Ko razmišljamo o tem, kaj človeku lahko pomaga v stiski, prepoznamo različne vire pomoči. Govorimo o notranjih in zunanjih virih, ki so med seboj povezani. Notranji so energija, psihična odpornost, veščine obvladovanja težav, prožnost, prilagodljivost in druge lastnosti, ki nekaterim omogočajo uspešno obvladovanje težav. Tu obstajajo velike individualne razlike med otroki. Zlasti ranljivi za nove dejavnike tveganja, kot je epidemija s svojimi posledicami, so otroci, ki so že prej imeli težave. Ob tem je treba povedati, da so se v prvem letu epidemije zmanjšale možnosti pomoči za tiste, ki so pred njo že prejemali strokovno pomoč.
Prvi vir je družina
Vendar pogosto precenjujemo njene možnosti in vplivnost. To velja predvsem za disfunkcionalne družine, družine v marginalnih skupinah, kot so ekonomski in drugi migranti, družine, ki živijo v veliki revščini, družine, v katerih so starši sami obremenjeni s telesnimi ali duševnimi obolenji, in družine, ki so se na novo znašle v stiskah zaradi socialnih posledic epidemije. V večini teh družin lahko starši manj pomagajo otrokom pri učnih težavah, ker so sami manj izobraženi, in v čustvenih težavah, ker so sami v stiskah, ki manjšajo njihove možnosti pomoči drugemu. Naštete družine so tiste, iz katerih izhaja največ otrok z duševnimi težavami.
Strokovna pomoč
Vir pomoči v duševnih stiskah so duševno-zdravstvene službe in strokovnjaki, predvsem psihologi in psihiatri, vendar je ta vir močno omejen in dostopen le manjšemu številu otrok s težavami. V najbogatejših državah Evrope le kakih 25–30 odstotkov otrok in mladih, ki bi potrebovali strokovno pomoč, to tudi prejme. Vzrok je nezadostno število strokovnih služb in strokovnjakov, a nikakor ni edini. Številni starši in odraščajoči ne želijo poiskati pomoči, ker se bojijo stigmatizacije ali označevanja (da so zmešani, nori; da so slabi starši …). Starši, ki živijo v hudih eksistencialnih stiskah, pogosto nimajo niti sredstev niti energije, da bi peljali otroka do strokovne službe.
Denar
Mogočen vir pomoči v duševnih stiskah je denar. Z njim lahko starši plačajo otroku dobrega inštruktorja, ki čudežno pomaga izboljšati šolsko uspešnost. Lahko plačajo zasebnega psihologa ali psihiatra. Ni veliko otrok v Sloveniji, katerih starši bi lahko plačevali inštruktorja, zlasti pa ne zasebnega psihologa. Ekonomsko stanje družine tudi omogoča ali ne omogoča otroku, da bo med epidemijo imel dober računalnik in svojo sobo, v kateri bo lahko brez zunanjih motenj delal za šolo.
Skupnost je pomembna
Vir pomoči otroku pri učnih težavah in v čustvenih stiskah so ljudje, skupnost, socialno tkivo ali civilna družba. To so ljudje dobre volje, ki spontano, kot človek človeku pomagajo otroku v stiski in njegovim staršem ali pa delajo kot prostovoljci v okviru nevladnih ali verskih organizacij. To so tudi nevladne organizacije, ki izvajajo vrsto dejavnosti, blagodejnih za duševno zdravje – letovanja, prostočasne dejavnosti, učna pomoč. Ta vir je seveda najpomembnejši za otroke iz revnih družin, iz družin staršev z nižjo izobrazbo in za otroke iz disfunkcionalnih družin.
Šola je varovalni dejavnik
Med najpomembnejšimi viri pomoči otrokom in mladostnikom v šolskem obdobju pa je šola. Zanjo danes na splošno velja, da je ali bi lahko bila varovalni dejavnik za vse otroke, predvsem seveda za tiste, ki imajo omejene možnosti za koriščenje drugih virov. Ko utemeljujemo vlogo šole pri zaščiti duševnega zdravja otrok, je najpomembnejša beseda »vsi«. V šoli so vsi otroci določenega starostnega obdobja in vsi dostopni ukrepom in prizadevanjem za njihovo psihosocialno dobrobit. Šola je za populacijo otrok najbolj univerzalna institucija. Obenem pa je to segment življenja, vsak delovni dan preživetih nekaj ur življenja, prostor odnosov s številnimi drugimi in drugačnimi, struktura, ki določa socialno vlogo otroka (učenca ali dijaka), dogajanje, ki zapolni in tudi znatno osmisli življenje.
Najpomembnejši je učiteljica/učitelj
Zaščitni vplivi in dejavniki v šoli so številni in raznoteri. To je predvsem psihosocialna klima celotne šole in razreda. Najpomembnejši je učitelj s svojo osebnostjo, odzivanjem in vedenjem ter odnosi z otroki. To so vrstniki, katerih podporno in zdravilno moč podcenjujemo. Danes vse več opozarjajo na možne škodljive vplive vrstniškega dogajanja, zlasti vrstniškega preganjanja in nasilja, pa tudi na zaščitne in zdravilne vplive posameznega prijatelja ali vrstniške skupine. Čim starejši je otrok, čim bolj se bliža polnoletnosti, tem pomembnejše so zanj interakcije z vrstniki, vključenost in pripadnost vrstniški skupini. V stikih z vrstniki prepoznava, da ni edini, ki ima težave. Lahko jih podeli z drugimi, ki so v podobnem položaju, in se od njih nauči strategij obvladovanja težav. Varovalne so različne dejavnosti, v katere se otroci vključujejo – športne, kulturne in druge dejavnosti.
Vzajemna pomoč
Zelo pomembne so različne prosocialne dejavnosti, predvsem vzajemna pomoč med sošolci, vključenost v organizirano prostovoljno delo. To deluje pozitivno na psihosocialno dobrobit otrok, ki jim prostovoljci pomagajo, in na otroke in mladostnike, ki delujejo kot prostovoljci. Zlasti krepilne učinke ima za otroke, ki so sami v neugodnih življenjskih okoliščinah, kot so revščina, begunstvo, lastni čustveni problemi. Prehod iz vloge trpečega in žrtve, ki pričakuje pomoč okolja, v vlogo nekoga, ki pomaga drugemu v stiski ali prispeva k dobrobiti šolske skupnosti, lahko krepi notranje sile ali psihično odpornost za obvladovanje lastnih težav. Šola je tudi prostor, ki omogoča uspešnost in uveljavljanje na nekem področju. Za tiste, ki imajo učne težave, je to lahko področje športa, kulture ali drugih dejavnosti. Seveda so na šolah tudi šolski svetovalni delavci, ki lahko pomagajo otrokom in njihovim staršem, vendar je tudi njihovo delovanje zaradi delovnih obremenitev omejeno in ne morejo pomagati vsem otrokom, ki bi to potrebovali. Lahko pa se povežejo z učitelji in v sodelovanju z njimi dosežejo več otrok. Šola ima tudi veliko možnosti za aktiviranje virov pomoči v okolju – povezovanje z nevladnimi organizacijami, prostovoljci, pridobivanje materialne pomoči za otroke ...
Izkušnja pravičnejšega sveta
Kot strokovnjakinja za duševno zdravje vidim zaščitno, krepilno in zdravilno vlogo šole predvsem v tem, da ponuja izkušnjo boljšega in bolj pravičnega sveta, kot ga je otrok doživel v svoji družini, v kateri starši niso lepo ravnali z njim, v revščini ali okoljih nasilja in vojn. Učitelj kot dober in dobrohoten človek, prijateljevanje s sošolci, priložnosti, da se izkaže, delujejo kot protiutež na tehtnici dobro – slabo. Kazalec tehtnice potiskajo proti dobremu. Oblikuje se videnje sveta, v katerem so nevarne in slabe reči – seveda so tudi v šoli, ampak so tudi dobre reči, dobro dogajanje in predvsem so dobri ljudje. Ta vpliv šole na podobo sveta je velikega pomena za videnje svojega mesta in vloge v njem, za krepitev lastne psihične odpornosti, upanja glede prihodnosti in pripravljenost prispevanja k dobrobiti drugih in skupnosti. V šoli sooblikuje tudi prve predstave o delovanju družbenih sistemov, ki sodoločajo kakovost življenja otrok in zagotavljajo določene dobrine. Seveda so v stvarnosti dogajanje in izkušnje bolj raznovrstni in zapleteni, kot sem zapisala, a je vendar stvarnost šole prostor največjih možnost za pridobivanje popravljalnih izkušenj, ki so pomembne za otrokovo podobo sveta.
Človečnost na urniku
Podpora in pomoč šole otrokom v duševnih stiskah ni od pedagoških vsebin ločena dejavnost. Vpeta je v redno delovanje šole, je sestavni del šolskega vsakdana, etosa šole in njene humanosti. Predlagam in se zavzemam kot mnogi drugi, da bi šolski sistem vključil več vsebin in dejavnosti, povezanih s človečnostjo, med drugim da bi prostovoljno delo sistemsko uvajali v šole kot eno najboljših možnosti učenja socialnih odgovornosti in prosocialnega delovanja skozi izkušnjo. Epidemija in čas po njej dodatno omogočata in spodbujata sistemska prizadevanja za odpiranje poti humanizacije in vzgoje za prosocialno vedenje v osnovno- in srednješolski izobraževalni sistem.
* Anica Mikuš Kos je psihiatrinja in pediatrinja, bila je vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski pediatrični kliniki in vodja svetovalnega centra za otroke in mladino. Od upokojitve se posveča otrokom z vojnih območij. Je predsednica Slovenske filantropije.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: