Matura ali poneumljanje

Pa ne da bi imela kaj proti maturi kot taki. Celo nasprotno: v svetu, v katerem smo ukinili vse pomembne obrede iniciacije, bi bila lahko matura ključna. Lahko bi pomenila simbolni mejnik v odraslost.

Kar matura danes ni. Razlog je preprost: matura se je iz obreda iniciacije spremenila v birokratsko proceduro rangiranja dijakov in šol na osnovi menda objektivnega ocenjevanja njihovih maturitetnih izdelkov. Na tem mestu se ne bom spuščala v razpravo, kako naj bi nekajurno pisanje maturitetnih izdelkov prispevalo k objektivnemu ocenjevanju znanja dijakov. Niti ne v to, da objektivnih ocen ni. Kar želim izpostaviti, je poneumljajoč učinek mature. Ki pri dijakih razvija vrsto problematičnih lastnosti, kot so: kalkulirajoči um; kalkulirajoči pristop k lastni dejavnosti; pristajanje dijakov na to, da se učijo nesmiselne podatke zato, ker jim bodo koristili na maturi; odsotnost razumevanja celote; papagajsko reproduciranje zapovedanega in že povedanega; odsotnost samostojnega razmišljanja. Ipd.

Kdo, kdaj in zakaj je maturo spremenil v proceduro izkazovanja konformističnega mišljenja? 

Povedano idealno materializira esej, ki ga dijaki pišejo pri slovenščini. Že leta je zanj določen isti postopek: na državni ravni se izbereta dve literarni deli (kakšno leto, ko je šlo za drame, jih je bilo več), ki jih morajo dijaki znati analizirati in primerjati na vnaprej določen način, pri čemer morajo svoje »vedenje« ubesediti v obliki vodenega eseja.

Že izbor le dveh literarnih del je problematičen. Najmanj zato, ker sta ti dve deli velikokrat, kot mi poročajo študenti, edini literarni deli, ki so jih v svojem srednješolskem šolanju prebrali. Če so jih. Če niso prebrali le skrajšanih povzetkov. Ki jih slovenske založbe, skupaj z navodili, kaj je o teh literarnih delih treba misliti, vsako leti tiskajo (in z njimi mastno služijo) kot učno gradivo.  

Drugo, kar je pri izboru dveh literarnih del problematično, je, da gre pogosto za deli, ki sta v literarni zgodovini postranski. Hkrati pa dijaki ne preberejo pomembnih, ključnih literarnih del. Ne spomnim se več, kdaj sem imela študente, ki so npr. prebrali Vojno in mir.   

Tretjič, problematično je, da je za maturo predpisano, kaj si morajo dijaki o teh delih misliti. To vključuje predpisani način razumevanja zgodbe. Predpisani način označevanja likov. Predpisani način razumevanja moralnih dimenzij zaletov. Itn. Povedano drugače: dijaki morajo pri maturi dokazati, da so prevzeli zapovedani način razumevanja predpisanih literarnih del. Bolj ko predpisani način razumevanja del prevzamejo, bolje bodo naredili maturo.   

Ta predpisani način razumevanja predpisanih literarnih del pa vključuje tudi predpisani način poročanja o teh delih. Ki je vodeni esej. Oblika, pri kateri dijake, kot pove že ime, skozi esej mentalno vodijo. Kajti pisanje vodenega eseja zahteva vodeno razmišljanje. Vodeno razmišljanje pa pomeni odsotnost individualnega razmišljanja. Kar pomeni, med drugim, tudi ukinjanje prostora za individualno odstopanje v mišljenju.

Skratka: vodeni esej pri slovenščini bo na maturi dobro pisal dijak, ki se je z izbranima literarnima deloma seznanil (sploh ni nujno, da ju je prebral), ki je pristal na to, da bo o teh literarnih delih mislil in poročal na predpisani način. Če povemo drugače, gre za dijaka, ki misli konformistično, ki ga pri njegovem delu vodita kalkulativni um in karieristični interes, ki nima problemov s konformnim mišljenjem in ki je sposoben samocenzure. To so mentalne značilnosti, ki jih mora dijak dokazati, da dobro opravi maturo iz slovenskega jezika.

Pa ne le iz slovenskega jezika. Enako je tudi pri drugih predmetih.

Zavestno smo pristali ne mentalno kastriranje generacij mladih. Na kastriranje, ki bo imelo za slovensko družbo in Slovence dolgoročne posledice. 

Birokrati, ki maturo ocenjujejo, bodo tovrstni pristop branili z argumentom primerljivosti. Kajti, če bi vsak dijak napisal, kar bi se njemu zdelo, kako bi kaj takega sploh lahko primerljivo ocenili? To je res. In to v resnici ni problem.

Kar je problem, je, kdo, kdaj in zakaj je maturo spremenil v proceduro izkazovanja konformističnega mišljenja. Kajti, da bo jasno: če kdo razmišlja na individualen in originalen način, mature ne more opraviti. Padel bo najmanj pri vodenem eseju.

Povedano pomeni, da smo na nacionalni ravni žrtvovali miselne potenciale generacij birokratski logiki ocenjevanja. Ali pa smo morda naredili še nekaj več: zavestno pristali ne mentalno kastriranje generacij mladih. Na kastriranje, ki bo imelo za slovensko družbo in Slovence dolgoročne posledice.

Ne imeti ljudi, ki znajo samostojno razmišljati, namreč ni le individualna usoda. Je tudi kolektivna usoda. Kolektivna usoda, ki se je je treba bati. Je namreč usoda podrejenih. Ki svoje usode sploh ne morejo razumeti. In so jo zato tudi nesposobni problematizirati.      

*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.