Preizkušnje gradijo notranjo moč in odpornost
Draga bralka,
vaš zapis je močan. Kljub zares težki situaciji kaže, da razumete in zelo dobro veste, kako resna je težava in kaj lahko v resnici pričakujete. Pravijo, da so ovire pot. Da so nam dane kot priložnosti, v katerih se kalimo, mojstrimo in krepimo. Seveda si takšnih ovir, kot jih opisujete, nihče ne bi izbral samodejno. A vsak od nas se s čim sooča in življenje je tek na dolge proge. Nikoli zares ne vemo, katere lekcije smo že usvojili, katere pa se nam ponavljajo iz nam pogosto neznanih razlogov. Morda so ovire, ki so tu na vaši poti, nova priložnost, ki je še niste uzrli?
Po drugi strani radi rečemo, da vera premika gore. In ko je neka stvar ali situacija še posebej zahtevna ali težka in ko nimamo nobenih realnih možnosti za preboj ali zmago, se običajno obračamo na vero. In takrat tudi vera kot taka pridobi pomen, saj je lahko verjeti v nekaj, kar ima visoko stopnjo gotovosti, mar ni? In tako nekateri molijo, drugi prosijo. Ljudje imamo izgrajen nek odnos do svetega in večnega, in četudi je posredovan z vzgojo in kulturo, ima pravzaprav vsak narod in vsak posameznik znotraj sebe prostor za sveto. In to sveto je tista točka preboja, ko se morajo stvari razviti, postaviti na svoje mesto in dokončno urediti. Ta sveti prostor ste po moji presoji ustvarili kar vi sami, draga bralka. S svojo empatijo in požrtvovalnim odnosom do mame ste verjetno nase opozorili tudi pri strokovnjakih, ki obravnavajo vaš primer.
Takšna plemenita dejanja štejejo in se akumulirajo v vzrokih, ki na neki točki spremenijo pot usode. Iz pisma je čutiti, da še vedno verjamete v svojo mamo. Da upate, da se bo situacija ohranila na sedanji stopnji ali vsaj ne slabšala. Kljub temu da verjetno veste in vam psihiatri povedo, da se bipolarna motnja zdravi doživljenjsko in da zahteva ogromen napor svojcev, v vas vztraja vera. To se mi zdi dobro. in sicer je to dobro predvsem za vas. Četudi morda nič ni tako, kot bi si želeli ali če valite skalo na vrh hriba, in se vsakič privali za vami nazaj.
Kakšna bo usoda mame, na nek način lahko predvidimo. Ko se v življenju soočamo z mejnimi situacijami, moramo ohranjati vero v dobro. V dobro, ki bo osvobodilo vse vas. V tem primeru vas in vaše življenje, ki mora zasvetiti in se razviti. Seveda lahko skrbite za mamo, saj je možno najti skupne rešitve s psihiatri in ostalimi inštitucijami ter z vašim očetom, ki se mora in se je dolžan vključiti v reševanje problematike. Lahko ne bo, to zagotovo drži. In kdor koli je v življenju doživljal stiske duševnega bolnika in zlasti svojcev, ve, kako globoko in nedoumljivo je takšno trpljenje. Nekatere le to utrdi, jih izgradi v njihovem subtilnem zaznavanju, spet druge pa zlomi.
Vas zlomilo ni. In vas tudi ne bo. Zato vam svetujem, da se s strokovnjaki dogovorite, kako bi rehabilitacijo mame ojačali in kako bi vi ob vsem tem svobodneje zaživeli. Prepričana sem, da bo sreča na vaši strani, saj si jo zaslužite. Verjemite vase in v dobro. Srečno in topel objem!
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: