Če že v živo manjkrat, pa v obliki grafitov in še pogosteje na zaslonih pametnih telefonov ter tablic vsakodnevno naletimo na posmehovanje, zaničevanje, nestrpnost, žaljivke, besedne napade, hujskanje, grožnje, spodbujanje k nasilju. Sovražni govor se, opozarjajo mnogi, širi po spletu hitreje kot virus in kot virus sploh ne izbira več tarče. 

Lahko nas zelo močno skrbi, kakšna družba smo postali, mar ne?

Želim si, da ostanemo budni, da ne zapademo v apatijo, češ, saj se nič ne da. Včasih beseda ene oziroma enega lahko spremeni stvari. Ne dajmo se utišati v strahu pred tem, da bi se sovraštvo usmerilo na nas. Na spletu nekateri prav tekmujejo v tem, kdo bo zapisal primitivnejši in bolj žaljiv komentar. Splet nam ponuja vse znanje sveta, mi pa ga uporabljamo za širjenje sovraštva. Kakšna škoda. Časopisi imajo urednike, objavljanje na spletu pa se regulira šele, ko je prepozno. Pa vendar se mi smilijo, prav res. Kako je živeti s sovraštvom, gotovo jim ni lahko. 

Ne prenesem, da kdor koli komur koli govori psica. S kakšno pravico si kdo vzame svobodo tako obračunavati s komer koli. Sramotno. Uspešna ženska jih najbolj zmoti. Taka, ki se zaveda lastne vrednosti in je ni strah povedati, kaj si misli. 

Kaj menite, zakaj ga je v ljudeh toliko? In obenem najbrž toliko gneva – čeprav, da bo jasno, ni to nikakršno opravičilo za sporna sporočila. 

Ponavadi smo najbolj strupeni, ko smo najbolj nesrečni. Verjamem, da je v okoliščinah, v kakršnih smo že dolgo, nesrečnih veliko ljudi. Ko bi le svoj gnev usmerili v konstruktivne zahteve in spremembe. Seveda govorim o anonimnih forumaših, ne o tistih, ki načrtno zaradi lastne koristi spodbujajo sovraštvo do vsega, kar je drugačno, ki ustrahujejo in so navadni nasilneži na položajih. 

Surovi komentarji, ki gredo čez vse meje, so očitno postali stalna praksa. Besed sovražnosti je deležen tako rekoč vsak, ki kaj vpraša, izrazi svoje mnenje ali prekine molk … Še enkrat, to, da smo samo zgroženi ob takšnem žongliranju z nedopustnimi sporočili, ni dovolj.

Upanje ostaja, da hkrati z rastjo števila tistih, ki širijo sovražni govor, raste tudi število tistih, ki imajo vsega tega dovolj. Naj nas ne bo strah. Pogum je nalezljiv. Če ena oziroma eden reče dovolj, jo oziroma ga lahko utišajo, če nas bo več, ne bo šlo tako zlahka. Zahtevajmo od naših politikov spoštljiv odnos, vrnitev pojma javno dobro kot vodila za vsako potezo – za sovražni govor, korupcijo in nesposobnost pa jim nikoli več ne dajmo svojega glasu. 

Zanima me mnenje ljudi, ki razmišljajo drugače kot jaz. Ampak žaljivke mi o meni ne povejo nič, pač pa veliko o tistem, ki jih izreče.  

Ženske smo sploh na udaru. Razkritje Mie Skrbinac močno odmeva. Da, izrekli smo ji podporo in zagovarjamo ničelno toleranco do vsakršnega nasilja. A ne vsi, žal. Denimo seksistični komentar o iskanju poceni pozornosti – pozor, ta je med milejšimi! – razkriva stanje duha naše družbe.

Moj bog, to s pozornostjo je res tako neumno. Vztrajno so nam to ponavljali in smo se naučili. Vedno velja le za obtožbe seksualnega nadlegovanja in nasilja. Zakaj ne pomislimo na iskanje pozornosti, če nekdo reče, da je okraden ali da je imel prometno nesrečo? Najbrž smo bili vzgojeni, da s takim sumom diskreditiramo osebo, da se nam ne bi bilo treba preizpraševati o lastni vlogi v tem sistemu. Komu godi takšna pozornost? Pravo podporo lahko izkažemo tako, da ne dovolimo, da se vse pomete pod preprogo. Da zahtevamo spremembe in spoštljiv odnos v vseh razmerjih, med moškimi in ženskami, med nadrejenimi in podrejenimi, med starimi in mladimi, med vsemi bitji tega sveta. 


In naprej: ko je Ana Roš objavila, da je otroka peljala na Zanzibar, so jo napadli. »Na spletu berem, da sem psica, tatica, slaba oseba, izdajalka. Je kdo opazil objavo, da sem dejansko delala v Dubaju? Skuhala sem tri 'pro bono' večerje samo zato, da bi le lahko spet delala,« se je odzvala. Včasih je veljalo, da je izraze zaničevanja, nestrpnosti in sovraštva najbolje prezreti, saj se z odzivi samo stopnjujejo, a vendar tudi »neodzvati se« ustvarja podlago za vse druge oblike sovražnosti.

Ne prenesem, da kdor koli komur koli govori psica. S kakšno pravico si kdo vzame svobodo tako obračunavati s komer koli. Sramotno. S posebnim užitkom pa se spravijo na ženske. Uspešna ženska jih najbolj zmoti. Taka, ki se zaveda lastne vrednosti in je ni strah povedati, kaj si misli. Vsak dan nas pričaka odmerek seksizmov, rasizmov in navadne neumnosti. Upam, da ne bomo otopeli, se zaprli vsak v svoj mehurček. Take stvari me res razjezijo. Pa to niso besede pijanega človeka ob treh zjutraj, to je nekdo zapisal zato, da vsi vidijo. Vsak dan novo dno. 

Ste bili vi kdaj tarča posmehovanja, zaničevanja, žaljivk in zmerljivk?

Nimam instagrama, ne twitterja, na facebooku imam zasebni profil, forumov ne berem, tako da o sebi nisem prebrala veliko grdega. Zanima me mnenje ljudi, ki razmišljajo drugače kot jaz. Rada poslušam drugačna stališča, če so argumentirana, rada se postavim v kožo nekoga, ki doživlja svet drugače kot jaz. Krasno je zagledati svet iz druge perspektive. Ampak žaljivke mi o meni ne povejo nič, pač pa veliko o tistem, ki jih izreče. 

Zlahka se v svoji liberalni zaverovanosti v svoj prav ne zavedaš, da si večkrat tudi del problema. Zanimivo se mi zdi vprašati, kdaj sem jaz rasistka, kdaj sem jaz krivična in polna predsodkov, kje jaz pogledam stran. Če te poglede ozavestimo, imamo takoj večje možnosti, da jih lahko začnemo spreminjati. 

V igri Škorpijon, katere prva slovenska uprizoritev bo predvidoma aprila, raziskujete vsebine, ki bi jih morali kot družba preseči in se od njih oddaljevati. »Ozkogledost ne priznava drugega pogleda na svet, drugačnega soočanja z življenjskimi preizkušnjami. Verjame le v svoj prav, pozna samo sebičnost, drugi je ne zanimajo. Igra Škorpijon v svojem strašljivem vrtincu razkriva brezčutnost današnje družbe do samega dna,« je zapisala režiserka. Posameznik pravzaprav razen besede drugega nima – naj se »upiramo in borimo« vsaj tako, da nismo tiho?

Igra Škorpijon odpira številna vprašanja, ukvarja se s pomenom moči v najrazličnejših odnosih, med priseljenci in staroselci, med zakoncema, med starši in otroki. Danes smo imeli prvo vajo in veselim se odkrivanja vseh plasti besedila in luščenja pomenov nas, ki bomo predstavo ustvarjali. Nina Šorak, naša režiserka, nas je pozvala, da se srečamo s svojo nestrpnostjo. To se mi je zdelo zanimivo. Zlahka se v svoji liberalni zaverovanosti v svoj prav ne zavedaš, da si večkrat tudi del problema. Zanimivo se mi zdi vprašati, kdaj sem jaz rasistka, kdaj sem jaz krivična in polna predsodkov, kje jaz pogledam stran. Če te poglede ozavestimo, imamo takoj večje možnosti, da jih lahko začnemo spreminjati.