Starši niso vedno zlati

Boleče jasno se iz vašega pisma zrcali krutost staršev do svojih otrok in posledice dejanj na njih. Starše, posebno mater, pogosto postavljamo na piedestal. Nekako imamo v glavi, da so sami po sebi dobri in jih moramo imeti radi ter jih spoštovati, pa če si zaslužijo ali ne. Pozabljamo, da so samo ljudje z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi (slabih pa je pri nekaterih preveč). Vzgoje se niso učili nikjer drugje kot pri svojih starših. Tako se lahko nadaljujejo enaki vzorci vzgajanja iz roda v rod, dokler nekdo v tej verigi ni več zadovoljen in se zave, da nekaj ni v redu.

Starši so odgovorni za svoje otroke in nosijo krivdo za nasilje, ki ga izvajajo nad njimi. Vendar pa, ko otroci odrastejo, postanejo sami odgovorni za svoje življenje. Če so nesrečni zaradi slabe dediščine, ki so jo dobili, imajo možnost, da si pomagajo in postanejo boljši od njih tako kot ljudje in tudi kot starši.

Veliko je načinov, kako starši mučijo svoje otroke. Eden najbolj razdiralnih je zasvojenost staršev, največkrat z alkoholom. Načinov za psihično mučenje je skoraj neskončno veliko, od ignoriranja, poniževanja, prilaščanja (kot si denimo prilaščamo hišo, avto ...), zanemarjanja, obremenjevanja s tistim, kar bi morali storiti starši, pa do izpostavljanja otroka brez zaščite in varnosti. Takšno nasilje je pogosto zahrbtno in neprepoznavno, ker se rado ovija v plašč moraliziranja.

Po drugi strani so fizično nasilje, pretepanje, druge vrste mučenja in spolno nasilje sicer bolj prepoznavni, vendar jih zaradi groze vzbujajočih občutkov in nepripravljenosti postaviti se za mučeno bitje raje odrinemo in se delamo, da je vse v redu. To najpogosteje dela tisti od staršev, ki nasilja sicer ne izvaja, ga pa tiho dopušča. Zato ni nič manj kriv in beden v svoji razčlovečenosti.

Tako, draga bralka, za vaše težave v življenju imajo veliko zaslug vaši slabi starši. Vendar pa ste vi edini, ki lahko potek dogodkov obrnete v drugo, do vas prijaznejšo smer. Silno redko se namreč zgodi, da slabi starši priznajo svoje napake, in še redkeje jih poskušajo popraviti.

Nad vami se je znašala mati, ki vam je vcepila občutke ničvrednosti in krivde. Nekateri strokovnjaki menijo, da so vzroki za debelost v otroštvu. Ko dete od matere ne dobi ljubezni in topline in je najprijetnejši stik z njo edino ob hranjenju, ohrani to v spominu in vsakič, ko potrebuje prijetne občutke, jé.

Kako si pomagati? Ne pričakujte preveč, da boste dobili od staršev tista čustva naklonjenosti, ki jih iščete. Pa tudi odpuščati vam ni treba. Zakaj bi nase prevzeli njihovo krivdo in v sebi zadržali občutek žrtve do konca življenja?

Najboljša pot je k svetovalcu. On vas lahko usmeri tudi v skupino ljudi s podobnimi težavami. Težko je namreč upati, da bi povsem brez pomoči stopili iz začaranega kroga bolečine in trpljenja, posebno pa ne v takšni družbi, v kateri so vloge družine, očeta in matere ter otrok trdno zasidrane, pa čeprav sprevržene. Ob pomoči in z veliko truda lahko postanete bolj srečni in zadovoljni sami s sabo, predvsem pa boljši človek.