Zavod svojim uporabnikom zagotavlja raznolike oblike storitev, ki obsegajo zdravstveno varstvo, osnovno in socialno oskrbo, s katero se nadomešča, dopolnjuje in zagotavlja funkcijo doma in družine. V Hrastovcu že več let razvijajo proces deinstitucionalizacije, njihove bivalne enote pa so razpršene vse od Maribora do Hodoša. S Tadejo Bohak, univerzitetno diplomirano psihologinjo in strokovno vodjo SVZ Hrastovec, smo spregovorili o življenju v Zavodu in njegovih varovancih.

Spoštovana ga. Bohak, svojo strokovno pot ste posvetili ljudem, ki se znajdejo v najtežjih življenjskih preizkušnjah in situacijah, ki jih postavijo v institucionalno okolje, kjer si morajo na novo izgraditi identiteto. Kako ste si izbrali tako posebno poslanstvo, ki polni srca s svetlobo, pa tudi s stiskami?


Že v mladosti sem začutila notranji klic, da želim svojo poklicno pot usmeriti v pomoč ljudem, ki so v težki stiski. Želela sem jim olajšati bivanje in spopadanje z neprilikami s pogovori in svetovanji. Že od samega začetka sem se v zavodu srečevala z obravnavo stanovalcev, ki so jih v preteklosti doletele zahtevne situacije, s posledicami katerih se spopadajo še danes. Zaradi pretresljivih zgodb je to pomenilo, da se pri delu z njimi ni bilo mogoče opreti samo na zgolj pridobljeno znanje, ampak je bila potrebna pot raziskovanja najbolj učinkovitih rešitev, ki jih ni ponujal še noben priročnik. Pri tem se je za zelo učinkovito delovanje izkazalo timsko sodelovanje, medsebojno informiranje in komuniciranje. Potrebno je bilo prepoznati, kaj se skriva za stisko, prepoznati ranjeno dušo in spoštovati to ranljivost. Takšno poslanstvo je treba opravljati predano in z vsem srcem, le tako so vidni rezultati, ki se odražajo v zadovoljstvu naših stanovalcev in njihovih svojcev. Vsi skupaj se zavedamo, da smo tukaj zato, da jim nudimo varen prostor, znotraj katerega jim prisluhnemo in jim na tak način nudimo ustrezno podporo, ki jo potrebujejo. Poklicna pot me je vodila do tega, da lahko svoje znanje in izkušnje usmerjam v aktivnosti s stanovalci zavoda, kjer skrbim za vsakodnevno povezanost delovnih obveznosti, ki so razpete med strokovnim udejstvovanjem, delom s stanovalci in delavci zavoda. Zame je zelo pomembno, da se morebitno nastale težave rešujejo z vključevanjem vseh strokovnih služb. V proces reševanja izzivov je treba vseskozi vključevati stanovalca in osebe, ki jim ta stanovalec zaupa. Z zaupanjem namreč pridobiva občutek varnosti. Veliko mi pomeni spoznanje, da so stanovalci in delavci ob tem zadovoljni.

Za vsako osebo, ki je k nam sprejeta, vemo, da je prehodila dolgo pot, da je bila pred nami deležna podpore tako skozi zdravstveni kot socialni sistem in da ima ob tem za sabo težke življenjske preizkušnje. 

V Zavodu ste zares aktivni in podporni, kar lahko rečemo vsi, ki imamo s Hrastovcem veliko stikov kot svojci ali sorodniki stanovalcev. Nam lahko predstavitve eno od nedavnih dejavnosti?

V zavodu se trudimo, da stanovalcem ponudimo in omogočimo čim bolj pester program prostočasnih aktivnostih. Skrbimo, da se lahko sprostijo in izražajo tako skozi šport kot kulturno-umetniško ustvarjanje in vsebine, ki jih sami predlagajo. Spoštujemo njihove želje po izražanju veroizpovedi in jim omogočamo, da se udeležijo verskih obredov, organiziramo pa tudi obisk romarskih središč. Letos smo se bolj posvečali športnim aktivnostim, saj so se v naši bližini odvijali športno odmevni dogodki. Eden takšnih je bila kolesarska dirka po Sloveniji, ki je potekala skozi Lenart. Ker smo s stanovalci našega zavoda želeli ujeti te trenutke, smo organizirali navijaško skupino, ki so jo sestavljali stanovalci in spremljevalci. Oblekli so zelene majice, saj je bila to vodilna barva kolesarke dirke, katere namen je bil tudi spodbuda o ekološkem ozaveščanju in prepoznavanju naše dežele. Med našimi stanovalci je bil občutek, da so del dirke, zelo pomemben. 

Prav tako se povezujete z različnimi društvi, kjer skušate povezovati med seboj srčnost, strokovnost in seveda gibanje, ki je ključ do zdravja.

Tako je, v zavodu Hrastovec dajemo posebno pozornost psihofizični skrbi za ohranjanje zdravja. Pri nas imajo stanovalci mnogo priložnosti za gibanje, kot so vsakodnevni sprehodi v naravo, omogočen jim je obisk bazena in fitnesa, saj razpolagamo s svojim rekreacijskim centrom, in še kaj bi se našlo. Kljub temu se zelo radi povezujemo z različnimi društvi. Letos smo se z veseljem odzvali povabilu na »Inkluzijski pohod«, v organizaciji odbora Planinstvo za invalide/OPP, v okviru Planinske zveze Slovenije. Pohod je med seboj povezal različne skupine udeležencev in aktivnosti, kot so Gibalno ovirani gore osvajajo (GOGO), Skupaj v hribe Nevrorazlični AMA (avtizem, motnja v duševnem razvoju, ADHD) in Gluhi strežejo v planinskih kočah. Del tega dogodka na Pohorju je bilo tudi sedem stanovalcev SVZ Hrastovec. Vsak je v svojem tempu in na svoj način prehodil pot Ruška koča – Žigartov vrh – Cojzarica – Ruška koča. Stanovalci so se dogodka udeležili v spremstvu našega animatorja, ki je tudi sam aktiven planinec in hkrati član organizacijskega odbora te akcije. 


A vendar, včasih pride tudi do situacij, ki presežejo rob. Kako odreagirate takrat? V medijih so takšne zgodbe izpostavljene, morda pa vse tiste svetle niso? 


Glede na to, da pri nas biva veliko ljudi, se nam zgodijo tudi neprijetne situacije, občasno tudi takšne, ko nekdo ogroža druge, pri tem pa ne zmore obvladovati svojega ravnanja in zato lahko postane v tistem trenutku nevaren tako sebi kot drugim. Takrat je zelo pomembno, da zna celoten tim odreagirati mirno in premišljeno, da se stanovalca pomiri in da se zagotovi ustrezna varnost vsem ostalim. Ključnega pomena pri obvladovanju takšne situacije je predvsem dobro poznavanje stanovalca. Predvsem poskušamo preusmeriti njegovo pozornost in ob tem ugotoviti, kaj ga bo pomirilo. Pomembno je tudi, da se pri umirjanju situacije timsko sodeluje. 

Kadar se nam zgodi tak dogodek, smo zavezani k temu, da o tem obvestimo policijo. Seveda so takšni dogodki zanimivi za medije, ki nemalokrat ljudi s težavami v duševnem zdravju prikazujejo kot nevarne družbi. A našli bi lahko veliko več uspešnih zgodb o tem, kako smo ljudem pomagali in pripomogli k temu, da so se lahko vključili nazaj v družbo. Te uspešne zgodbe gre pripisati delu naših strokovnih služb, ki v svoje delo vključujejo ne samo stanovalca, temveč tudi njegove svojce. Vsi skupaj s skupnim trudom stremimo k cilju in težnji po ohranjanju in nadgrajevanju medosebnih odnosov, ki omogočajo, da se čez čas stanovalci lahko uspešno in z dobrimi občutki vrnejo nazaj v svoje domače okolje oziroma lokalno skupnost. 

Za stanovalce je pri vas lepo poskrbljeno. Poleg strokovnih delavcev, fizioterapevtov in delovnih terapevtov imajo stanovalci pri vas tudi ključno osebo. Nam lahko poveste kaj več o tem? 


Z bivanjem v zavodu je za stanovalce poskrbljeno z več različnih vidikov. Nudena jim je osnovna, socialna in zdravstvena oskrba, vendar je od vsega naštetega najbolj pomembno to, da stanovalcem nadomeščamo dom in družino. Iz tega vidika nam je seveda pomembno njihovo dobro počutje. Velik poudarek dajemo medsebojnim odnosom in možnosti, da si med delavci izberejo nekoga za svojo ključno osebo. Ta oseba je potem tista, na katero se obračajo, se z njo pogovarjajo in ji zaupajo. Za vlogo ključne osebe so lahko izbrani vsi delavci, ne glede na to, kakšno je sicer njihovo delo v zavodu. Moram poudariti, da delavci to vlogo zelo odgovorno opravljajo, stanovalci pa to vračajo s hvaležnostjo. Zelo pomembno je, da se skupen čas ključne osebe in stanovalca preživi čim bolj kvalitetno, da se aktivno poslušata in slišita. To je tudi bistvo dobrega medsebojnega odnosa: da sem ob tebi, sem prisoten, te poslušam in te slišim. Prav zato stanovalce, ki se sami težko izražajo in ne govorijo, spodbujamo, da izberejo svojo ključno osebo. Pri njih prepoznavanje potreb in želja poteka večinoma preko neverbalne komunikacije, za kar potrebujemo veščine dobrega opazovanja. Šele njihov nasmeh ali iskriv pogled nam sporoči, da smo jih videli in slišali. S tem nam potrdijo, kako pomembno je imeti nekoga ob sebi. Nekoga, ki me spoštuje, me sprejema takšnega, kot sem, in je ob meni, ko ga potrebujem.  


