Pa začniva z oddajo Zvezdana, po kateri ste brez dvoma znani prav vsakemu Slovencu. Je ena najbolje gledanih oddaj v tej državi. V svoje vrste ste povabili že marsikatero znano ime slovenske javne scene, obenem pa odkrili številne manj znane bisere. Čemu pripisujete tako veliko priljubljenost oddaje?

Sodeč po odmevih in komentarjih ljudi najbolj pritegne iskrenost, torej, da so pogovori čisti. In ko si dva le izmenjujeta mnenja na spoštljiv način, dajeta zgled. Jaz se nikoli ne postavljam nad goste. Ko je nekaj nerazumljivo, tudi sama izpostavim delček sebe. Ta oddaja je ujela pravi trenutek v času. Tu ne gradim na znanjih klasičnega novinarstva, pač pa je oddaja pogovorno in mnenjsko odprta. Sama nisem v vlogi neodvisnega novinarja in svoje mnenje lahko pokažem, s čimer sem pristna. Če pa mnenja ne bi mogla izraziti, me oddaja ne bi zanimala. Če je to svoboda in če je to ta svet, je zame potem »to to«. Važno je, da znamo izpostaviti svoje mnenje in se spoštljivo soočati z mnenji drugih. In to je raven komunikacije, ki je vse redkejša zlasti v javnem in političnem prostoru. 

Ker je pri mojih rosnih šestih letih oče naredil samomor in sem vse to videla, ostajam zaznamovana. Seveda se spomnim tega časa, ostaja ta trpek spomin, ko sem šla po cesti na Ptuj, in je bilo dejanje samomora velik, s predsodki obremenjen greh, za menoj pa se je slišal glas: »Ta je hčerka samomorilca.« Definitivno me je takšno vedenje prizadelo, a me je istočasno gnalo, da sem bila vedno pridna, predana in pogumna. 

Kako gledate na pojem novodobne duhovnosti v Sloveniji, kjer se zdi, da smo družba svetovalcev in ne več družba ustvarjalcev? 

Z žalostjo ugotavljam, da se pohlep po materialnem širi v zadnjem stoletju. Žal se pogosto naseli in skrije tudi v domeni duhovnosti. Vse bolj opažam, da ljudje pričakujejo, da jim bo nekdo na drugi strani s čarobno paličko pomagal in vse spremenil. Poznam jih kar nekaj, ki imajo velike probleme, a kljub vsemu svetujejo. Res je, da ima vsak od nas travme in rane, a če zdraviš, moraš biti v sebi postavljen. Kot pravi Osho: »Slepi vodi slepega in oba se zvrneta v jamo …« To ne sme biti končni rezultat duhovnega zrenja. 

Opažam pa tudi, da je hitrost tu tista, ki nas zavaja. Hočemo vse takoj in zdaj. A ne moreš v 14 dnevih rešiti tistega, kar se je nalagalo leta in leta. Pomembno je, da nas ljudje s karizmo in znanjem na področju življenjskih modrosti spodbujajo pri tem, da nam postavljajo prava vprašanja, ne dajajoč vnaprejšnjih odgovorov. Pomembno je, da nas spodbujajo k razmišljanju, k drugačnim pogledom. Odgovore pa moramo in bomo našli sami. 

Kakšna pa je vaša osebna zgodovina? Katere izkušnje se vam v tem trenutku nanizajo pred očmi? Kako ste se čutili v vseh teh letih?  

Nikoli nisem bila ljubosumna na nikogar, ki je boljši od mene; tu mi je bog prizanesel. In ja, rada se učim od boljših od sebe, saj se od njih ne počutim ogrožene. Dejansko uživam ob fenomenalnih ljudeh in dosežkih, saj me polnijo. Kljub temu pa imam v sebi občutek »ne dovolj dobrosti«, saj se večkrat znajdem v situaciji, ko se ne počutim dovolj dobra. Rada rečem, da mi je bog dal košarico blagoslovov. Poleg ne-ljubosumja bi dodala še »nekarakternost«. Slednjo so mi očitali, ker znam odpuščati in ne negujem zamer. Razumem, da je nekdo takšen, kot je, in hkrati razumem, zakaj nekdo nekaj dela in drugega ne. Ob tem nisem jezna in to lahkotnost čutenja mi je bog dal v košarico. Če pa se že naredi rez z nekom, to hoče življenje samo in ga spontano naredi, brez moje volje in vmešavanja. 


Naučila sem se tudi dopuščati in naslednje darilo iz košare je to, da v človeku vidim in iščem dobro. Čeprav so me v obdobjih ljudje razočarali in velikokrat izdali, zaupam naprej. Jaz to zmorem. Verjetno se to vidi v oddaji Zvezdana, kjer se ne osredotočam na slabo. Kar ne pomeni, da slabega ne vidim. A me tja ne vleče.

Ko sem se pri 44 letih dobila z Milivojevičem, da bi mi pomagal pri neki osebni stiski, mi je odvrnil, da sem vedno polna energije. A ko mi je rekel, naj povem pet dobrih lastnosti o sebi, jih nisem znala navesti. Od takrat naprej sem pozorna na to, da skušam slediti sebi in svojemu glasu. Čeprav sem imela močno intuicijo, je nisem vedno poslušala. Ker je pri mojih rosnih šestih letih oče naredil samomor in sem vse to videla, ostajam zaznamovana. Seveda se spomnim tega časa, ostaja ta trpek spomin, ko sem šla po cesti na Ptuj, in je bilo dejanje samomora velik, s predsodki obremenjen greh, za menoj pa se je slišal glas: »Ta je hčerka samomorilca.« Definitivno me je takšno vedenje prizadelo, a me je istočasno gnalo, da sem bila vedno pridna, predana in pogumna. Verjetno od tu izhaja ta občutek »ne dovolj dobrosti«. 

Moja mama je prihajala iz Haloz, ruralnega okolja, ki je bilo dokaj zaprto tudi v moji mladosti. Pri šestnajstih je hotela iti za vzgojiteljico, a ni mogla, saj niso imeli niti obleke niti denarja. Potem je po spletu okoliščin odšla v Ljubljano kot pomočnica kuharice k ministru za kulturo dr. Ziherlu. On ji je vsak teden dal v branje tri knjige in tam je spoznala in videla, kako so intelektualci vzgajali svoje otroke. In ta vzorec je prenesla name in zato vzgajala drugače, neklasično za ozko kmečko okolje. 

Kakšen pa je bil in ostaja vaš odnos z mamo?

Mama je bila stroga. Pustila me je samorasti v mojih sanjah in mi jih ni ubijala, za kar sem ji posebej hvaležna. Če bi me začela omejevati, se verjetno ne bi končalo dobro. Bila je izjemna mama, res mi je zaupala in me imela rada. Zares me je vabila k učenju, znala me je motivirati.

Prihajala je iz Haloz, ruralnega okolja, ki je bilo dokaj zaprto tudi v moji mladosti. Pri šestnajstih je hotela iti za vzgojiteljico, a ni mogla, saj niso imeli niti obleke niti denarja. Potem je po spletu okoliščin odšla v Ljubljano kot pomočnica kuharice k ministru za kulturo dr. Ziherlu. On ji je vsak teden dal v branje tri knjige in tam je spoznala in videla, kako so intelektualci vzgajali svoje otroke. In ta vzorec je prenesla name in zato vzgajala drugače, neklasično za ozko kmečko okolje.

Mama se je bliskovito dvignila po lestvici navzgor in me naučila marsičesa, na primer tega, da ne smem jesti sladkorja. Sestra Vanja pa je še vedno moja prva in prava ljubezen. Poleg mojih treh sinov seveda. Z mamo ohranjam lepe odnose in se veselim vseh prijetnih trenutkov z njo. 

Iz vas žari nekaj posebnega. Karizma, vera. Zares vera, ki je nadzemeljska. Kako gledate na pojem vere? 

Vera je stanje. To je stanje absolutnega. To ni tista vera, kot si mi mislimo malo cerkve, nekaj molitev. Ne ne. Kaj je vera, me je v bistvu naučil moj dragi gost v oddaji in prijatelj Nik Vujičič. Preko njega sem razumela, zakaj je on lahko cel. Zares cel in ves. To je tisto absolutno, on je eno s tem svojim bogom. Pri nas pa je vera »kar nekaj«; je kakor komu paše. Odvisno, po kateri ceni. 


Obdobje praznikov je vsako leto zares poseben čas. Božič kot praznovanje družine in medosebne povezanosti je posebej svetel, če ga praznujemo zdravi, čili in veseli. Kako praznovati novoletne praznike v situaciji koronavirusa, ko se ne moremo družiti z družinskimi člani in smo omejeni na res ozke socialne stike ter »nemo« praznovanje? 

Jaz imam strašno rada praznike in menim, da premalo slavimo in se premalo veselimo življenja. Valentin mi ni prav blizu, raje imam naše lepe tradicionalne paznike. Vsak praznik bi bilo treba zares praznovati in se veseliti vsega dobrega, kar nam življenje nudi. To, da so ljudje veseli, je zlati ključ za uspešno družbo. Tega trpečega dušebrižniškega deloholičnega odnosa do življenja ne podpiram. Še manj pa dvojne morale.

Mi bi morali graditi družbo, ki se veseli. Če nam res ne bodo pustili, da se družimo, bomo pač v manjših ožjih zasedbah. Pa bomo pač praznovali preko zooma. Seveda to ne bo tako, kot je treba. Veseli in praznični ljudje ne zbolijo tako hitro kot pa zagrenjeni in nesrečni, saj s svojo držo nase kličejo vse klice tega sveta. Ljudje so zares kratkovidni, ko ne vidijo vpliva čustev na zdravje. Ali vladajoči res ne vedo, da se lahko nekomu »utrga« in da raje umre, kot da slabo živi? Jasno je, kaj moramo ali ne maramo kot družba narediti. 

Ko sva z možem imela podjetje Fabiani nogavice, sem verjela v svoje zaposlene. In to se je čutilo. V poslu sem dobila izkušnje o ljudeh. V gledališču tega nikoli ne bi videla in spoznala. Tako pa sem bila priča temu, kako prodajalke, od tega, da sebe vidijo slabo, napredujejo v motivatorke strank. To me je osmišljajo do obisti. 

Kaj dobrega pa prinaša korona, če se osredotočimo le na dobro?

Če bo zoom žur, bomo pač praznovali drugače. Konec koncev jaz sama sprejemam e-vidik življenja. Če človek lahko dela od doma, je bolj zadovoljen, ustvarjalen in umirjen. Gledališče je res specifično in narejeno »na človeka« in ga ne moreš nadomestiti z e-učenjem ali e-delovanjem. A e-sestanki so ok, saj bomo z njihovo uporabo bolj ekološki.

Kar se tiče nakupovanja pa, če prej nisem nič kupila po spletu, sem sedaj tri izdelke. Tudi cene se bodo spremenile. Trgovske centre sama sicer vidim kot moderne medine in jih rada obiskujem, saj se tam srečujejo ljudje in izmenjujejo izkušnje. Morda je to nova religija. Saj vidimo, kako nas vleče, da se družimo. Preprosto je to v naši naravi. Tržnice, zbor ljudi in zeleno ter ekološko, še več življenja, muzike in hrane, to naj bo vodilo. Saj se ljudje največ naučimo iz prakse, izmenjave izkušenj, torej drug od drugega. 

Ste pa tudi podjetnica, od leta 1990 do 2008 ste vodili podjetje Fabiani nogavice. 

Res je, podjetje sva imela z možem, a firme nisem vodila jaz, jaz sem skrbela za naročila in za motivacijo zaposlenih. To mi je bil velik izziv, saj so bili zadaj predsodki, da jaz kot igralka nimam pojma o poslu. A sem se v njem našla in osmišljala. Z zaposlenimi smo imele zares močne motivacijske sestanke, kar sem počela iz čiste iskrene sebe. Nisem se hotela dokazovati. 


Če imaš trgovino, moraš imeti to rad, kolektiv mora držati skupaj, vsi podatki morajo biti transparentni. Moja dekleta so ves čas vedela, kje smo. Rekla sem jim, da morajo brati časopise, da lahko komunicirajo s strankami. Redno so se izobraževale, hodile okrog, da so panogo spoznale do obisti. Rade smo šle na Kras, kjer so se pletle nogavice, in sicer v Komnu (v mali pletilnici Pika). Tam so nam priskrbeli posebne niti in barve ter teksturo, da smo ženske lahko zares izbirale svojo podobo v nogavicah, ki so od nekdaj tista najbolj intimna izbira vsake dame. Potem smo med prvimi imeli celo ločene dele kopalk, da so ženske lahko kombinirale barve in velikosti hlačk ter nedrčkov. Zares smo bili pred časom. Vse zaposlene smo živele s tem in za našo zgodbo. Mislim, da sem takrat imela najboljši kader, najboljše prodajalke in ja, odlično smo sodelovale. Ko smo pokrivali še Zagreb in Beograd, nas je bilo zaposlenih 120. 

