Sabina Košmrl Kaučič: Otroke smo navadili, da so večvredni, če imajo petke

Sabina Košmrl Kaučič je žena in mama treh otrok, ki je po izobrazbi profesorica biologije in filozofije. Že od malih nog je sanjala o tem, da bo učiteljica. Po končanem študiju je to poslanstvo opravljala z vsem srcem in predanostjo. Kljub temu, da so bili z njenim delom povsod zadovoljni, pa nikoli ni dobila službe za nedoločen čas. Tako je v nekajletni karieri poučevala v zelo različnih delovnih okoljih, s čimer je pridobila širok pogled na naš šolski sistem. Pri tem se je pilila v poučevanju na način, ki temelji na sprejemanju, spoštovanju in empatiji do otrok. Svoja znanja je ob koncu tretje porodniške strnila v knjigi Srčni učitelj, kar je bila njena vstopna točka pri podajanju na samostojno pot. Danes deli svoje znanje po šolah po vsej Sloveniji, vodi tečaje in predavanja za vzgojitelje in učitelje ter za posameznike - tako za otroke kot odrasle, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami. 

Na ministrstvu bi morali biti zaposleni izkušeni učitelji, ki so dobri pri svojem delu. Oni bi morali odločati, kako bo šolstvo urejeno. Vendar pravila običajno žal postavljajo ljudje, ki nimajo izkušenj glede tega, kako jih izvajati v praksi. 

Med drugim ste veliko časa posvetili preučevanju šolskih sistemov pri nas in v tujini. Kaj ste pri tem ugotovili? Katere države se lahko pohvalijo z najboljšim šolskim sistemom in katere so tiste bistvene razlike med njimi in nami?

Vsi vemo, da kar se tiče samih metod, se ves svet ali vsaj Evropa zgleduje po Skandinaviji, pri čemer prednjači Švedska, vendar moje delo ni temeljilo na tem, da bi iskala šolske sisteme, ki so najboljši. Sicer so me pritegnili sistemi, ki delujejo nekoliko izven državnih okvirjev (na primer Montessori in Waldorfska šola), vendar imajo vsi svoje pluse in minuse. Bolj je izstopalo spoznanje, da je ne glede na sistem veliko bolj pomembno, kdo ga izvaja. Premalo ali nič poudarka se daje temu, da se morajo ljudje najprej notranje opolnomočiti, če želijo stopiti pred otroke in jih kvalitetno voditi. Pri tem nič ne pomaga – in temu pritrjujejo vsi kolektivi, katerim predavam – če si zelo podučen strokovnjak in obvladaš svojo snov. Če vstopiš v razred otrok, ko so navihani, ko nagajajo, in v tebi zavrejo jeza, zgražanje in odpor, ti ta naučena strokovnost prav nič ne koristi. Kvečjemu se zaradi tega ustvari še večji razdor med otrokom in tabo, ker pristopiš na način: 'Jaz sem spoštovani gospod profesor', 'imel sem same petice', 'obvladam, ti se pa tako vedeš do mene'. 

Torej pristop z avtoriteto v smislu 'jaz sem nad tabo in ti boš mene poslušal' še poslabša situacijo.

Točno tako. In v vsakem sistemu, ki sem ga preučevala, je manjkal ta vidik. V dragih zasebnih šolah se učitelji sicer potrudijo, ker so zaradi razmerja med ponudbo in povpraševanjem zahteve izredno visoke. Tam iščejo načine, kako pristopiti do otroka, da je to povabilo, ne ukaz. Ampak še tisto ne deluje, če ni pristno, če ni iskreno, saj razžira učitelja, ki mora požirat svoj strah, ker ga ne zna pretakati, ker ne zna upravljati s svojo energijo. V javnem sistemu, kjer je učitelj zelo avtonomen pri svojem delu, pa sploh ni vzvoda, ki bi ga prisilil, da bi delal na sebi. Če ima nek učitelj rane iz otroštva in nepredelane stvari ter to priliva na otroke, ravnatelj glede tega ne more narediti nič. Taki učitelji niso nujno slabi ljudje. Velikokrat so lahko zelo dobri po srcu in požrtvovalni, so pa v hudi stiski, ker so otroci dobri detektorji. Zaznajo tvojo šibko točko in pritisnejo točno tja. To je za učitelja izjemno naporno. 

