Judita Zidar, igralka
»Predvsem mi ni jasno, kdaj v zgodovini smo se pustile podrediti in zakaj. Proces ponotranjenja manjvrednosti in prilagoditve, če je od tega odvisno preživetje, tvoje in tvojih otrok, pa že lahko razumem. Dobro, moški so si nas podjarmili s fizično silo, logično. A sledil je sistem! Seveda so najprej iz žensk naredili blago, ki se kupi in proda, zato ne sme imeti pravic, iskane, zaželene lastnosti pa vendarle. Tu potem nastopi vzgoja v tesnem objemu z religijo! Uf, mi gre že srh po hrbtu. Nikoli ne bomo pozabile grmad, mučenja, kamenjanja, serijskega rojevanja in popolne brezpravnosti. Polastitve naših teles in naših otrok! Krasne, pogumne ženske so šle na cesto in zahtevale, kar nam po naravi pripada: popolno enakopravnost z moškimi! Ne enakost, ne istost, temveč enakovrednost, enakopravnost moškega in ženske!
Ni potrebe, da je moške strah. Samo poglejte, koliko ste pridobili z osvoboditvijo žensk. Pravico do čustev, a ni lepo? Toliko nežnosti in predanosti, ki ju izkazujejo do otrok, v svoji mladosti pri moških nisem opažala. Ni treba, da se borimo drug proti drugemu, sprejmimo svoje različnosti in sodelujmo. Za ta in še marsikateri uvid pa je nujno potrebna izobrazba. Ta širi pogled in snema plašnice, ki sta nam jih v stoletjih nadela krščanstvo in patriarhat. Ni treba biti ravno aktivna feministka, da opaziš, kako Slovenci (pa ne samo oni) najraje zbijajo šale na račun svojih grdih in neumnih (bržčas izmišljenih) žena, bog jim požegnaj! Pa iz blondink in Bosancev, seveda! Kako samoumevno je, da večina žensk žrtvuje kariero za družino, in ker so bile zato slabo plačane, na stara leta ostanejo same, revne, celo lačne. In to v sistemu, ki resnično poskuša biti pravičen! Kako peklensko mora biti šele tam, kjer so krivice uzakonjene.
Večkrat se zahvalim, da sem rojena kot bela ženska v Evropi, v deželi, kjer je imel vsak dostop do dobre izobrazbe in zdravstva in pravic iz dela, zakon me je ščitil na vseh ravneh. Morda nas jih bo 'spet branit klical čas', kot kaže vrelo vzdušje vsepovsod. Torej ne pozabimo, ljudje smo rojeni svobodni, nihče kot suženj drugemu! Dva spola sta, enakovredna, drug brez drugega ne moreta! In povečini niti nočeta. Pozorni bodimo, da nas ne spre med seboj kapital ali pa farji! Na moč, ki bi nas rada podredila in ožela, ne glede na leta in spol. Nam pa gre vendarle za ljubezen, napredek in blagostanje. Samo skupaj, ko si pokrijemo hrbet in spoštujemo razlike, smo močni! Me bomo opozarjale, ko vam žaljivo zdrsne proti patriarhalni premoči, vi pa nas, ko nas je res težko razumeti. Bomo razložile bolj počasi! Živel osmi marec, dan žena!«
Valentina Smej Novak, filozofinja
»Družbeni premik, ki ga kot dan zaznamuje osmi marec, ima močan pomen in sporočilo. Ženski glasovi so se v naši družbi pogosto želeli utišati. Zdaj ženske slišimo. Zato se moramo ob pogumnih glasovih posameznic, ki so tudi pri nas spregovorile o sistemskem nasilju in o primerih dolga leta tiho toleriranih, zamolčanih praks zlorabljanja, kot družba odzvati. Čas je za redefinicijo zastarelih paragrafov, ki so bili zapisani brez posluha za žensko realnost. Samo ja pomeni ja.
Toda ob različnih poklonih ženskam ob osmem marcu ostajam previdna. V zadnjih letih so obrat družbeno sprejemljive naracije o ženskah v luči odmevnih družbenih gibanj zaznale številne modne in kozmetične znamke in lik močne, drugačne ženske prepoznale kot še eno tržno nišo. Ženske imajo veliko kupno moč. In ženska se prodaja … Tako so pokloni ženskemu opolnomočenju velikokrat zaviti v visoko estetizirano in spolirano podobo močne, tokrat primerno drugačne in raznolike, a nikakor povprečne in vsakdanje ženske. Mar vse to res razbija stereotipe ali zgolj konstruira nove? Smo zato bolj opolnomočene, bomo zato res bolj samozavestne? Res vse to slavi žensko moč, emancipacijo in lepoto v vseh oblikah? Težnja po popolnosti ostaja, samo ideali so se spremenil. Dovolimo si vendar tudi nepopolnost.«
Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma
»Pred časom sem si ogledala dokumentarec Jadralke o Tracy Edwards, ki se je odločila, da se bo z izključno žensko posadko udeležila Whitbreadove regate, ki je bila do leta 1989 rezervirana za izključno moške posadke. Najprej niso našle sponzorja, nato jim je na pomoč priskočil jordanski kralj Husein, potem se jim je rogal svetovni tisk, ki je njihovo plovilo poimenoval 'stara konzerva, polna babnic'. Premagale so vse družbene ovire in tudi morske valove, kar je bil celo manj zahteven del njihovega podviga. Čeprav so v svoji kategoriji priplule na cilj druge, jih je množica v pristanišču pričakala z evforičnim navdušenjem. Večina ženskih zgodb nima tako navdihujočega konca, saj so predsodki, povezani z ženskim spolom, močno zakoreninjeni, podpihujeta pa jih oba spola, tako moški kot tudi ženske same.
Žensko vprašanje ni le žensko vprašanje, temveč pomembno družbeno vprašanje o pravičnosti in kakovosti življenja za vse. Tu ne gre za željo po enakosti obeh spolov, saj imata vsak svoje zanimive značilnosti, za katere je čisto primerno, da jih negujeta in ohranjata, če želita. Tu gre za enake možnosti posameznikov in posameznic v skupnosti. Že otrokom v vrtcih in potem v osnovni, pa tudi v srednji šoli je treba jasno povedati, da šopek za osmi marec ne pomeni samo tega, da ima mama rada rože. Skrajni čas je, da se problematika sistemsko vpelje tudi v vzgojo in izobraževanje. Potem bo tudi 'padanja po stopnicah' in tragičnih pogrebov po družinskih umorih manj.«
Valentina Plaskan, igralka in voditeljica
»Čeprav se v razvitih zahodnih državah radi trepljamo po ramenih in pohvalimo, da je enakost spolov temeljna človekova pravica, se v praksi izkaže, da gre največkrat le za bravurozne črke na papirju. Kljub višji izobrazbi žensk je med najvišjimi akademskimi nazivi ta delež občutneje manjši, okoli 17-odstoten, prekarnih predavateljic pri nas pa je za dve tretjini več v primerjavi z moškimi. Ženske tudi na trgu dela kotirajo slabše, večkrat so žrtve spolnega nadlegovanja, prav tako jih je manj v tako imenovanih poklicih prihodnosti.
Ravno pandemija je s prstom dregnila v že tako bolečo 'rakavo rano' strukturnih neenakosti, ki so stranski produkt globalnega ekonomskega in tudi političnega sistema. Največje poraženke pandemije so namreč prav ženske in dekleta. Na to je opozorila direktorica mreže evropskih razvojnih organizacij CONCORD Tanya Cox, na eni strani so namreč v prvih bojnih vrstah kot zdravstvene delavke, na drugi strani pa največkrat prevzamejo tudi vlogo skrbnic za bolne družinske člane, sorodnike in priskočijo na pomoč pri učenju otrok od doma. Med epidemijo je poraslo tudi nasilje nad ženskami.
Kljub pesimističnim napovedim vzbuja upanje zgled treh evropskih držav, ki so se z izrednimi okoliščinami učinkovito spopadle, ob tem pa z ukrepi med svojimi državljani uživajo veliko zaupanje, to so Nova Zelandija, Finska in Nemčija. In kaj imajo skupnega? Boj z epidemijo so začrtale ženske, torej novozelandska premierka Jacinda Ardern, nemška kanclerka Angela Merkel in finska premierka Sanna Marin. Zato je pomembno pomniti osmi marec 1908, ko je ulice New Yorka zavzelo 15.000 žensk, ki so zahtevale krajše delovne ure, boljše plačilo in volilne pravice. In naj njihov slogan Kruh in vrtnice ne postane le prazna spominska gesta enkrat na leto, temveč dnevni boj za ekonomsko varnost in bolj kakovostno življenje vseh, ne le za osmi marec.«
Ana Tavčar Pirkovič, voditeljica
»Ženske smo dosegle veliko in povsod. V epidemiji smo spet pokazale, kako večopravilne znamo biti in kako dobro se znajdemo v težkih okoliščinah. Kažemo in opremo se na upanje, najdemo načine, da krizo prebrodimo tako v glavi kot telesu, najdemo nov način preživetja, nove poti, odkrijemo novo sebe, lahko s polno luno ali pa novim hobijem, odkritim v karanteni. Zdaj je bil in je čas, ko prihajajo na plan vse tiste ženske prvine, ki jih vsi potrebujemo: od intuicije do trdne stabilnosti, osnovane na zdravih mislih in upanju.
Ob tem prazniku se vedno spomnim, da smo tudi direktorice, ravnateljice, političarke, podjetnice, doktorice, znanstvenice, izumiteljice, vodje, ekonomsko neodvisne in samostojne. Še tistih nekaj razlik, ki morda ponekod še obstajajo (nižja plača za isto delo, diskriminacija zaradi spola), bo prav kmalu dokončno zabrisanih. Zakaj? Ker smo vse to že od nekdaj bile! Od zmeraj smo izumljale, izobraževale, bile inteligentne, od vedno smo vodile. Le da nismo imele toliko glasu ali pa smo bile skrite za kom. Samo pomislite na zgodbe slikark, ki so ustvarjale umetnine, pod sliko pa se je podpisal mož, pomislite na pesnice, boljše od moža pesnika, vendar je nagrade pobiral on, pomislite na Nobelove nagrajence, za katerimi so stale ženske! Takih zgodb sploh ni malo in mene vedno znova navdušijo.
Odkrivam pa vsak dan znova, kako čarobno je biti ženska. Kako lepo je imeti ženske skrivnosti in si deliti rituale, kako lepo je prenašati naše ključe od mame do hčerke. Kako lepo je odkrivati visoke dimenzije in resnice življenja, ki tlijo v nas in se prebujajo z interakcijami z drugimi ženskami. Kako lepo je živeti z luno, plimo, cikli in planeti, kako lepo je vedeti za čarovnije. Kako lepo je biti ženska ženski dobra sopotnica, kako lepo je imeti kot ženska rada žensko.«
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: