Moja prva misel, ko kje preberem vaše ime, je vedno povezana z Drobtinicami, knjigo, ki ste jo napisali leta 1987; čez nekaj let ji je sledil film Operacija Cartier. Vam tudi drugi povedo, da jih je to vaše delo zaznamovalo?

Film je bil nedvomno izjemno priljubljen. Preseneča pa me, da se mi še vedno oglašajo njegovi navdušenci, in to ne samo Jeseničani. Na Jesenicah ga namreč gledajo nostalgično, predstavlja kulise življenja, ki ne obstaja več. Ampak hecno, sam imam občutek, kot da sem na Drobtinice že čisto pozabil.

Oče je izginil še pred mojim rojstvom, zato o njem nimam nikakršne konkretne predstave. Za njim je ostalo samo globoko pogrešanje, iskanje moškega, ki mu manjka roka, tista roka, ki je obstala na fotografiji zamrznjena v času. 

Spomnim se, da sem imela knjigo doma dolgo, preden sem jo dejansko vzela v roke. Na prvi pogled je bila precej neopazna. Pa jo neki dan vendarle odprem ...

Padal je dež, prepričan sem. (Smeh.)

Res je, ja, prav siv dan je bil. No, na mah sem jo pogoltnila. Zanimivo je tudi, da je izšla v zavidljivih 54.000 izvodih!

Drugi časi ... Če pobrskam po spominu, je v knjigi lik z imenom Selim, ki si želi postati slaven. Očitno sem napisal roman, po svoji tematiki kakšnih 30 let pred časom. Aktualne raziskave namreč kažejo, da kar 53 odstotkov milenijcev verjame, da bodo obogateli še pred 30. letom. Nihče od njih sicer ne ve, kako, ampak nekako že. Morda bodo naredili video, ga objavili na youtubu in postali slavni? Točno ta tema, postati »slaven«, se pojavlja tudi v Drobtinicah. Roman je očitno vseeno toliko ujel duha tistega časa, da je z generacijo tudi obstal. In napovedal križe in težave prihodnjih.

Sin v vašem zadnjem romanu Funny je eden tistih, ki mu je uspelo obogateti tako. Sicer ne s pomočjo youtuba, temveč z aplikacijo, ki uporabnikom omogoči pretvorbo besed v zvoke bruhanja.

Kar niti ni tako slaba ideja, mimogrede! Kateri je moj največji poslovni problem? Ta, da precenjujem ljudi. Se spomnite, s katerim izdelkom se je pri nas začela TV-prodaja? S pojočo boogie ribo. Ta, ki se je je spomnil, ima zdaj pod palcem več kot sto milijonov dolarjev. Veliko so jih prodali tudi v Sloveniji. A jaz si vseeno ne morem pomagati; tudi če bi sam dobil podobno idejo, si je ne bi upal konkretizirati, češ, prosim te, kdo bo pa to kupil?!

Vsake toliko kakšno znanko – kajti ta »fenomen« pogosteje opažam pri ženskah – vprašam, kako se kaj ima. Pove, da je otrok doštudiral. Super, kako si pa ti? Mož je na vikendu. Kako si pa ti? Vprašanje ponavljam vse do trenutka groze, ki jo neizogibno preplavi, ko ugotovi, da odgovora ne pozna. Kajti nje same v resnici ni več. 

Ja, človeku postane nerodno že ob misli.

In v tem je kleč! Temu se reče napuh; misliš si, da ljudje vendarle niso takšni kreteni, da bi kupili kaj tako butastega. Na tem primeru se odlično kaže prepad med tem, o čemer je govoril že Erich Fromm, med biti ali imeti. Pravi potrošnik mora vsake toliko potrditi svoj obstoj tako, da nekaj kupi. Youtube je poln kanalov, na katerih posamezniki v videih kažejo, kaj so si privoščili. Paket odprejo, nato pa se vsebine nikoli več ne pritaknejo. Možgani so narejeni tako, da hlepijo po zadovoljstvu. Poštar prinese škatlo, vi jo odprete, sledi trenutek sreče. Njemu pa želja, da bi ta občutek trajal večno. In nakupujete, odpirate škatle, doživljate neskončni orgazem. Sčasoma pa ni več zabaven. Možnosti sta dve: ali otopite in obupano iščete več več več, nemogoče več, ali pa se zagnusite sami sebi. Hm, pravzaprav med prvo in drugo možnostjo ni bistvene razlike.

Knjiga Otroštvo je leta 2016 prejela kresnika. Čeprav Diana Matković v spremni besedi poudari, da avtobiografska motivika ob prebranem niti ni pomembna, ne morem mimo vprašanja, ali vam je, ko ste bili otrok, med plezanjem po vagonu res umrl prijatelj, ko se je z visoko dvignjenimi rokami dotaknil elektrike, ki se je vila nad njim.

Res, ja. Spomnim se tistega dneva, kako me je klical in klical, ali bi se šel igrat z njim. Ni se mi ljubilo, zato je šel sam plezat na vagone. Dolga leta sem živel z občutkom krivde, ker nisem šel z njim, morda bi lahko tragično nesrečo preprečil, me je kljuvalo. Zelo verjetno pa bi šel z njim plezat še sam ... S knjigo nisem želel pisati svojih spominov, temveč ustvariti literaturo, čeprav je bila moja stara mama v resnici točno takšna, kot jo opisujem v romanu. Versko blazna. Odraščal sem v duhu 19. stoletja in prebiranju Življenja svetnikov. Bil sem izpostavljen judovski kulturi, kulturi krivde. Slovenska je malce drugačna, je kultura zavisti. Pri nas se bojimo uspeha predvsem zato, ker nas je strah vseh tistih, ki bi nam nato zavidali.

Dotaknil se me je tudi vaš opis dogodka, ko se vam je med tračnice zataknil gumijast škorenj, babica pa je vašo čisto grozo izkoristila za nauk o božji milosti. »Bil je čas za pogovor o Bogu!« vam je kasneje rekla. Odgovorili ste ji: »Ne, nona, bil je čas, da bi me imela rada!«

Ja, tako je bilo. Silno sem ji zameril, da je tak trenutek izkoristila za pridige o Bogu. Ampak takšni so vsi fanatiki, ne vidijo človeka. Morala bi rešiti mene, ne Boga. Kot mulčku mi je bilo na marsikateri ravni jasno prav vse, a je potem trajalo še dolgo, da sem si vse priznal.

Drobtinice, ki jim je sledil velik uspeh, ste napisali, ko ste jih imeli 26. Ste že takrat vedeli, da si želite pisateljskega poklica?

Šele mnogo kasneje sem našel odgovor na vprašanje, zakaj mi je bila že zgodaj identifikacija s pisateljevanjem tako izjemno pomembna. Pisatelji so tisti, ki so povedali zgodbo o tem, kako je bilo, tisti, ki so preživeli. Kogar koli sem si že kot otrok našel, da sem se enačil z njim, je to vedno moral biti nekdo, ki je ostal živ, ne nekdo, ki je klonil. Spomnim se, kako sem pisal Drobtinice ... Delal sem ponoči, se čez dan ukvarjal s hčerkico. Zdelo se mi je, da sem jih napisal kar nekako spotoma. A tako se začnejo pisateljske kariere; nekaj v tebi izbruhne, potem pa si že v vodi in plavaš. Moj veliki neuresničeni cilj je, da bi lahko živel samo od pisanja. Mojemu značaju pisano na kožo bi bilo, da bi si za vsak roman lahko vzel leto povsem sam zase. Res pa je tudi, da sem včasih za pisanje potreboval odmik od ljudi in čisti mir, nedavno pa sem se ujel, da sem sposoben pisati tudi na letalu, čeprav sem se včasih letenja na smrt bal. Z leti mi je uspelo izolacijo ustvariti v svoji glavi. Ja, idealno bi bilo, če bi lahko eno leto samo pisal, naslednji projekt pa bi bil popolno nasprotje – film. Kajti film je kot prenavljanje stanovanja; sto ljudi, ki nenehno brnijo okoli tebe. (Smeh.) Ugotovil sem, da imam rad prav to, nihanje med intro- in ekstravertiranostjo.

V Funny postane kmalu jasno, da se je sin sposoben razcveteti šele, ko starši odidejo. Tudi v svojih kolumnah pogosto pišete o tem našem krasnem norem svetu, v katerem so pravila postavljena na glavo, otroci vse življenje ne odrastejo, starši pa se, ko gre potomec zdoma, ne znajdejo več sami s sabo.

Ko so v ZDA v neki raziskavi postavili starejšim vprašanje, kaj jim je v življenju v največje zadovoljstvo, niso, kot bi pričakovali, omenjali poslovnih uspehov, temveč občutek, ki so ga doživeli, ko so spoznali, da jih otroci ne potrebujejo več. V Sloveniji je samo omemba, da te otrok ne potrebuje več, grešna. Otrok me ne potrebuje več?! Kaj bom pa zdaj?! Žalostno je videti ljudi, katerih psihične substance so se prelile v njihove otroke. Ko gredo ti zdoma, njih ni več. Napočijo dnevi živih mrtvecev. Vsake toliko kakšno znanko – kajti ta »fenomen« pogosteje opažam pri ženskah – vprašam, kako se kaj ima. Pove, da je otrok doštudiral. Super, kako si pa ti? Mož je na vikendu. Kako si pa ti? Vprašanje ponavljam vse do trenutka groze, ki jo neizogibno preplavi, ko ugotovi, da odgovora ne pozna. Kajti nje same v resnici ni več.

Milenijci si te tolažbe ne morejo privoščiti. Začnejo v nesmislu, končali bodo v njem. Ves čas pa so jih usta polna svobode samo zato, ker nad sabo nimajo šefa. 

Poznate odgovor, zakaj se to zgodi?

Lahko si pomagam z nevrologijo. Raziskave človeških možganov so pokazale, da človek v življenju dvakrat doživi tisto divjanje nevronov, ki ustvarijo nove živčne poti. Prvo je do petega leta, ko otrok kot goba srka kulturo svojih bližnjih. Lahko mu rečemo tudi prvo programiranje. Nato se možgani umirijo, vse dokler ne napoči drugo v puberteti, ko se najstnik identificira z vrstniki. Nato se obe srkanji nekako prepleteta, stabilizirata. A pred kratkim so dognali, da obstaja še tretje med 33. in 40. letom. Čemu imajo možgani potrebo »podivjati« še enkrat, ne ve še nihče. A če si dovolim ponuditi svojo povsem nestrokovno razlago, se začnem oklepati številk. Poglejte, včasih so imeli ljudje otroke že okoli 16. leta, kar pomeni, da so bili sredi tridesetih že dedki in babice in s tem rešeni neposredne odgovornosti za svoje potomce. Ustvaril se je prostor za razmišljanje, kako bi lahko koristili širši družbi. Ni nepomembno, da sta bila tako Jezus kot Buda stara 33 let, ko sta začela, kako bi rekel, širiti prostor svojega delovanja. (Smeh.) Potem se vprašam, kaj se dogaja s človekom v tej naši zahodni civilizaciji, ki je sovražna do skupnega dobrega. Času, ko gredo otroci od doma, rečemo kriza srednjih let. Kar je, če mene vprašate, povsem zgrešen in krivičen koncept. Namesto da bi stopili v leta, ko bi svoje znanje in izkušnje delili navzven, si ženske v tako imenovanih srednjih letih kupijo vikend ali vsaj prikolico ob morju, moški pa harley-davidsona ali vsaj e-skiro.

Če dodamo še zahodnjaško laž, da smo si za vse, uspehe in polome, krivi čisto sami, se naredi res neokusna čobodra.

