Kamenko, priznam, ko sem prvič slišala vaše ime, me je spreletelo, da gre za šalo. Sicer odlično, a vendar – šalo. Namreč, kdo za božjo voljo da svojemu otroku ime Kamenko?

Kamenko: Moja mama. (Smeh.) Zaljubljena je bila v srbskega napovedovalca vremena Kamenka Katića. Njegovo ime se je sicer izgovarjalo s poudarkom na a, moje se s poudarkom na e. Oče najverjetneje ni imel pravice ugovora, ko je bil čas izbire imena za sina. (Smeh.) Ko sem bil otrok in smo se iz Maribora preselili v Novo vas, si me sosed, star toliko kot jaz, kar pol leta ni upal klicati po imenu, ker je mislil, da je Kamenko v resnici žaljiv vzdevek. (Smeh.)

Alenka: No, ampak zgodba tvoje mame in Kamenka Katića z izborom imena ni bila končana. Mama je namreč Kamenka, ko je bil otrok, z očetom prijavila na srbsko oddajo Tačno u podne, kamor je šel, da bi spoznal originalnega Katića.

Kamenko: Z očetom sva šla takrat, se spomnim, v velikanski beograjski studio. Ničesar drugega ne vem razen tega, da sem jih moral imeti okoli deset. Hranim tudi fotografijo.

Alenka: Menda je bil Katić velik ženskar in strasten ljubimec.

Kamenko: Resno?

Alenka: Mhm. Na internetu vse piše. (Takoj nato je treba na telefonu pobrskati za Katićevo fotografijo in primerjati obraza dveh Kamenkov. Intervju se je šele začel, pa nas od smeha že bolijo trebuhi. Alenka sklene, da o očetovstvu ni dvoma, Kamenko je menda izrezan foter. Prešuštva torej ni bilo.)



Nenehno se dotikata in se milo gledata. Kako sta prišla skupaj?

Alenka: Preden sem spoznala Kamenka, je bil moj zakon že tri leta na točki, ko sva z bivšim možem, ki ga poznam, odkar sem jih imela 18, ugotavljala, da nama res ne gre. Do takrat sva poskusila vse, kar je bilo v najini moči, da bi ostala skupaj. Za nama je bilo 22 let zveze, skupaj imava dve hčerki.

Ko sem spoznala Kamenka, se je v meni vzbudilo upanje, čutila sem ga kot spodbudo za življenje, ki sledi. Takratno obdobje je bilo zame eno najtežjih, a obenem eno najlepših. Imela sem 40 let, nič več smrklja. Na pot mi je prišla ljubezen, o kateri sem do tedaj le brala ali gledala filme. Danes lahko brez sence dvoma rečem, da je Kamenko moja največja ljubezen. Od prvega dne predstavlja vse, kar sem si kadar koli od moškega želela. Nedavno mi je prijateljica rekla, da ravno zato, ker so se moje želje uresničile v celoti, toliko bolj ostaja zvesta svojim. Vem, da sem si Kamenka priklicala.

Alenka: Prepričana sem, da v življenju naključij ni, da obstajajo »le« energetske usode. Vedno ko sem premišljevala o tem, kakšen naj bi bil tisti pravi človek zame, sem videla nekoga, kot je on.  

Alenka, priznajte, vsa ta leta ste imeli doma lutko in ob njej izvajali uroke.

Alenka: (Smeh.) Najino razmerje je drugačno ravno zato, ker sva se spoznala zrela. Odrasla sva. No, vsaj jaz. (Alenka se zakrohota, Kamenko pa zavzdihne; ne ve se, ali zato, ker se strinja, ali zato, ker nasprotuje.) Oba si želiva spoštovanja, trudiva se drug za drugega. Je pa res, da se mi je zanj lahko truditi. Zaradi njega, no, v resnici zaradi sebe, sem si življenje postavila na glavo. Zapustila sem tudi televizijo, se zaposlila v njegovem podjetju, ki je postalo tudi moje. Nekdanje kolege novinarje zdaj gledam z druge strani »ograje«, čeprav v duši ostajam novinarka. Ko sva se spoznavala, mi je bilo popolnoma jasno, da sem v obdobju, ko moram sprejeti korenite odločitve. Zdaj ali nikoli več.