To je verjetno eden od razlogov, zakaj je skandinavski šolski sistem bolj uspešen. Tam dajejo namreč velik poudarek na osebnost učitelja. Ni dovolj samo to, da se nauči neko snov in opravi določene izpite; učitelj lahko postane nekdo, ki ima ustrezne osebnostne lastnosti; je empatičen, notranje stabilen…

Imajo tudi višje omejitve. Preden nekomu odobrijo, da lahko postane učitelj, naredijo strogo selekcijo. Učitelje v večji meri opolnomočijo. To je velika prednost. Pri nas štejejo samo točke, ki jih je nekdo pridobil na srednji šoli. Bom pa povedala še z drugega zornega kota. Mislim, da je vsak od nas sposoben sočutja, empatije, notranje stabilnosti in intuitivnega ravnanja s sočlovekom. Kar nam to preprečuje, so določene rane, predsodki, prepričanja. Če je človek pripravljen to prečistiti pri sebi, se lahko izrazita harmonija in sočutje. 

Kako bi se vedli do managerjev, ki služijo milijone, če bi bili njihov predavatelj? Bi kričali nanje ali bi jih nežno povabili k predavanju? Zakaj torej izživljanje nad otroki, ki so pač manjši in nebogljeni? Na tak način jim damo vedeti, da so pomembni videz, denar in status. Toliko se v času učne ure v ozadju odvija učenje o življenju. Ko znaš biti do otrok velikodušen, ko nanje gledaš kot na pomembne, dragocene, veličastne ljudi, jim prideš naproti, jih učiš, da je vsak vreden sam po sebi, da je svet lep kraj. 

Bi kljub temu lahko izpostavili nekatere glavne pomanjkljivosti našega šolskega sistema?

Veliko je balasta. To vsi govorimo – tako ravnatelji, kot učitelji. Poudarek se daje čisto napačnim stvarem. Na ministrstvu bi morali biti zaposleni izkušeni učitelji, ki so dobri pri svojem delu. Oni bi morali odločati, kako bo šolstvo urejeno. Vendar pravila običajno žal postavljajo ljudje, ki nimajo izkušenj glede tega, kako jih izvajati v praksi. Na splošno so razredi prepolni. Prav tako so za najstniške možgane take zgodnje jutranje ure misija nemogoče. Dokazano je, da mladostniki zvečer težje zaspijo, zjutraj pa bi dlje spali. Imajo povsem drugačen metabolizem. Sistem funkcionira na način, da zbere množico mladih, jih strpa v okvirje, jih sili, da se nanje navadijo, da lahko v teh okvirjih živijo tudi kasneje v službi. Tako se sistem vzdržuje. Temu sistemu žal ni v interesu, da bi človek živel sebe, svoje srce.

Kje vse ste pridobivali vsa ta znanja in spoznanja?

Od nekdaj sem bila upornica. Nisem hotela pristati na to, da tako pač je; da trpimo, se borimo iz dneva v dan, izgorevamo. Da moramo početi nekaj, kar se nam zdi bedno. Ne pristajam na životarjenje. Mislila sem si, da zagotovo obstaja drugačen način. Sprva sem svoja znanja in izkušnje pridobivala, ko sem delala na različnih šolah. Čeprav je to sprva izgledalo kot prekletstvo, saj nisem nikjer dobila zaposlitve za nedoločen čas, se je na koncu izkazalo kot blagoslov.

Dalo vam je možnost, da ste videli širšo sliko šolskega sistema.

Poučevala sem zelo širok krog ljudi. Vsako leto sem spoznavala nov kolektiv, način dela, vibracijo, vodstvo, starše, učence. Vsako leto je bilo drugačno. Dobila sem vpogled v to, koliko lahko vodja vpliva na kolektiv, kako funkcionira kolektiv in kako lahko prebujeni posameznik znotraj takega sistema razred vodi povsem drugače. Kako lahko en prebujen posameznik naredi zelo veliko, če ostaja stabilen v svojem stebru in se ne pusti streti, ampak zdrži pritiske in je tisti, ki spreminja stvari navzven. 

Potem sem se podala na različne poti. Naredila sem tečaj UltraMind sistem, katerega avtor je Jose Silva. Bil je raziskovalec, ki je ugotovil, kako voditi otroke, da si stvari zapomnijo brez muke. Sistem te nauči, kako samega sebe sprostiti in učinkovito načrtovati svoj dan. Kako spustiti notranje bariere, da si na voljo ljudem in jih znaš prebrati. Potem sem se učila nevrolingvističnega programiranja, pri čemer te natrenirajo, da si bolj previden pri izbiri svojih besed in misli ter jih po potrebi nadomeščaš. Da se naučiš prepoznavati vzorce, ki te poganjajo. Velik vpliv je imel tudi Access Consciousness. Gre za nabor orodij, da v prvi vrsti zaživiš osvobojeno. Ko predelaš lastne vzorce, veliko lažje prebereš tudi druge ljudi. Postaneš veliko bolj stabilen v svojem notranjem prostoru. Preučevala sem tudi različne avtorje, kot sta Eckhart Tolle in Katie Byron. Največ mi je morda dalo to, da sem julija lani zasnovala tečaj Magičnost življenja. Ljudje so prihajali in mi predstavljali svoje izzive. Skozi to sem ustvarila lastne formule in orodja, s katerimi sem jim lahko pomagala.