Še danes vem, da številni poznajo Fabiani nogavice, torej smo imeli pravo blagovno znamko. Za etiketo in vzorce nogavic sem imela zaposlene tudi oblikovalke in vem, da sem jih dobro plačala, saj so ustvarjale trajne in vabljive podobe. V poslu je tako kot v življenju; brez vložka ni iztržka in za določene stvari potrebujemo strokovnjake, ki so dobro plačani. Vsak naj se drži tistega, v čemer je dober. Danes pa se zdi, da lahko kar vsak gradi hiše in operira ... Od nekdaj verjamem v moč znanja in tega se je treba zavedati, saj na koncu ti kot lastnik dobiš največ od tega, kar vložiš v ljudi.

S podjetniško izkušnjo sem se naučila veliko modrosti o ljudeh. Srečala sem tudi takšne, ki so zelo neambiciozni. Včasih se je zdelo, da se jim še vstati ni dalo. Dojela sem, da so to ljudje, ki imajo majhen izkoristek in da jih nič drugega ne zanima, a tudi to je ok. Če so oni v takšnem bivanju s seboj zadovoljni, je do neke mere to ok. Srečala pa sem tudi takšne, pri katerih od znotraj ni bilo nobenega žara. A zdi se mi, da sem jih kljub vsemu malo zbudila. Če ne drugega, so bili jezni name. Spoznala sem, da človeka lahko delaš boljšega tudi skozi nogavico, ki jo prodajaš. To velja tako za trgovke kot stranke; ko jim poveš, kaj je razlika med najlonko in bombažno nogavico, ko trgovka zažari, ko ji rečeš, da je pomembna, saj tudi je, z interakcijo s strankami dobiva moč vpliva, z nasmehom, s prijazno besedo in z zgledom spreminjamo svet na bolje.

Verjela sem v svoje zaposlene, zares. In to se je čutilo. V poslu sem dobila izkušnje o ljudeh. V gledališču tega nikoli ne bi videla in spoznala. Tako pa sem bila priča temu, kako prodajalke, od tega, da sebe vidijo slabo, napredujejo v motivatorke strank. To me je osmišljajo do obisti. Nihče jim ni povedal, da one lahko spreminjajo ljudi. Poklic trgovca je fenomenalen poklic, ki ima moč, vizijo, saj se srečujejo s psihološkimi ravnmi in profili, ki so slikoviti. In v srečevanju s tolikšnimi ljudmi je moč, je možnost preobrazbe in spremembe družbe. Žal pa družba ne vlaga vanje, ampak jim ubija sanje. Trgovce tretiramo kot nepomembne, kar pa je daleč od resnice. 

Danes že prav vsak piše knjigo, zdi se, da se vsi na vse spoznajo. Tudi vaši gostje pišejo in izražajo sebe. Ste kdaj razlikovali med trivialno literaturo in tisto resno ter kolikšen vpliv imajo knjige, izdane v samozaložbah? 

Gotovo je brez urednika težje, a zgodbe »navadnih« ljudi niso nič manj zanimive. Imajo svoj potencial, zato mi je žal, če kdo ni dovolj izobražen in spreten, da hitro izgubi pozornost. Sama ne ločujem med trivialno in pravo literaturo, saj gre tu pogosto za življenjske zgodbe in individualne izkušnje, ki so neprecenljive za nekoga. Žal pa mi je za dobre zgodbe, kjer ni dotika profesionalca.

Jaz knjige ne bi nikdar izdala brez urednika – saj je to neka oseba »od zunaj«, ki opozori na nedoslednost in podobno. A seveda se bom ob njem borila za svoje strani in resnico. V Sloveniji je teh, ki se spoznajo na to, veliko, a so podplačani. Vsi bi se morali zavedati, da smo drug od drugega soodvisni. Slovenski podjetniki, ki jim uspe, se na primer skrivajo. Pogosto se nočejo pokazati javnosti. Ne dajo tistih pravih signalov, da bi družbi vračali in morda pokazali, kako jim je uspelo. Pogrešam jih bolj vidne in empatične do tistih, ki se trudijo. Dober nasvet lahko reši marsikatero poslovno napako. 

Verjetno je nekje razlog, da toliko otrok zavrača klasičen način poučevanja. Poglejte, če boste vi verjeli vame, bom v sebi našla moč in mi bo šlo še bolje. Takrat lahko za vas prestavim pol sveta. Jaz se v klasični šoli nisem imela fajn, najbolj sem uspevala tam, kjer so učitelji imeli in zgradili odnos do mene. 

