Saj veste: nov družinski zakonik in evropska uredba o varstvu podatkov omogočata polnoletnim srednješolcem samoopravičevanje, starši pa bodo imeli vpogled v njihove ocene, vzgojne ukrepe in odsotnosti samo z njihovim privoljenjem. Zadeva bi bila morda lahko celo koristna, če bi bila dodelana s pravilnikom, ki bi morebitno pogosto dijakovo odsotnost ali neprimerno vedenje ustrezno sankcioniral. A to kakopak ne obstaja, tudi to plat zgodbe so uradniki omilili: dijak bo pravzaprav lahko notorično odsoten, glavobol, zobobol, menstrualne bolečine itd., lahko bo tudi vztrajno motil in oviral pouk, odvisno od njegovega razpoloženja, a profesor bo njegovo neprilagojeno vedenje ustavljal predvsem s pozitivnimi mislimi ali kakšnimi drugimi inovativnimi radostnimi vzgibi (odstraniti iz razreda ga ne sme). Ukinjeno je stopnjevanje vzgojnih ukrepov, tudi najstrožji izmed njih – izključitev. Dijak se seveda lahko pritoži na vsako oceno, pritožbo obravnava komisija, in to sproti. Povsem »razumljivo« pa je, da ministrstvo o novem pravilniku ni nič vprašalo ravnateljev, hja, zakaj pa bi se pogovarjali z ljudmi iz prakse in realnega življenja?! Mislim, ali smo res trčeni in bodo po novem dijaki vodili šolski pouk ali kaj? Sem mislila, da smo razumeli, kakšno nepopravljivo škodo je naredila permisivna vzgoja, ki so jo nekoč neki fanatični uradniki vcepili v glavo odraslim in otrokom. Nak, zdaj smo permisivnost še nadgradili. Res se spotikamo ali pač padamo znova in znova po taistih stopnicah.

Mislim, da nam kradejo otroke. Da nam ta nezrela in divja politika dobesedno za svoje eksperimente ali pač samo trenutne navdihe jemlje otroke – za talce. 

Dejstvo je, da bi ministrstvo za šolstvo zadevo lahko pretreslo in ne uvedlo vseh nebuloz, še več, očitnih škodljivosti, ki so nam jih izstrelili od tod in tam, ampak ni. Novi pravilnik se jim zdi dober in razlagajo, kaj pomeni polnoletnost otroka (roditeljska pravica staršem preneha!?), a hkrati navajajo, da so ga starši dolžni preživljati vse do 26. leta starosti, če se redno šola. Mislim, da bi zapisano morali še enkrat prebrati, to prozaično ambivalentnost, ki meji na popolno nerazsodnost tuzemskega življenja.



V aktualni Oni gostimo red. prof. dr. Zdenko Zalokar Divjak, psihologinjo, ki nam med drugim pojasni: »Ne živijo samo otroci, da jim je fino, ampak je zabava postala glavni moto življenja. Gre za obrnjeno vrednostno lestvico. Namesto da bi zabava sledila opravljenemu delu, je zdaj najprej zabava, potem pa nič. Danes se soočamo z mlado generacijo, ki nima več svojih ciljev, teži za prozaičnim življenjem iz dneva v dan in postaja vedno bolj apatična. Menim, da je naloga staršev in šole spet postaviti delo in učenje na prvo mesto.« In če dovolite samo za ilustracijo en konkreten primer: »Tistim, ki se zavzemajo za tuji jezik v prvem razredu, svetujem, da gredo v en razred in ugotovili bodo, da jih tretjina hodi k logopedu, da je kar nekaj otrok, ki govorijo nerazumljivo, otročje, da so tudi otroci s posebnimi potrebami, skratka, še slovenščino in izgovarjavo jih bo treba učiti.«

Zato in še zaradi marsičesa me, ko slišim za 1. september, mrazi. Če sem doslej dobršen del krivde pri vzgoji otrok pripisovala staršem, je zdaj resnično ne morem več. Mislim, da nam kradejo otroke. Da nam ta nezrela in divja politika dobesedno za svoje eksperimente ali pač samo trenutne navdihe jemlje otroke – za talce. Ker ne vedo, kaj počno. Oni res ne vedo več.