Kaj je po vaših opažanjih značilno za dobrega učitelja, takega, ki se lahko približa učencem?

Dober učitelj je zame nekdo, ki v razred pride brez pričakovanj in predsodkov. Ki vstopi povsem energijsko odprt in zna pustiti pred vrati svoje osebne težave. Zmore se v celoti posvetiti svojemu razredu ter biti tukaj in zdaj. Dober učitelj je nekdo, ki je otrokom sposoben pokazati pristnega sebe, ki lahko nanje gleda kot na enakovredna, pomembna, dragocena bitja, ne glede na to, kako se vedejo in od kod prihajajo. Tak učitelj je ne glede na okoliščine v svojem stabilnem centru moči. Učenci se sčasoma priklopijo na ta mir v njem. 

Otroku je treba dati vedeti, da njegova vrednost ne leži v njegovih ocenah. Pomembna je pot, ne cilj. Da kvalitetno hodiš po tej poti, poslušaš pri uri, znaš umirjati samega sebe, da se znaš skoncentrirati na predavanja. Starši in učitelji bi morali otroke brezpogojno sprejemati samo zato, ker so. Ocene so njihovi dosežki, to niso oni. Če jih začnemo vzgajati na tak način, bi postale ocene sčasoma nepomembne in bi jih lahko ukinili. 

Če torej pride tak učitelj v razred, poln živahnih otrok, bo znal po vaših izkušnjah umiriti situacijo in jih pripraviti do tega, da ga poslušajo?

Zagotovo. Enkrat sem prišla v razred učencev, ki so bili povsem razdraženi zaradi nekih dogodkov. Prišla sem, da bi jih poučevala biologijo. Ni jim bilo do tega. Najbolje je, če jih najprej vprašaš, kaj se dogaja, jih poslušaš in se ne sekiraš, ker tečejo dragocene minute. Dokler so v takem stanju, se z njimi tako ne bo dalo nič. Prisluhneš jim, zaupajo ti, nato vpleteš življenjske primere, jih malo povprašaš o njihovem življenju in počasi - ne da bi se tega zavedali - preideš na snov. V knjigi sem postavila vprašanje: Kako bi se vedli do managerjev, ki služijo milijone, če bi bili njihov predavatelj? Bi kričali nanje ali bi jih nežno povabili k predavanju? Zakaj torej izživljanje nad otroki, ki so pač manjši in nebogljeni? Na tak način jim damo vedeti, da so pomembni videz, denar in status. Toliko se v času učne ure v ozadju odvija učenje o življenju. Ko znaš biti do otrok velikodušen, ko nanje gledaš kot na pomembne, dragocene, veličastne ljudi, jim prideš naproti, jih učiš, da je vsak vreden sam po sebi, da je svet lep kraj. Ko čutijo to ljubezen, da ti je mar, ti nihče ne nagaja. Pa tudi če ti, se mu samo nasmejiš in se ne obremenjuješ s tem. 

Ali je potem kazen sploh kdaj vzgojna oziroma smiselna?

Nikakor ne promoviram tega, da se otrokom dovoli vse. Postaviti dogovore, pravila – s tem ni čisto nič narobe. Otroci jih pravzaprav potrebujejo, da čutijo varnost. Ključen je razlog, zakaj kaznujemo. Če kaznujem zato, da dokažem svojo moč, je to seveda nesmiselno. Če to naredim z namenom, da otroku pokažem, da ima neko njegovo ravnanje posledice, je pa to lahko zanj dragocena učna lekcija, ki je narejena z veliko mero ljubezni. V bistvu sploh ne bi uporabljala besede kazen. Rekla bi, da je to moja podpora otroku ali zaščita sebe. Ukrep, ki ga izberem z namenom, da nam bo zaradi tega vsem boljše. Pomembno je, da ne grajam otroka kot osebnost, ampak – če že - njegovo vedenje.

Kaj pa bi rekli glede številčnih ocen v šoli? Je dobro, da jih imamo, ali bi bilo bolje brez njih?