Ta ideologija ni samo lažniva, kruta je! V komunizmu smo se radi širokoustili, kaj vse bi naredili, pa nam oblast ne dovoli, zdaj, če nam kaj ne uspe, krivimo sami sebe – ker se nismo dovolj potrudili, ker si nismo dovolj želeli. Najbolj noro pa je, da je resnica seveda nekje vmes. In modrost je ločiti to, za kar so krivi zunanji dejavniki, od tega, za kar smo si res krivi sami. Preden sem napisal roman Funny, sem se pogovarjal s številnimi ženskami, ki so si v Afriki ustvarile novo, vzporedno življenje. Mnogi gledajo nanje kot na spolne turistke, a resnica je bolj kompleksna. Te ženske, večinoma stare okoli 50 let, ločene, ne gredo v Afriko po seks, temveč po vse to, kar pride z njim. Doma je ostala hiša prazna in kar naenkrat ni več nikogar, za katerega bi lahko skrbele, tamkaj pa so sprejete v široko skupino ljudi, ki z veseljem sprejme njihovo razdajanje.

Svoboda je danes učinkovita tržna niša. Kako jo doživljate vi, še posebno ob dejstvu, da ste odraščali precej – ne samo ideološko – zamejeni?

Vedno ko premišljujem o svobodi, je ne morem razumeti drugače kot v odnosu do drugega. V času, ko potrošništvo podpihuje narcisizem, je svoboda postala največja mogoča laž. Ko se pogovarjam z milenijci, ki opravljajo povsem nesmiselna dela, pomislim na razliko med njimi in nami, ko smo bili v njihovih letih. Seveda smo se zavedali, da je naša služba pogosto nesmiselna, a smo se tolažili, da je pred nami kariera, napredovanje. Milenijci si te tolažbe ne morejo privoščiti. Začnejo v nesmislu, končali bodo v njem. Ves čas pa so jih usta polna svobode samo zato, ker nad sabo nimajo šefa. Ko so nas v šoli učili, da je sužnjelastništvu sledil fevdalizem, nam nihče ni povedal, zakaj. Zato ker vzdrževanje sužnjelastništva zahteva veliko truda. Če si sužnjelastnik, potrebuješ še goniče, ki tvoje sužnje priganjajo. Če pa človeku z religijo, predvsem kalvinizmom, ki trdi, da bo tvoje trdo delo na koncu poplačano, v možgane vstaviš program, ki te sili, da ženeš samega sebe, potem lahko oni zgoraj na Kajmanskih otokih mirno dajo vse štiri od sebe. Medtem si bodo delavci kar sami zategovali zanko okoli vratu, ves čas prepričani, da so svobodni. Sodobni kapitalizem je religijski sistem, ki z ekonomijo nima nobene zveze. Temelji na utvarah, lažeh, veri v svobodo. V filmu Izbrisana sem junakinji položil v usta stavek, ki gre nekako takole: »Lahko se napihuješ, kako zelo si svoboden, vse dokler se ne znajdeš v dreku. Šele takrat spoznaš meje svoje svobode.« Poglejmo si samo, kako so zdaj ljudje zaposleni. Vsi so samostojni podjetniki. To dejstvo nosi s sabo psihološko pomembno vrednost. Ko delodajalec danes odpusti zaposlenega, ne odpusti človeka, odpusti pravni subjekt. Ne odpusti Jožice, ki ima samo še leto do pokojnine, »le« sodelovanje med dvema podjetjema je bilo končano. Če podjetje nima obraza, v odnosu do njega ne more vznikniti sočutje.

Pa vi, se čutite svobodnega?

Že vse življenje se učim – gre mi zelo počasi, čeprav se res trudim, da bi se poboljšal – večati lastni egoizem. Ob tem se spomnim na ameriško pevko Joni Mitchell in njeno ploščo Blue, zame eno najboljših kadar koli. Pred kratkim sem jo spet poslušal in pomislil nanjo, ki je, ker je hotela kariero, hčerko dala v posvojitev. Zaradi te odločitve je bila deležna številnih očitkov, čeprav je sočasno najverjetneje milijone umetnikov moškega spola zaplodilo otroke, za katere niso hoteli niti slišati. Je za vrhunsko kariero dejansko nujen skrajni egoizem? Jaz ga nisem nikoli imel. In koliko se počutim osebno svobodnega? Kot jež v kotu, ki si počasi širi teritorij.

