Poučevala sem različne starostne skupine, otroke iz različnih socialnih okolij, z različnimi sposobnostmi, željami, načrti, talenti. Učila sem različne predmete, izvajala dodatno strokovno pomoč, nadomeščala, spremljala otroke na izlete v tujino, z njimi preživljala športne vikende, bila razredničarka, spremljevalka otroku s posebnimi potrebami pri praktičnem pouku in kljub vsem izzivom, ki jih je učiteljski poklic poln, z njimi ustvarjala odnos, ki je pomagal obema stranema – njim, učencem, in meni, učiteljici. V resnici so se naše vloge velikokrat obrnile. Mirno lahko rečem, da so tudi oni ogromno naučili mene.

Z leti sem se učila tudi od kolegov profesorjev. Tisti, ki svoj poklic opravljajo radostno in so kljub letom še vedno polni elana, so mi pokazali, kaj je vredno posnemanja. Tisti, ki vsak dan komaj čakajo, da pobegnejo iz šole, in ki so »zaradi otrok« izžeti, pa, kaj v razredu, med mladimi, ne prinaša uspeha.

Ne potrebujemo veliko

Svoja dognanja iz prakse sem preverila še pri strokovnjakih, ki so opravili verodostojne raziskave, in vse skupaj povzela v svoji četrti knjigi, ker verjamem, da je prišel čas za spremembo. Pa ne revolucionarno, s katero bi rušili in na novo izumljali šolski sistem (čeprav se strinjam, da ga je vsekakor mogoče izboljšati) in bi se izboljšave pokazale šele po nekaj letih. Ne gre za to, da bi glasno spreminjali obliko stvari, bistvo pa spet spregledali in pustili nespremenjeno, neozdravljeno, nezaceljeno.

Prišel je čas za tiho, intimno, osebno, a korenito spremembo. Spremembo, ki nima veliko opraviti z zunanjo obliko stvari, a ji bo uspelo izboljšati vse. Z orodji in načini, ki so predstavljeni v knjigi, lahko kot učitelji že v naslednji šolski uri začnemo izboljševati zadeve, zdaj, v tem sistemu, kot starši lahko z njihovo uporabo stkemo z otroki nove vezi, kot sodelavci in zakonci oziroma življenjski partnerji lahko odkrijemo nove poti, rešitve, možnosti.

Še vedno verjamemo, da vzgajamo z besedami, ko pa je vendar očitno, da otroci sledijo predvsem zgledu. S tem, ko želimo »popraviti« njih, sebe pa ne vzamemo pod drobnogled, delamo na odsevu, resničnega izvora pa se ne lotimo. 

Avtomatski odzivi

Vsak od nas ima naloženega ogromno balasta v obliki predsodkov, prepričanj, mnenj, nedelujočih vzorcev. Manj zavestno in čuječe živimo, bolj ravnamo kot na »avtopilotu«, se avtomatsko odzivamo in si tako onemogočamo pristni stik z življenjem, s seboj in drugimi ljudmi. Če ne ozaveščamo misli, ki tičijo za našimi občutki in dejanjem, se odzivamo, kot bi bili slepi. Reagiramo na svoje predstave, in ne na dejansko dogajanje. Ujeti v svoje zgodbe, miselne strukture, živimo vloge in scenarije, ne znamo iti s tokom, nismo pretočni in prilagodljivi, smo obsojajoči, strogi, zakrčeni, kritični in obremenjeni.

Vsak poklic je po svoje zahteven, ima svoje pluse in minuse. A naše delo, delo učiteljev, profesorjev, vzgojiteljev, staršev, je za prihodnost nas vseh, ljudi in planeta, naravnost odločilno.

Prebudimo se

Od tega, kako znamo živeti mi, je odvisno, kaj bomo prenesli na otroke. Naš vpliv se ne pozna le v njihovem znanju. Pozna se v njihovem vedenju, naučenem odzivanju, ravnanju, razmišljanju, v njihovih občutkih, naravnanosti, zdravju, v njihovem bitju.

Če se bomo mi, njihovi učitelji, prebudili, osebnostno zrasli, postali notranje stabilni, sproščeni in se naučili z izzivi spopadati zdravo, če se bomo končno znali spoprijateljiti z lastnimi občutki, bomo spremenili, izboljšali možnosti za razvoj naših otrok.

Naša stvarnost, ki jo vsakodnevno živimo, je polna zmot, ki pa jim slepo verjamemo in sledimo. Pričakujemo recimo, da bodo otroci spoštljivi, medtem ko verjamemo, da si mi, odrasli, lahko privoščimo nespoštljivo ravnanje do njih, mladih. Še vedno verjamemo, da vzgajamo z besedami, ko pa je vendar očitno, da otroci sledijo predvsem zgledu. S tem, ko želimo »popraviti« njih, sebe pa ne vzamemo pod drobnogled, delamo na odsevu, resničnega izvora pa se ne lotimo.

Vabljeni k sodelovanju

Knjiga na začetku povabi v deželo Prebujeni svet, katere prebivalci že živijo pravo resničnost in vidijo bistvo. Zavedajo se, da otroci vidijo pod nazive, denar, status in da v resnici nimajo izbire: kot majhne spužve prevzemajo naravnanost svojega okolja. Zato odrasli ustvarjajo tako okolje za rast svojih otrok in so takšni, kakršen odraz si želijo videti v svojih mladih.

V naslednjem poglavju se knjiga loti mitov, ki veljajo v vzgoji in izobraževanju. Dotakne se pojmov avtoritete, kazni, uspešnosti, motiviranosti, ker želi raziskati korenine naših prepričanj in preveriti, ali temeljijo na laži, ki nas zavajajo, ali na resnici, ki nas osvobaja. Predstavi konkretne načine, kako pomagati sebi in (s tem) otrokom, kako kreativno reševati vzgojne in učne izzive, poda veliko zgodb in primerov iz prakse. V dodatku celo opolnomoči z znanjem, ki ga v šoli nismo dobili in ga zato tudi ne predamo dovolj kakovostno svojim otrokom: kako ravnati s financami in kako z lastnimi občutki.

Na koncu skuša bralca spodbuditi, naj se preda novi poti: poti samoraziskovanja, ozaveščanja, sprejemanja, in pokaže, da smo, dokler tega ne storimo, ječarji sami sebi, s tem pa tudi našim otrokom.

Odrasli in otroci, stari in mladi, učitelji in učenci po nepotrebnem tičimo vsak na svojem bregu. Z nekaj preprostimi koraki se lahko srečamo in ugotovimo, da smo veliko bolj uspešni, če med nami ni mask, zamer, stopnic, ki bi enim ali drugim omogočale vzvišen pogled in položaj. Pravi avtoriteti ni treba zahtevati spoštovanja, dobi ga podarjenega, in pravi vodja ne zahteva, da se mu sledi, ampak vleče s svojim žarom.

* Sabina Košmrl je avtorica pravkar izdane knjige Srčni učitelj. Predstavitev knjige bo 20. maja 2019 ob 17. uri v hotelu Nox v Ljubljani.