Mislim, da še nismo tam, da bi jih lahko ukinili. Meni kot mami in učiteljici bi bilo super, če bi jih, ampak menim, da še ni pravi čas za to, ker smo otroke preveč navadili, da se učijo za ocene. Navadili smo jih, da so večvredni, če imajo petke, da so potem pohvaljeni, boljši, da jim bo potem v življenju v redu. Če bi jim to na tej točki vzeli, bi prišlo do razpada sistema. Otroku je treba dati vedeti, da njegova vrednost ne leži v njegovih ocenah. Pomembna je pot, ne cilj. Da kvalitetno hodiš po tej poti, poslušaš pri uri, znaš umirjati samega sebe, da se znaš skoncentrirati na predavanja. Ko otroke učimo, da znajo slišati sami sebe, se opazovati, dobro ravnati sami s sabo, začnejo postajati sami svoj šef (kolikor je primerno njihovi razvojni stopnji), se začnejo osredotočati na pot. Starši in učitelji bi morali otroke brezpogojno sprejemati samo zato, ker so. Ocene so njihovi dosežki, to niso oni. Če jih začnemo vzgajati na tak način, bi postale ocene sčasoma nepomembne in bi jih lahko ukinili.

Kakšna je torej razlika med permisivno vzgojo in načinom vzgoje, kot ga zagovarjate vi?

Ne verjamem, da so otroci in najstniki sposobni zelo dobro predvideti posledice svojih dejanj, zato menim, da ni pametno, da sami odločajo o vsem. Zagovarjam to, da moramo biti starši ob otrocih čuječi, pozorni, da smo kot sidra, kamor se otrok zateče po nasvet ali vodstvo. Ne pa takšni, ki jih nenehno nadziramo, kontroliramo, jim težimo ali se odmikamo od njih v smislu 'sam se odloči'. Najbolje je, če je med tabo in otrokom neka zdrava dinamika; da so neka pravila, dogovori, je neka zdrava povezanost, hkrati pa ga ves čas nagovarjaš, da tudi on preveri, kako čuti, kako se to zdi njemu, kako bi izbral, kako bi to naredil. Da ne zapademo v idejo: Moraš narediti na moj način, ker je ta najboljši. 

Mladi so neobremenjeni, inovativni. Včasih najdejo veliko boljše rešitve. Dovolimo, da nam je njihova mladostniška energija doprinos, hkrati pa mi njim predajmo naše izkušnje in jih podprimo, ko je potrebno. Zdravo sodelovanje je nekaj, kar lahko pelje naše osebno življenje, šolstvo, sistem v pravo smer. Da so oni avtonomni v svoji otroškosti in najstništvu, mi pa v svoji odraslosti. Ena skrajnost je, da otroku dovoliš vse. Takemu otroku je težko, ker je premajhen in preveč prestrašen. Druga skrajnost pa je, da mora biti vse po moje, ker jaz najbolje vem, ti pa si samo otrok. Ne zagovarjam nobene od teh skrajnosti. Ključ je v zlati sredini. 

Spomnim se učiteljice, kako je z odporom stopila do mene, ker sta moja starša kadila, zaradi česar so mi oblačila in lasje smrdeli po cigaretah. Ona mi je dala to jasno vedeti. Kot otrok sem začutila, kako boli, ko moraš živeti v nekih okoliščinah, za katere nisi kriv, potem te pa zaradi njih obsojajo. Zato sama nisem nikoli sodila otrok. 

Kako se je sicer rodila odločitev, da se podate v učiteljske vode? je bila to že od nekdaj vaša želja ali se je razvila kasneje?

Od nekdaj sem si želela postati učiteljica. Mogoče je razlog tudi v tem, da sem se v šoli počutila kot doma. To je bil moj svet. Vedela sem, kaj pričakovati, počutila sem se varno. Imela sem občutek, da me ne more doleteti nič nepričakovanega. Zelo rada sem tudi razlagala drugim in velikokrat so me sošolci sami prosili za to. Ko sem jim snov razložila, so jo razumeli. V spominu mi je ostalo to, ko en sošolec ni razumel nečesa pri matematiki. Matematika mi sicer ni bila blizu, ampak sem se je naučila. Učiteljica mi je enkrat rekla: Vzemi si pet minut časa in razloži njemu. Razložila sem mu snov in on je dojel. Ko je ugotovil, da ni neumen, da to lahko dojame, me je to tako ganilo, da sem si mislila: To bi rada omogočila otrokom - da najdejo v sebi zavedanje, da zmorejo. Takrat sem se odločila, da bom postala učiteljica. Po končani gimnaziji sem se vpisala na Pedagoško fakulteto v Mariboru in izbrala smeri biologija in filozofija. Tako sem že s fakultete veliko odnesla, ker sem življenje raziskovala tako po biološki kot po filozofski plati. 

Kaj bi rekli, da vam predstavlja večji izziv: biti mama ali učiteljica? Zakaj?

Mislim, da biti mama. Ker tudi če sem delala z otrokom, ki je imel učne težave, sem vedela, da naredim, kar zmorem, potem pa gre on domov in vso vzgojo prevzamejo njegovi starši. Seveda sem z njimi vedno sodelovala v otrokovo najvišje dobro, ampak zanj nisem nosila celotne življenjske odgovornosti. Pri lastnem otroku je situacija drugačna. Občutek imaš, da je tvoj otrok povsem odvisen od tebe in prav tako celotna njegova prihodnost, pa seveda to ni povsem res. Kot skrben starš, ki ljubiš svojega otroka, mu želiš dati največ, kar zmoreš. Potem ti življenje velikokrat pokaže, da imaš še veliko prostora za izboljšave. Ko se to začne dogajati, te na določenih točkah skeli, začneš se obsojati, počutiš se krivega, začneš obsojati svoje starše, ker te tega niso naučili. Obsojaš otroka, ker je tako naporen. Šele ko spustiš obsodbe in strah, se lahko začneš učiti in osvobajati. Potem postane tudi ta dinamika veliko lažja. 

V kakšni družini ste odraščali? Kako se spominjate svojega otroštva?

Danes vem, da sta starša dala in naredila, kar sta zmogla in znala. Kot otroka pa me je bolelo, ker je bilo veliko prepirov, iskanja krivcev, prelaganja odgovornosti. Bilo je zelo, zelo naporno. Starša sta se ločila, oče je odšel. Bila sem najmlajša od treh otrok. Imam še dve starejši sestri, ki sta se zelo kmalu osamosvojili, zato sem ostala sama z mamo. Bilo je zelo intenzivno. Dolgo časa sem se počutila ogoljufano, ker mi ni bilo dano brezskrbno otroštvo in sem morala zelo kmalu odrasti. Danes vem, da me je prav to zgradilo v osebo, kakršna sem postala. 

Ne čutim več nobenih bolečin in zamer. Verjetno me je že otroštvo prebujalo v to, kako pomiriti sama sebe, kako si lahko pomagam, kako naj ostanem vsaj nekoliko pomirjena in sledim svoji viziji kljub nespodbudnim okoliščinam. Spomnim se učiteljice, kako je z odporom stopila do mene, ker sta moja starša kadila, zaradi česar so mi oblačila in lasje smrdeli po cigaretah. Ona mi je dala to jasno vedeti. Kot otrok sem začutila, kako boli, ko moraš živeti v nekih okoliščinah, za katere nisi kriv, potem te pa zaradi njih obsojajo. Zato sama nisem nikoli sodila otrok. 

Na nas starših je, da se zavedamo, da so nam otroci zaupani za kratek čas. Da jih imamo samo neko obdobje svojega življenja, ki bo enkrat minilo. Potem bodo odšli. V tem obdobju bi se morali osredotočiti na to, da si vsak dan vzamemo čas, da smo res z njimi. 

Otroci in najstniki preživljajo čedalje več časa pred ekrani. Problematika se je v zadnjih dveh letih še okrepila. Kako naj starši postavijo zdrave meje na tem področju?

Za starše je to velik izziv, ker imamo veliko svojih obveznosti. Če je otrok prepuščen sam sebi, ga ekrani hitro prevzamejo. Na nas starših je, da se zavedamo, da so nam otroci zaupani za kratek čas. Da jih imamo samo neko obdobje svojega življenja, ki bo enkrat minilo. Potem bodo odšli. V tem obdobju bi se morali osredotočiti na to, da si vsak dan vzamemo čas, da smo res z njimi. Mislim, da družinam manjka tega, da se znajo skupaj zabavati. To je lahko skupno kosilo, ogled filma, sprehod, podajanje žoge ali tekmovanje v nečem. Da vsak dan z otrokom počnemo nekaj, zaradi česar se tudi mi iz srca nasmejimo. Ponudimo jim neko zabavno alternativo ekranom. Dajmo jim zgled, da to življenje ni samo garanje in delo, ampak da je radost, veselje, druženje. 

Spomnim se obdobja, ko nisem imela dovolj denarja, da bi šla s hčerama na bazen. Pa smo šle ven in si podajale vodne balončke. Toliko smo se prekrohotale. Ko se zdaj spomnimo na tisto obdobje, nam v mislih ni ostalo pomanjkanje, ampak zabava, ljubezen. Iz težkih okoliščin smo znali ustvariti dogodivščino. To je mojstrstvo življenja.