Vlasta Nussdorfer: Težke preizkušnje sem obrnila v svojo korist

Je tudi okrožna, višja in vrhovna državna tožilka, predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije, varuhinja človekovih pravic in predsednica Belega obroča Slovenije. Lani jeseni je izdala avtobiografijo z naslovom Nekaj vam želim povedati, v kateri je razkrila številne težke osebne preizkušnje. 

Na zadnji dan januarja je Kamničan z nožem umoril partnerico, s katero je bil v ločitvenem postopku. Pri razkrivanju ozadja podobno grozljivih primerov se pogosto izkaže, da je ženska pred tem večkrat opozarjala, da so okoliščine nevarne. Kaj se dogaja? Zakaj življenjske usode privedejo tako daleč?

Čas po odločitvi za razhod, če ne gre za sporazum, je običajno zelo stresen, saj prinaša odločanje tudi o tem, pri kom bodo živeli otroci, kakšni bodo stiki z drugim staršem, kolikšna bo preživnina, pa tudi kako bo s premoženjem in kje bo kdo od partnerjev živel. Pridružita se lahko še ljubosumje in jeza zapuščenega, ki od groženj preide celo v njihovo uresničitev, kar lahko pomeni ne le eno smrt, pač pa pogosto tudi samomor ali pot v zapor. Otroci postanejo sirote. Če kdo pozna storilca, je to žrtev in njena opozorila in naznanila policiji je treba jemati hudo resno. Zgodi se celo, da z obljubo o pogovoru preslepi žrtev in ta mu kljub prepovedi približevanja naivno zadnjič odpre vrata ali pa jo na različne načine, tudi nasilne, preseneti. Celo z nožem ali pištolo. Vsega se kdaj celo ne da predvideti. 

Otroci ne smejo biti orodje za maščevanje in manipulacije. Preprosto, tega si ne smeta dovoliti ne oče in ne mati. O tem bi ju moral kdo poučiti še pred rojstvom otroka. To bi moralo biti celo del predporočne pogodbe. 

Kaj po vašem mnenju manjka slovenski zakonodaji, da bi žrtve družinskega nasilja zaščitila in vzela resno, da bi bilo podobnih grozot čim manj?

Slovenska zakonodaja ima številne varovalke, da se taka dejanja ne bi smela dogajati, a kaj ko so predpisi vedno zgolj papir, ki se ga da v praksi izigrati. Če gre za ponavljajoče se ozadje, je pripor zadnja, a najbolj učinkovita možnost, prepoved približevanja ne nazadnje pomeni veliko zaupanje v storilca, da je ne bo kršil. Ko jo, je lahko za vsaj enega prepozno. Postopki v primerih težkih razvez in spremljajočega nasilja so absolutno predolgi. Stranke, običajno ena, jih lahko s preštevilnimi manevri, ki jim celo ne gre odrekati zakonitosti, zavlačujejo v nedogled in napetosti se še poglabljajo. Žal mnogih na vseh ravneh to ne izuči in zato po umorih in ubojih zgolj mediji sprašujete, kdo je kriv in kdo je zatajil. 

Z leti smo dobili zakon o preprečevanju nasilja, posebno kaznivo dejanje nasilja v družini, prepoved približevanja, time na centrih za socialno delo, pa tudi dopolnitev procesne zakonodaje, ki glede na direktivo EU žrtvam nudi dodatno pomoč. Imamo številne nevladne organizacije, odvetnike, ki so v pomoč žrtvam, pa tudi varne hiše in materinske domove. A žrtev je prva, ki mora o nasilju spregovoriti, vse službe pa resno in hitro reagirati. Čas je zelo pomemben. Tudi storilci bi potrebovali pomoč, dokler je še čas, sicer iščejo stare ali nove žrtve. 

V karieri ste bili v stiku s številnimi žrtvami nasilnih razmerij. Velik problem je finančna nesamostojnost. Če ženska z otroki ne ve, kako bo preživela, se velikokrat po razmisleku, da bi nasilneža morala zapustiti, vseeno odloči, da bo ostala. Kaj lahko storimo?

To je običajno kruta resnica. Če ženska nima kam, če ne vidi dejanskega izhoda, če je odvisna od partnerja in se boji izgubiti vse, celo otroke, je tako »ranjena« in ranljiva, da ostaja v peklenskem krogu nasilja in samo vprašanje je, ali se bo izšlo in kako. Na potezi je država, da ji pomaga uvideti, da je živeti brez nasilja njena pravica. Izgovarjanje na nesrečni virus ne pride v poštev, saj so službe, ki morajo delovati v vseh razmerah, tako kot na primer zdravstvo.