Kamenko: Jaz pa sem imel lutko. Takšno napihljivo. (Smeh.)

Alenka: Prepričana sem, da v življenju naključij ni, da obstajajo »le« energetske usode. Vedno ko sem premišljevala o tem, kakšen naj bi bil tisti pravi človek zame, sem videla nekoga, kot je on. Kaj videla! Narisala bi ga lahko! A naj obenem povem, dasem imela svojega nekdanjega soproga prav tako rada. Kamenko pa ... No, Kamenko je preprosto tisti pravi človek zame.



Kamenko, radi vas beremo. In večkrat sem se vprašala, ko sem naletela na kakšen vaš zapis, ali je to, kar berem, resnični Kamenko. Alenka, je?

Alenka: Njegovim zapisom se vsakič znova iz srca nasmejim. Opisuje resnične dogodke, ki pa so vedno začinjeni s pisateljsko svobodo. To, da se je sposoben norčevati iz samega sebe, je, kar se mene tiče, nedvomno njegova najbolj kul značajska lastnost. Tudi to, kako prikaže mene, se mi zdi noro smešno. S Kamenkom je vsak dan zabaven in prav vsak večer bi lahko iz dogodkov tistega dne napisal blog. Ko sva skupaj, se nenehno krohotava, kajti zanj je vse zgodba. Je izjemno nadarjen pisec. Včasih sembila prepričana, da sem v družini jaz najbolj nadarjena za pisano besedo, a očitno ni tako. (Smeh.)

Kamenko: Imam to srečo, da sem sposoben iz treh zanimivih sekund v dnevu napisati zgodbo. Ravno včeraj se je pripetila takšna tipična epizoda iz življenja »črnogorskega« soproga. Alenka je pripravljala hrano za šest oseb za 14 dni dopusta. V hudi vročini je kuhala v hiši, jaz pa sem iz garaže prinesel plinsko bombo z gorilnikom. Postavil sem jo meter in pol od kuhinjskih vrat na teraso. Poleg sem si postavil stol za kampiranje in ker je pihal veter, sem sedel poleg gorilnika in ogenj z vžigalnikom prižgal vsakič, ko ga je veter ugasnil. In to je bilo to. Preverjal sem pač, ali plin deluje, veste. Alenka je hodila ta čas ven in noter, mešala po loncih, cmarila, hitela, moja edina naloga, ki sem si jo zadal, pa je bila, da sem uro in pol – prižigal ogenj.

Kamenko: Človek, ki je ob meni, in se pretvarja, mora vedeti, da me s tem žali. Če si moški, ki pretvarjanje ženske potrebuje zato, ker to hrani njegov ego, potem ... No, potem boš z lahkoto imel ob sebi osebo, ki bo prav takšna, nepristna.  

Zanimivo. Me sicer sili na smeh, ampak recimo raje, da ste s tem svojim ravnanjem izkazovali ljubezen do družine. Poglejte, plinske naprave znajo biti nevarne in preden jih nesemo na dopust, je treba biti več kot prepričan, da delujejo, kajne?

Kamenko: Absolutno! (Smeh.)

Alenka: Recimo temu, da je bil Kamenko čuvaj ognjišča.

Uf, kako močan arhetip! Čuvaj ognjišča, pravite.

Alenka: Močno, a ne? No, pa še mojito sem mu mešala zraven. (Smeh.)

Kamenko: In evo, iz te epizode se da narediti hudiča in pol!



Alenka, ima Kamenko, kadar ste ljubezensko vzneseni ali pa kadar ste jezni nanj, drugačna imena?

Kamenko: Grem ven? (Smeh.)

Alenka: Ni treba. (Smeh.) Glede na to, kako lepo mi je v postelji z njim, mu ime Kamenko pristaja »kot ata na mamo«. (Smeh.) Je pa res, da drug drugega pogosto kličeva kar srce. Sicer mu ime Kamenko noro pristaja, ga opredeljuje, deluje močno. Kajti Kamenko je močen, a obenem človek z najmehkejšim srcem, kar jih je. Velikokrat sem se vprašala, kako je mogoče, da mi je življenje prineslo človeka, ki je zrcalna slika mene. Šele ob njem opažam, kako se v določenih okoliščinah odzivam; kako se meživljenje dotakne, vidim v njegovih reakcijah. Od njega sem se naučila diplomacije. Ker mi v Krškem, veste, nismo diplomati. Kamenko me je prav tako naučil, kako stopiti čez svoj ego. To je bila zame velika lekcija.

Alenka: Včasih se pojavijo tudi solze. Kamenko je bil na začetku povsem iz sebe: »Cela firma se mi joče, odkar si ti tu!« 

Kamenko, ko sem nekoč brala zgodbo o tem, kako sta se pripravljala na poroko, sem se zvijala od smeha ob Alenkini zelo nesubtilno izraženi želji, da bi postala vaša žena, in to zdaj takoj. Kaj je vam, Kamenko, kot moškemu pomenilo njeno hotenje?

Kamenko: Nesubtilnega namigovanja je bilo vsega skupaj pet let. (Smeh.) Šele dobro leto deliva gospodinjstvo, prej sva živela ločeno. Sicer sva bila skupaj vsak dan, a je imel vsak od naju svoje življenje. Poroka je bila zame logični cilj nekoč v prihodnosti, vendar se mi je zdelo skrajno nekorektno, da bi to naredila prej. Poročila bi se in potem kaj? Šla naslednji dan vsak v svoje stanovanje? A v nekem trenutku ...

Je niste več mogli poslušati?

Kamenko: (Smeh.) Ne, bolj je bilo »krivo« to, da so se reči same od sebe postavile na pravo mesto. V treh mesecih je vse steklo. Medtem je Alenki potekla najemna pogodba za hišo, v kateri je živela, lastnik je ni želel prenoviti, zato je bilo jasno, da se bo selila.

Alenka: Hkrati so me oropali in mi pobrali vso zlatnino in gotovino. Strah me je bilo živeti tam.

Kamenko: Nato še prometna nesreča ... Skratka, kup reči se je nabralo, ki so se morale rešiti. In sva šla s tokom.

Alenka: Res pa je, da me je dve leti prej uradno zaprosil.

Kamenko: Ja, ampak to samo zato, ker sem nekje prebral, da se sedem let po tem, ko je Brad Pitt zaprosil Angelino Jolie, ni zgodilo nič. In se mi je zdelo to, da jo zaprosim, varna rešitev. (Smeh.)



Računali ste na sedem let veta na njeno teženje, razumem. Vidim, da se ni izšlo.

Kamenko: Niti najmanj. Teženje se je podvojilo. (Smeh.) Že naslednji dan pri večerji me je vprašala, kdaj se bova torej poročila.

Alenka: O, ne, že isti večer sem hotela odgovor! (Smeh.) Pred tem me je namreč peljal na Dunaj v zelo lep hotel. Zdel se mi je strašansko drag, še posebno ker sem, to moram poudariti, kmetica iz Krškega; meni se je zdelo vse tam strašno fino.

Kamenko: Ne samo to! Ko sva prišla, so nama kot na letalih dali vroče in vlažne serviete, da sva si lahko obrisala roke!

Alenka: Ko sem stopila v penthouse, sem začela vpiti: Gleeeej, espreso avtomat! (Smeh.)

Kamenko: Morali so nama razkazati, kako kaj deluje, sicer bi kar legla na posteljo v strahu, da ne bi česa narobe pritisnila in vse uničila. (Smeh.)

Alenka: No, in takrat mi je dal zaročni prstan iz newyorškega Tiffanyja ...