V svojem poslanstvu priznane in izjemne igralke, talentirane voditeljice in čudovite mame Sloveniji prinašate nekaj novega. Odpirate teme, kot so zavest, iskanje smisla, osamljenost, premagovanje bolečin in duševnih stisk … Od kod vam navdih, in kako vam vse to uspeva? 

Vse to človeku uspeva, ko ima poslanstvo in strast. To si ti. To te kliče. In ko te to kliče, ni ur. Ni časa. Takšno poslanstvo ti zares vrača, te iskre, ki jih prižgeš, se vračajo. To ni dvosmerna cesta, temveč morje. In ko greš v morje in se vse prižge in se ocean razsvetli, se tvoja luč širi in prižiga naprej. Z vsakim zamahom. Vedno se moraš vreči in ko se vržeš v veri in celostno, se celo morje prižge, kot plankton.

Ni vprašanje, kako zmorem. To tako je. Jaz se sama sebi včasih smejim in moji otroci tudi. Ko sem poleti po predstavi ob enajstih zvečer prišla domov in šla na vrt z lučko, smo se ponovno smejali. To je neprecenljivo, ta samota, ta norost, da zemljo obdeluješ v temi, da začutiš, da diha drugače, saj ona tudi počiva. Ko posvetiš z lučko, se drugače obnaša in se mi zdi, da se mi smejijo nazaj, tako zemlja kot rastlinje. Tudi to je izkušnja spoznanja.

Spomnim se, kako sem enkrat vsa nesrečna tulila od žalosti: »Zakaj se mora to meni dogajati?« Moje solze so padale na zemljo in prosila sem jo, naj mi pomaga. Čakala sem, da mi bo kaj odgovorila. A mi ni. Mi je pa dala mir. Vsa v solzah sem v njenem objemu zaspala. Ker sem to potrebovala. Sporočila mi je, da bom odgovore poiskala sama. Res sem bila hvaležna. Neizmerno. Mi si iz neke logike nekaj predstavljamo. A moramo biti preprosti in samo prisluhniti, potem je vse enostavno. Treba je počakati in poiskati pravo vprašanje. 

Kako pa gledate na našo prihodnost? Kaj lahko pričakujemo?

Zdi se mi, da so pogovori zdravilni. Premišljevanja so zdravilna. Prepričana sem, da bo klasično šolanje prešlo v novo evolucijo. Visoka retorika in debata sta tista pot, kjer se gradi inteligenca. Ustrahovanje pred neznanjem klasične šole bo izumrlo. Ali res morajo biti ocena, disciplina in prisila? Morda smo tak odnos nekoč potrebovali, a zdaj smo v drugih časih, saj smo se pripravljeni učiti.

Verjetno je nekje razlog, da toliko otrok zavrača klasičen način poučevanja. Poglejte, če boste vi verjeli vame, bom v sebi našla moč in mi bo šlo še bolje. Takrat lahko za vas prestavim pol sveta. Jaz se v klasični šoli nisem imela fajn, najbolj sem uspevala tam, kjer so učitelji imeli in zgradili odnos do mene. Gledalci mojih oddaj mi pišejo, koliko novega so se naučili, a jaz nikomur nisem nikdar rekla, naj se uči ali da se mora česa naučiti. Vsi gostje so mi doslej dali povratno informacijo, da so presenečeni in počaščeni, da je ven prišlo to, kar oni zares so. 

Čeprav si človek po naravi želi, da ne bi trpel, se moramo vsakemu takšnemu utrinku zahvaliti, saj so pomembni za našo rast in za rast človeštva. Če bi iskali le trenutke, ko nam je »fajn«, ne bi napredovali. 

Kako pa gledate na trpljenje?

Hočeš nočeš so to utrinki iz vesolja, ki nas zadenejo neposredno v glavo in nas razsvetlijo. Čeprav si človek po naravi želi, da ne bi trpel, se moramo vsakemu takšnemu utrinku zahvaliti, saj so pomembni za našo rast in za rast človeštva. Če bi iskali le trenutke, ko nam je »fajn«, ne bi napredovali. In prav takšno je vse življenje, mistično, pestro in barvito. Podobno velja tudi za radost in ljubezen. Prideta, ko sami določita čas. Morda takrat, ko postavimo zares tisto pravo vprašanje.