Pa da ne bomo krivični do moškega spola; tudi moški lahko zelo trpijo zaradi odtujevanja otrok, neizvajanja sodno določenih stikov, nenehnih groženj z maščevanjem in podobno. Otroci ne smejo biti orodje za maščevanje in manipulacije. Preprosto, tega si ne smeta dovoliti ne oče in ne mati. O tem bi ju moral kdo poučiti še pred rojstvom otroka. To bi moralo biti celo del predporočne pogodbe. Tam se lahko dogovorita o premoženju, največjo škodo pa lahko kasneje prizadeneta prav nič krivim otrokom. 

Se res lahko sami bolniki odločajo za zdravljenje in jemanje zdravil, ko pa so lahko tempirana bomba? Kaj pomaga mrtvim, če je bil njihov morilec neprišteven? 

Epidemija covida-19, z njim povezana izolacija in izgube služb so zamajale stabilnost tudi tistih družin, ki so se zdele trdne. Nesoglasja se kopičijo. A najhuje je tam, kjer so bile življenjske okoliščine že prej zelo težke. Kako si lahko pomagamo?

Covid je vse, kar je bilo že prej težko uresničevati, zgolj poslabšal. Vse je postalo precej virtualno razen nasilja. O njem je treba tudi v tem obdobju govoriti in poiskati pomoč. Sicer bo »ekonom lonec« prej ali slej eksplodiral. 

Duševno zdravje je pri nas še vedno tema, ki se je lotevamo v rokavicah. Številni ljudje preprosto niso dobro opremljeni za spopadanje z zahtevnejšimi življenjskimi okoliščinami, saj orodja za to nikoli niso dobili. Preveč jih svoje tegobe stiska v sebi, dokler jih ni več mogoče obvladovati in se velikokrat izrazijo kot dvig roke nad sabo ali drugega. Kaj menite o tem? Kje smo v zadnjih letih oblikovanja primerne zakonodaje o duševnem zdravju naredili največ napak?

Zagotovo je tabuizacija duševnih težav privedla do tega, da ljudje o njih ne govorijo, sorodniki bolnikov pa ostajajo z njimi sami. Kako sploh računati na to, da se bo bolnik sam odločil za zdravljenje ali celo hospitalizacijo, ko pa ve, da prinašata tudi stranske učinke zdravil? Na žalost psihiatri veliko pacientov vidijo prvič, ko ti že storijo nekaj hudega ali zanje pripravljajo izvedensko mnenje. Se spomnite primera bolnika, ki je v neprištevnem stanju ubil enega od staršev, po ukrepu zdravljenja, ki je zdaj le do pet let, pa je prišel na prostost in sodil še drugemu roditelju? Je kdo odgovarjal za to smrt? Ni. Se res lahko sami bolniki odločajo za zdravljenje in jemanje zdravil, ko pa so lahko tempirana bomba? Kaj pomaga mrtvim, če je bil njihov morilec neprišteven? Zdravniki preprosto čakajo na obisk tovrstnih pacientov, ki pa so zelo redki. Tudi ko dobijo zdravila, sami odločajo, ali jih bodo sploh jemali. Jih kdo resno nadzoruje? 

Z nasiljem mi je bilo vedno prizaneseno, a težke preizkušnje so kar prihajale. Nikoli pa nisem želela, da bi se zaradi neprijetnih dogodkov komu smilila, zato je zanje javnost povečini izvedela šele v avtobiografiji, ko pomoči ne potrebujem več. 

V svoji avtobiografiji ste razkrili velik del osebnih življenjskih preizkušenj. Kako ste si pomagali takrat, ko vam je bilo najtežje? Kje ste dobili podporo, da ste zmogli dalje?

Že od ranega otroštva sem bila izredno dobro opremljena za vse težke preizkušnje. Marsikoga bi že posebno otroštvo in mladost vrgla iz tira, meni pa je vse to dalo veliko moč. Izkušnje sem celo obrnila v svojo korist. Seveda mi je bilo z nasiljem vedno prizaneseno, a težke preizkušnje so kar prihajale. Z veliko odprtostjo in optimizmom sem stkala izjemno veliko prijateljskih vezi. Ko imaš komu zaupati težave, preprosto postanejo manjše. Nikoli pa nisem želela, da bi se zaradi neprijetnih dogodkov komu smilila, zato je zanje javnost povečini izvedela šele v avtobiografiji, ko pomoči ne potrebujem več. Ker pa vsi niso tako močni, pa tudi ne javno izpostavljeni, naj kar izkoristijo vse, ki jim lahko nudijo potrebne nasvete. Poiskati pomoč ni sramota ali poraz, je le pot naprej.