Mama je umrla lani, prej je bila nekaj let povsem neodzivna. Šele odrasel sem dojel, da nikoli zares ni videla mene, ko me je gledala, temveč zgolj svojo predstavo o meni. Le enkrat me je pogledala kot človeka. 

V Otroštvu pišete tudi o svoji mami. Se vam je kdaj uspelo z njo pomeniti o vsem, kar je bilo, se zbližati?

Mama je umrla lani, prej je bila nekaj let povsem neodzivna. Šele odrasel sem dojel, da nikoli zares ni videla mene, ko me je gledala, temveč zgolj svojo predstavo o meni. Le enkrat me je pogledala kot človeka. In ta trenutek je bil neverjeten. Bila je že v domu upokojencev, popolnoma nemočna, ko je nekoč načela pogovor o otroštvu. Vem, da ni bilo vse tako, kot bi moralo biti, mi je rekla, ampak a veš, je nadaljevala, tudi sama sem imela grozno otroštvo, tega nihče ne ve. Jaz vem, sem ji odgovoril, saj si me dala svoji mami, točno vem, kakšno otroštvo si imela. Za trenutek se je zazrla vame s široko razprtimi očmi; začutil sem, da je končno, pa čeprav za hip, pred sabo zagledala človeka.

Ob dejstvu, da vaša očetovska figura ni presegala »sanjskih« podob, ki jih v Otroštvu res presunljivo opišete s fotografijo, ki jo je mama obrezala tako, da je od očeta ostala samo roka na vaših otroških ramenih, se bralcu kar milo stori.

Oče je izginil še pred mojim rojstvom, zato o njem nimam nikakršne konkretne predstave. Za njim je ostalo samo globoko pogrešanje, iskanje moškega, ki mu manjka roka, tista roka, ki je obstala na fotografiji zamrznjena v času. Iz tega potem zgodba v Otroštvu, ko deček hodi na goro za človekom brez roke.

«Pisanje ni terapija, nikogar še ni ozdravilo. Lahko je le znak premikov, ki se napovedujejo, drobnih tresljajev magme, ki išče izhod,« zapišete v Otroštvu. A vseeno, je bilo nizanje resničnih dogodkov, pa čeprav ovekovečenih z izmišljenimi zgodbami, vsaj malo katarzično?

Pisanje, oblikovanje zgodbe, v celoto poveže plavajoče koščke, to pa je vedno dobro. Ko začneš dogodke, ki so se ti dejansko zgodili, uporabljati za nekaj, kar je večje od tebe, se rodi tudi smisel. Res pa je, da sem s pisanjem Otroštva zelo odlašal. Vmes sem nabiral kilometrino ne samo pri pisanju, temveč tudi pri obiskih psihoterapevta. Roman je del moje osebne trilogije. V njem sem star pet let, v Kralju ropotajočih duhov 12, v tretjem – in ne, to niso Drobtinice – pa 23. Pisanje je bilo zahtevno tudi zato, ker so me ob njem zasipavale psihosomatske težave vseh vrst. Ko je bil pritisk premočan, sem si vzel premor in vmes napisal denimo optimistični mladinski roman Zvezde vabijo pa Zemljevide tujih življenj. Odraščanje mi je nedvomno naložilo dovolj dela za vse življenje. A ne glede na vse sem razvil odpornost, vedno sem se izbezal iz luknje. Stara mama je videla angele in pričakovala, da jih tudi jaz. Ker jih nisem, me je pogosto stisnila k sebi, kot da bi me hotela potolažiti – Miha, kratek si, a nič ne de, tudi takšni so na svetu. Morda nisem videl angelov, a sem imel ves čas odprte oči. Opazoval sem ljudi okoli sebe, budno spremljal, kaj počnejo. Zato lahko na koncu rečem: začeti v govnu ima eno samo dobro plat, in sicer to, da ti zastavi življenjsko nalogo, kako splezati ven. Če se ozrem na svoje življenje, se lahko le zadovoljno nasmehnem. (In naredi prav to, se nasmehne zadovoljno.)