti ne ljubi. Ne pritiskam več toliko nase. Naučila sem se tudi ustaviti. Pa kaj, če ne bo vse popolno. Zelo rada sem sama in ogromno časa posvečam razmišljanju, pisanju, kaj si želim, kaj je moje sanjsko delo. Ves čas se zavestno spremljam, ali se dobro počutim v tej vlogi ali potrebujem kaj drugega. 

Kaj pa jezera v tujini – predvsem v sosednjih državah – katera jezera so se vam vtisnila v spomin?

Ko izbiram destinacije za potovanja, kamor grem čez vikend ali z letalom, mora biti tam vsaj eno jezero. Marca sem bila v Dubaju. Tam je puščava, jaz pa sem iskala jezera. Imajo veliko umetnih jezer. Lani sem šla v Grčijo in sem hotela videti vsa jezera na Kefaloniji. Šmitovo jezero na Hrvaškem je zelo lepo, majhno, zeleno. Videla sem ga na poti do Plitvičkih jezer. V Avstriji jezero Meerauge - zeleno, še manjše kot Šmitovo - mene to povsem prevzame.

Ugotavljam, da nas je veliko takih, ki nas pritegne bližina vode v različnih oblikah…

Tadej Golob je avtor kriminalke Jezero. Na koncu knjige je napisal: Morje celi rane, jezero jih odpira. Ko sem to prebrala, sem si mislila: Zakaj se nisem jaz tega spomnila? Ker se mi zdi, da je res tako. Morje je prostrano. Ne vidiš konca, je neka svoboda. Ta manjša jezera, ki jih vidiš v celoti, pa lahko skoraj objameš. Ob morje grem dopustovat, k jezeru pa odkrivat sebe. Mogoče jezera opozarjajo na nekaj, kar moramo videti, razčistiti sami s sabo, z drugimi. So očiščevalne vode.

Dotakniva se še malo vaše poklicne poti, kar se tiče LinkedIna. Kdaj ste se začeli ukvarjati s tem in kaj vas je napeljalo na to pot?

Leta 2008 sem začela delati na področju digitalnega marketinga. Sicer sem študirala turizem, v sklopu podiplomskega študija pa trženje. Do leta 2014 sem bila zaposlena pri spletnih agencijah. Potem se mi je v zadnji službi zgodilo, da ni bilo ljubezni. Razšli smo se in dobila sem idejo, da grem na svoje. Takrat me ni nihče poznal. Nisem imela nobenih vez. Postavila sem si zelo pomembno vprašanje: Kako me bo kdo najel, če ne vedo, kdo sem? Zato sem si uredila profil na LinkedInu. Na njem sem začela pisati o tem, kar vem o digitalnem marketingu. Bila sem strokovnjak za digitalni marketing in tisto leto sem začela ustvarjati osebno znamko. LinkedIn je pri tem igral ključno vlogo. Po enem letu sem šla za dve leti nazaj v službo, ampak sem ves ta čas gradila svojo prepoznavnost. Ko sem šla leta 2017 spet na svoje, sem se lotila družbenih omrežij, tako da sem bila že malo bolj specializirana, ampak sem po nekaj mesecih ugotovila, da je vsega preveč. Ugotovila sem, da imam od vseh omrežij najraje LinkedIn, ker je največ doprinesel k moji karierni poti in me najbolj zanima. Poleg tega na trgu ni bilo nikogar, ki bi se s tem ukvarjal. Vse tri stvari so se seštele. To delam zdaj že pet let in pri tem še vedno zelo uživam.

Za katere vaše osebnostne lastnosti bi rekli, da so ključne, da ste uspešno izpeljali projekte, ki ste si jih zadali?

Moja ključna lastnost ni v vseh pogledih pozitivna. Je nenehna potreba po tem, da se razvijam; osebnostno in v svojem poklicu. V krvi imam, da moram ves čas nekaj ustvarjati. S strani svojih strank pogosto slišim, da imam pozitivno energijo. Spodbujam ljudi, da nekaj spremenijo. V podjetja pridem za ves dan. Zelo pomembno mi je, da se takrat vsi dobro počutimo. Sem zahtevna, ampak dostopna za pogovor. Kot podjetnica sem samorastnik. Nisem iz podjetniške družine. Po petih letih mi še vedno marsikaj iz podjetništva ni jasno, vendar sem se skozi leta odvadila perfekcionizma, ker nima smisla. 

Moj ati, ki je umrl, ko sem bila stara 27 let, me je nekoč vprašal: »Si srečna?« Rekla sem, da sem, ampak v bistvu nisem bila. Od takrat naprej čutim odgovornost do sebe, zato se ves čas sprašujem, kaj potrebujem, da se bom generalno gledano počutila srečno. 

Da se torej pri delu potrudite po svojih najboljših močeh, ampak ne pritiskate več nase?

Tako. Nimam več takega tempa, kot sem ga imela pred petimi leti, ker ne zmorem in se mi niti ne ljubi. Ne pritiskam več toliko nase. Naučila sem se tudi ustaviti. Pa kaj, če ne bo vse popolno. Zelo rada sem sama in ogromno časa posvečam razmišljanju, pisanju, kaj si želim, kaj je moje sanjsko delo. Ves čas se zavestno spremljam, ali se dobro počutim v tej vlogi ali potrebujem kaj drugega.

Na kakšen način si polnite baterije?

V zadnjem obdobju sem si svoje baterije polnila predvsem s spanjem. Konec leta 2020 sem delno izgorela. Mislim, da telo še vedno nekoliko okreva. Zelo rada tudi tečem in delam vaje za moč. Letos se moram spet lotiti kolesarjenja. Za polnjenje baterij so seveda tudi jezera. Tja ne grem vedno s kolesom, ampak tudi z avtom ali peš. Ugotavljam, da grem še vedno premalokrat v naravo. Seveda sem rada tudi s prijatelji. Zelo rada hodim tudi na poslovne dogodke, ker je to še ena stvar, ki mi je zelo pomagala; dialog z nekom, ki je v podobni industriji, podobnem poklicu. To mi da nek nov način razmišljanja in me zelo polni. Sploh zato, ker sem med tednom večinoma sama.

Katere usmeritve vas vodijo skozi vaše življenje?

Zelo mi pomaga, da zavestno spremljam, kako se počutim. Od nekdaj je bila moja ključna vrednota v življenju najti mir v sebi. Raziskovanje, kaj je tisto, kar mi bo prineslo mir. Očitno moram iti skozi res hude napore, težke projekte, da bom to dosegla. Sem že zelo blizu, ampak nisem še tam (smeh). Moj ati, ki je umrl, ko sem bila stara 27 let, me je nekoč vprašal: »Si srečna?« Rekla sem, da sem, ampak v bistvu nisem bila. Od takrat naprej čutim odgovornost do sebe, zato se ves čas sprašujem, kaj potrebujem, da se bom generalno gledano počutila srečno.