Marija Sreš: Spoštovani papež, ženske nismo le zato, da pojemo v zboru

Pred kratkim izraženi »moto proprio« sedanjega papeža Frančiška, s katerim je potrdil vlogo ženske kot ministrantke in bralke beril, je mnoge presenetil. Presenetil zato, ker se nam ni zdelo omembe vredno, da je papež komentiral prakso, ki je sprejeta že leta in leta in velja za nekaj normalnega, in to skoraj v vsaki fari in vsaki državi. Vsaj v Indiji je tako. Lahko pa se tudi motimo. V katoliškem svetu namreč še obstajajo številni kraji, kjer se še nad omenjenimi, še tako majhnimi vlogami žensk v Cerkvi zgražajo in jih tudi prepovedujejo. Čudno, pa vendar resnično! 

Nedavna epidemija je spremenila toliko stvari v Cerkvi, o katerih si nismo upali niti misliti: bo spremenila tudi prostor, status ženske v Cerkvi? 

Kako naj se po vsem tem še pogovarjamo o ženskah kot duhovnicah oziroma diakonisah? Kako so ženske videne? Ali v Katoliški cerkvi res obstaja še toliko sovraštva do njih – mizoginije? Na žalost ja, obstaja, četudi se sočasno opravljajo goreče pobožnosti do Marije, na primer do Brezmadežne Device, do Marije Pomočnice, Marije Vnebovzete, kar se kaže kot protislovje. A te razpoke v katoliški psihi se lahko zelo globoko zarežejo. Morda bi bilo točneje trditi, da ta miselnost ni le katoliškega izvora, ampak verjetneje izhaja iz splošnega prepričanja o moški večvrednosti, je torej patriarhalna.

Slabotne?

Večina moških se nagiba k mnenju, da so ženske slabotne in manjvredne, da je njihovo pravo mesto doma ob štedilniku, z gospodinjskimi dolžnostmi, in da je njihova glavna naloga vzgoja otrok. Ob takšni miselnosti je samoumevno, da so moški za to, da »skrbijo« za ženske, v zameno pa naj bi se izolirale in s tem zaščitile. Saj jim naporno in divje drveče javno življenje prav gotovo ni namenjeno. Obenem naj bi bilo vse več njihove odsotnosti od doma eden od razlogov, čeprav je to vprašljivo, za današnje slabšanje etike medčloveških odnosov, kjer naj bi bil njihov vzgojni vpliv zdravilen in dobrodejen.

To so zapletena dejstva, s katerimi se srečuje veliko današnjih družb kakor tudi razne religije, ki še naprej igrajo vodilno normativno vlogo v teh istih družbah. Torej koliko prostora, posebno koliko javnega prostora, naj bi se dalo v današnjem, hitro spreminjajočem se svetu nam ženskam? Čeprav v bistvu neizraženo, je to pravo vprašanje o dostopu žensk do posvečenja v duhovniški stan v Cerkvi. 

Duhovništvo in moška oblast

Pa se soočimo s pojmom duhovniško posvečenje, ki ima vlogo služenja v Cerkvi. A dejansko je to pot do oblasti, moči. Danes v hierarhiji Cerkve nihče, ki ni bil najprej posvečen v duhovnika, ne more izvrševati nobene oblike avtoritete. Ženske so to že davno spoznale, in prav zato so tiste, ki so bile malo bolj samozavestne, začele izražati svoje zahteve po duhovniškem posvečenju. Seveda vse ženske ne hrepenijo po njem. Večina sprejema svoje vloge služenja z veliko vdanostjo. Ali zaradi vzgoje, ki so jo imele? Najbrž. Ampak vedno več, še posebno mladih žensk, ki so se nasičevale z idejami o enakosti in občestvenosti, žensk, ki so samozavestno usklajene z moškimi v izobrazbi in dejavnosti, se sedaj sprašuje: če so moški izbrani za javne položaje, zakaj pa ne tudi me? 

Ženske imamo pomembne vpoglede, dragocene za vso katoliško skupnost: ja, preroške navdihe glede odnosov, vladanja, financ in še posebej glede ekološke vzdržljivosti. Dobiti moramo glas, da spregovorimo, ne le spontano in individualno, temveč prek službovanja v Cerkvi.  

In celibat je

Seveda patriarhalna Cerkev nima odgovora na to vprašanje. K temu bi rada dodala še en dejavnik, ki je sestavni del modernega katolicizma in je še otežil to stvar: to je obvezni celibat. Trdila sem, da se vsaka oblast oziroma odgovornost v Cerkvi izvaja prek posvečenih duhovnikov, ki so se javno zaobljubili, da bodo živeli v trajnem celibatu. V stoletjih je ta praksa ustvarila poseben, izključevalen klub, »vsemoško kliko«, ki je nezaupljiva do žensk in zelo zaskrbljena, da ženska zvijačnost in manipulacije ne bi vplivale na njihove položaje in privilegije. V trdni veri, da imajo le oni dostop in pravico do napredovanja, do oblasti in lastnine, so moški naredili vse, da se nobena ženska ne bo mogla prebiti do tega ograjenega prostora.

Ali je to tako zelo presenetljivo? Moški so namreč zahtevali privilegije tudi v drugačnih oblikah – na primer tako, da so tistim, ki so izhajali iz »manjvrednih ras«, nižjih družbenih razredov in drugih religij, onemogočili, da bi imeli enakovredne možnosti izobraževanja, zaposlovanja ter dostopa do istih privilegijev. Spol je le zadnja ovira.

Gledano s tega vidika, vsi tako imenovani teološki argumenti proti sprejemanju žensk v duhovništvo preprosto razvodenijo. 

Ženski prostor v sinodalni Cerkvi

Pomembnejše vprašanje je, kako hitro bodo ženske dobile dostop do položajev izvršilne avtoritete oziroma odgovornosti v Cerkvi. Duhovništvo je pomembna pot. Ni pa edina. Pred leti je na primer papež Frančišek prelomil tradicijo, ko je imenoval skupino kardinalov za svoje svetovalce, tako imenovani koncil devetih. Ali on lahko gre oziroma bo šel še korak dalje in izbral polovico svetovalcev izmed laikov? In ali bi polovica teh lahko bile ženske!? Konec koncev, Bergoglio prihaja iz države, ki ji predseduje ženska in ta najbrž ni bila za Argentino slabša od hunte generalov, ki so deželo pahnili v umazano vojno!

Pred nami je praktična aplikacija uporabe sinodalnosti oziroma kolegialnosti, ki bi pomenila vzajemno sodelovanje v vodstveni vlogi delovanja Cerkve. To je preveč kočljiva naloga, da bi jo zaupali le celibatnim moškim!

Ne, spoštovani papež Frančišek: ženske nismo tu le zato, da beremo berila pri maši, da ministriramo oziroma pojemo v zboru.

Ženske imamo pomembne vpoglede, dragocene za vso katoliško skupnost: ja, preroške navdihe glede odnosov, vladanja, financ in še posebej glede ekološke vzdržljivosti.

Dobiti moramo glas, da spregovorimo, ne le spontano in individualno, temveč prek službovanja v Cerkvi. Ta izziv leži jasen tu pred nami. Ga bomo uresničili še v našem življenjskem obdobju? Čas delovanja je zdaj.

Nedavna epidemija je spremenila toliko stvari v Cerkvi, o katerih si nismo upali niti misliti: bo spremenila tudi prostor, status ženske v Cerkvi? 

* Marija Sreš je bila 40 let misijonarka v Indiji, zdaj živi v Beltincih, kot pripiše sama: »Preprosto in sama v eni sobi.«