Vaši otroci se namreč ljubeče vedejo do hišnih ljubljenčkov. Če se jim reče, naj utišajo radio ali da naj ne bodo tako glasni, to naredijo. In o vas, svojih mamah, ne govorijo tako, kot smo mi o svojih starših govorili v njihovih letih. Torej kot o »fotru« ali o »tastarih«. Ampak mamo še vedno kličejo z »mami«. O njej govorijo nežno in ljubeče. In pravijo, da je najboljša mami na svetu, ker jim pred večerjo da bombone. Pri tem ne govorimo o otrocih iz nižjih razredov osnovne šole. Ampak o najstnikih na koncu srednje šole. Ali na začetku študija.

A ti zlati otroci, ko zraven ni staršev, ponorijo. Navijajo glasbo na »ful«. Zraven pojejo na ves glas. Tako da motijo vse druge stanovalce in ljudi v sosedstvu. Ne pomislijo, da je to morda za druge moteče. Ko jih kdo opozori, da so preglasni, se sicer utišajo. A za kratek čas. In nato spet ponovijo svoje vedenje. Dokler jih kdo spet ne opozori, da so preglasni. To se ponavlja. Tako da kot zunanji opazovalec ne veš, za kaj tu v resnici gre. Ali za motnjo spomina? Ker si mladostniki pač na nekoliko daljši rok ne morejo zapomniti, da je njihovo vedenje moteče. Ali pa za zafrkavanje drugih. Ko sicer prijazno in dostojno ob opozorilu utišajo radio. In svoje glasove. Nato pa v najkrajšem času radio spet prižgejo »na ful«. In zraven tulijo. Kot da jih pred časom ne bi nihče opozoril, da je to vedenje moteče.  


Neke noči ob pol treh zjutraj smo bili deležni nenamenske razsvetlitve: v sosednjem apartmaju so si mladi razlagali, na čem vse so ves čas. Ta »na čem vse« je vključeval seznam drog. Na prvem mestu je bila »koka«, za katero je eden od mladostnikov razlagal, da je na njej »stalno«. Pa še na drugih rečeh. In je sledil seznam drugih substanc. Kar nas sicer kot sostanovalce ni zanimalo. Smo pa bili informacije nasilno deležni. Zaradi razgrajanja mladeži nismo mogli spati.


Sama sicer nisem našla razlage, za katerega od obeh zgoraj omenjenih razlogov je pri vedenju naših sosedov šlo. A sem prišla do nesporne potrditve hipoteze, da gre za pomanjkanje socialnih veščin. Kar se je še bolj kot podnevi pokazalo ponoči. Ko so se mladostniki napili. Noreli. Ne več peli. Ampak rjoveli. In ko pripombe drugih, da gre za moteče vedenje, da je ura že ena zjutraj, da drugi ne morejo spati itn., niso zalegle za več kot nekaj minut. Tako smo bili deležni vsakonočnega razgrajanja, za katero ni bilo jasno, od kod za vraga zanj jemljejo energijo. Dokler nismo neke noči ob pol treh zjutraj bili deležni nenamenske razsvetlitve: v sosednjem apartmaju so si mladi razlagali, na čem vse so ves čas. Ta »na čem vse« je vključeval seznam drog. Na prvem mestu je bila »koka«, za katero je eden od mladostnikov razlagal, da je na njej »stalno«. Pa še na drugih rečeh. In je sledil seznam drugih substanc. Kar nas sicer kot sostanovalce ni zanimalo. Smo pa bili informacije nasilno deležni. Zaradi razgrajanja mladeži nismo mogli spati.



Ob odhodu sostanovalcev smo si oddahnili. Zelo. Ob čemer pa je bila zbirka praznih steklenic popitega alkohola na balkonu pretresljiva.

Torej, dragi atiji in mamice! Z vašo mladežjo v apartmaju, ki ste jim ga plačali za počitnice, ni bilo vse v redu. Razen če pod »vse v redu« sami ne štejete vsakodnevne uporabe najrazličnejših substanc in alkohola. Ter popolne odsotnosti socialnih veščin. In odsotnosti notranjega moralnega kompasa. Torej vesti. Ki jo za kratek čas nadomešča mnenje drugih. A le s kratkotrajnim učinkom. Dolgoročni učinek na vedenje ima namreč le posameznikovo načelo ugodja. Ki ukazuje, da je treba delati to, kar je »fajn«. 


Pri vedenju ne gre za biološko starost. Ampak za funkcionalno starost. Ki se lahko od biološke starosti pomembno razlikuje. Ki se pri mladeži, s katero sem sobivala, tudi dejansko pomembno razlikuje.


Kar so natančno razlogi, zaradi katerih imam težave s podpiranjem predlogov o legalizaciji marihuane. Tem, da bi se volilna pravica dala šestnajstletnikom. Prakso, da starši osemnajstletnikov ne morejo brez dovoljenja svojih otrok priti do podatkov o tem, kako delajo njihovi otroci v šoli. Itn. Ti predlogi in prakse bi bile čisto v redu, če bi se nanašali na mlade, ki so funkcionalno odrasli. Ki jih vodi »prav«. Torej vest. So pa povsem zgrešeni, če gre za šestnajstletnike, osemnajstletnike ali kogar koli, ki je funkcionalno neodrasel. Ki ga namesto »prav« vodi »fajn«.

Ker pri vedenju ne gre za biološko starost. Ampak za funkcionalno starost. Ki se lahko od biološke starosti pomembno razlikuje. Ki se pri mladeži, s katero sem sobivala, tudi dejansko pomembno razlikuje. 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.