Z osladnostmi, ki so obeležile začetek novega šolskega leta, je tako ostalo prikrito, da se je začel čas, ko bodo v šolah klicali reševalce in policijo za to, da odstranijo iz šol učence in učenke s takšnimi agresivnimi izbruhi, ki jih zaposleni ne zmorejo obvladati. Gre za otroke, ki so agresivni. Ki prakticirajo razdiralno vedenje. Lani so na pediatričnem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru že skoraj sleherni dan obravnavali kak tak primer. Iz leta v leto jih je več. Vedno več je med njimi tudi prvošolcev. Ki se niso zmožni prilagoditi pravilom in zahtevam šole. Slovenske osnovne šole se tako iz leta v leto bolj in bolj spreminjajo v okolja, ki jim vedno večje število otrok ni več kos. Ne zato, ker bi bile šole prezahtevne. Premalo prijazne. Ipd. Ampak zato, ker v šole spuščamo otroke, ki nimajo potrebnih socialnih veščin. Ki jih ne vodi vest. Ampak jih vodi načelo ugodja. Delajo le to, kar jim je fajn.

Misliti, da gre za individualno posebnost določenega otroka, je zmotno. Kot je zmotno misliti, da bo šola, če bo bolj prijazna, manj zahtevna, bolj razumevajoča ipd., probleme odpravila. 

In če v katero koli šolo na tem planetu spustite otroka, ki hoče delati le to, kar mu je fajn in ki poleg tega nima socialnih veščin, to vodi v katastrofo. Spomnim se svojega bivanja v ZDA leta 2003. Takrat je bila ena mojih prijateljic verzirana učiteljica prvega razreda pred penzijo, ki ni več mogla krotiti prvošolca, ki ni imel socialnih veščin in ki je hotel delati le, kar mu je bilo fajn. Tudi ona kljub svoji zverziranosti in desetletjem izkušenj nastali situaciji ni bila kos. Fanta so zato v prvem razredu vodili k psihiatru. Da bi razvil vsaj nekaj socialnih veščin. Da bi lahko funkcioniral v šoli.

Kar pomeni, da pojav, ki se je pravkar začel odvijati v slovenskih osnovnih šolah, ni le slovenski. Značilen je za vse potrošniške kapitalistične družbe. Ki jim je skupna narcisistična socializacija. Ta otroka že pred prihodom v šolo oblikuje v osebo brez vesti in socialnih veščin. Misliti, da gre za individualno posebnost določenega otroka, je zmotno. Kot je zmotno misliti, da bo šola, če bo bolj prijazna, manj zahtevna, bolj razumevajoča ipd., probleme odpravila. Resnica je nasprotna: razumevajoča, prijazna in manj zahtevna šola probleme multiplicira.



Če je večanje otrok brez vesti in socialnih veščin resnica slovenskega osnovnošolskega vsakdana, ni nič drugače tudi v slovenskih srednjih šolah. Majhni otroci brez vesti in socialnih veščin zrastejo. In pridejo v srednjo šolo. (Zdaj tudi na univerze. A o tem bomo pisali oktobra). V šolo, ki je prav tako kot osnovna šola izgubila stik z realnostjo. Ki jo predstavljajo njihovi učenci. In ki zato živi v svetu utvar. Izmed katerih je ena od bolj pogubnih tista, ki pravi, da so osemnajstletniki polnoletni državljani, ki so zmožni prevzeti odgovornost za svoja ravnanja. Med ta ravnanja sodi tudi to, da svojim staršem, ki jih preživljajo, dovoljujejo, da lahko pridejo v šolo povprašat, ali v šolo sploh hodijo. Kakšne ocene imajo. Kako v šoli delajo. Itd.

Razlaga te logike, ki jo je dala na televiziji ministrica v odhajanju, je bila pogubna. Kazala je na prepričanje ministrice, da je odraslo vedenje stvar staranja genetskega materiala. Po logiki: ko je ta material star osemnajst let, se oseba spremeni v pravno in moralno odgovorno.

Slovenske šole postajajo okolja, kjer vsako leto več otrok brez vesti in socialnih veščin dela bivanje in delo v šolah za neznosno tudi tistim, ki vest in socialne veščine še imajo. 

Nikjer nobenega znanja o tem, da moralna in siceršnja odgovornost ni stvar starosti genetskega materiala. Ampak tega, ali ima oseba vest in socialne veščine. Česar pa ne dobi z osemnajstimi leti. Ampak prej. Z razrešitvijo Ojdipa. Če gre vse po sreči. Kar gre danes, zaradi zapovedane socializacije in vzgoje brez dvotirnosti, avtoritete in kazni, redko. Čedalje pogostejši so ponesrečeni primeri.

Ti delajo šolo neznosno ne le samim sebi. Ampak tudi vsem ostalim. Tudi o tem pomembneži ob začetku novega šolskega leta niso govorili: da slovenske šole postajajo okolja, kjer vsako leto več otrok brez vesti in socialnih veščin dela bivanje in delo v šolah za neznosno tudi tistim, ki vest in socialne veščine še imajo. Tudi zato, ker se proti prvim ne ukrepa. Ker se ne sme ukrepati. Ker se ne ve, kako ukrepati.   

Na mojih predavanjih in delavnicah o narcisistični socializaciji je eno najpogostejših vprašanj prav vprašanje, kaj storiti. Kako ukrepati. A o tem kdaj drugič. 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.