Da bi stanovalcem pričarali nasmeh na obraz in toplino v srca, ste spomladi, po prvem odprtju države, klopi obarvali mavrično, drži? 

Tako je. Po zahtevnem epidemiološkem obdobju smo se znašli pred novimi izzivi, saj je bilo potrebno skupinske dejavnosti in medsebojno druženje skrbno načrtovati in pri tem upoštevati preventivne ukrepe. Ker stremimo k temu, da stanovalcem ne nudimo le prijaznega bivalnega okolja, temveč tudi družabno življenje, sem prišla na idejo, da bi klopi na dvorišču in v parku odeli v mavrične barve ter tako z majhnimi, a uresničljivimi koraki povečali njihovo kakovost življenja v zavodu. S projektom, ki sem ga naslovila »Mavrične klopi«, sem se prijavila na razpis Univerze v Novem mestu. Projekt je bil izbran oz. prepoznan kot najboljši razvojni projekt za spodbujanje kakovostnega staranja v letu 2021. Klopi, ki predstavljajo osrednjo točko druženja naših stanovalcev, saj na njih radi posedijo in si pri tem izmenjajo nekaj besed o počutju, vremenu in drugih aktualnih temah, smo tako v spomladanskih mesecih poživili z barvami in pri tem upoštevali mavrično paleto odtenkov. S tovrstnim sporočilom tako sporočamo širši javnosti, obiskovalcem zavoda in drugim mimoidočim, da se pogrešamo oziroma da se vračamo nazaj k osnovnim človeškim vrednotam, za katere nas je prikrajšala epidemija.

Pa vendar, številni stanovalci so pri vas zaradi okolja, ki jih je na nek način izključilo in to ne nujno zaradi ostalih duševnih in razvojnih težav? 

Za vsako osebo, ki je k nam sprejeta, vemo, da je prehodila dolgo pot, da je bila pred nami deležna podpore tako skozi zdravstveni kot socialni sistem in da ima ob tem za sabo težke življenjske preizkušnje. Prav zaradi tega vsakega sprejmemo rahločutno in z razumevajočim odnosom do njegove življenjske zgodbe. Ob tem se trudimo, da vsakemu ponudimo najboljše, kar znamo. Pri tem seveda bolj kot strokovno znanje izstopa naš odnos do soljudi in naše prizadevanje biti človek sočloveku. Zlasti nam je pomembno, da stanovalci pridobijo občutek lastne vrednosti. Tukaj smo predvsem zato, da stanovalce opolnomočimo in zato je potrebno vsakodnevno vzajemno spodbujanje in sodelovanje.

Zelo radi se vključujemo v socialno življenje vsake od lokalnih skupnosti. Zmeraj se radi aktivno odzovemo na povabila, ki jih prejmemo od lokalnih društev, osnovnih šol in vrtcev, saj s tem pri stanovalcih krepimo občutek vključenosti in sprejetosti v družbi, ob tem pa se spletejo tudi nove vezi in poznanstva. 

Sama zavod obiskujem že desetletje in lahko potrdim, da izredno tenkočutno skrbite za dostojanstvo stanovalcev, njihovo integriteto in umeščenost v lokalno skupnost. Tudi sami ocenjujete, da ste na tem koncu Slovenije lepo sprejeti?

Hvala, da ste prepoznali naše kvalitete. V teh koncih smo res lepo sprejeti. K temu je zagotovo veliko prispeval dolgoletni proces deinstitucionalizacije, preko katerega smo se odprli življenju v skupnosti. Bivalne enote imamo razpršene po okoliških krajih vse od Maribora pa do Hodoša. Zelo radi se vključujemo v socialno življenje vsake od lokalnih skupnosti. Zmeraj se radi aktivno odzovemo na povabila, ki jih prejmemo od lokalnih društev, osnovnih šol in vrtcev, saj s tem pri stanovalcih krepimo občutek vključenosti in sprejetosti v družbi, ob tem pa se spletejo tudi nove vezi in poznanstva. Sprejeti pa nismo le na tem koncu Slovenije, pozitivne izkušnje imamo tudi drugod, saj stanovalcem omogočamo letovanja na morju, v termah in v hribih.