Kamenko: Moški nismo vajeni objemov, morda si damo roko, se potrepljamo, kakšno rečemo zraven. Danes mi je vseeno, kako se bo odzval oni na drugi strani. Objamem, če tako čutim, čeprav drugi nastavi roko v stisk. Briga me, jaz te hočem objet'!  

Je bil v modri škatlici ali predan bolj po domače?

Alenka: O, ne, vse je bilo narejeno tako, kot je treba. Zaprosil me je na kolenih, kot se za moškega, ki ljubi svojo žensko, spodobi.

Kamenko: Ampak reči so bile pri tebi, Alenka, jasne že vse od začetka: Poroči me ali pa jutra ne boš dočakal! (Smeh.)

Alenka: Tako nekako, ja. V Krškem vse razumemo črno-belo. (Smeh.)

Alenka, ženskam velikokrat svetujejo »modro« ravnanje, ki naj bi vključevalo tudi podtalno delovanje s končnim rezultatom, ko je moški prepričan, da je bila vse skupaj njegova ideja. Menda pri »parjenju« obstaja veliko pravil, ki naj bi jih ženske upoštevale, da moški ne bi pobegnil. Vi, Alenka, niste upoštevali niti enega. Pač kmetica iz Krškega?

Alenka: Da, to sem jaz, hvala lepa, ponosno. Nisem ženska, ki bi se z drugim igrala in manipulirala.

Kamenko: Tudi zame je koncept prilagajanja nečemu, kar ni naravno, popolnoma zgrešen. Če že ženska lahko moškega dobi tako, da igra njegovo igro, kakršna koli je že, bo zveza bolj kratke sape. Prej ali slej bo namreč prodala samo sebe. Ali preprosto ne bo več zdržala, ker bo notranji pritisk prevelik, ali bo počilo njemu. Če kaj vem, vem to, da ob sebi potrebujem človeka, ki je sproščen in odprt, kot sem jaz. Rad imam, da se oseba, ki jo imam blizu, ne predstavlja drugačne, kot je v resnici. Saj ni možnosti, da bi se odnos poglobil, če v njem ni iskrenosti. Človek, ki je ob meni, in se pretvarja, mora vedeti, da me s tem žali. Če si moški, ki pretvarjanje ženske potrebuje zato, ker to hrani njegov ego, potem ... No, potem boš z lahkoto imel ob sebi osebo, ki bo prav takšna, nepristna.

Moški imamo velikokrat tudi problem, ker nimamo pojma, kako pristopiti k ženski. Velikokrat je vaš obrambni mehanizem tak, da delujete vzvišene; hočete moškega, ki se ravna po »pravilih«.



Češ, jaz nisem takšna kot vse?

Kamenko: Recimo. Daj, bodi, kar si! Nehaj se pretvarjati. In predvsem, nehajmo se primerjati. Zdaj ko sem obkrožen z najstniki, šele dobro opazim moč primerjanja in to, pod kakšnim pritiskom so recimo dekleta. »Oh, stara sem 19 let, a še nimam fanta. Ona pa ga ima!« slišim. Tudi facebook izvaja neizprosen pritisk na mlade in jih »uči«, da se je treba ukvarjati predvsem s tem, kar ti misliš, da bi moral biti, in ne s tem, kdo si.

Alenka: Neko obdobje sem hotela vsakega prepričati, da sem drugačna od Alenke na televiziji, da se rada in veliko smejim, da nisem tako resna, da nisem tako debela, kot je videti na ekranu. 

Kamenko, mi lahko zaupate kakšno Alenkino izjavo, morda odziv, ki vam je že kaj kmalu dal vedeti, da imate opravka z žensko, ki ne pozna odnosov v rokavicah?

Kamenko: Alenka je ženska, ki pozna svoje telo. Okoli nje ni zadržanosti in sprenevedanja, zafrkancij. Jasno ti da vedeti, kaj ji je všeč in kaj ne. In ker si oba želiva, da nama je lepo, se drug z drugim ne igrava. Alenka je človek, ki močno kaže svoja pozitivna čustva.

Alenka: To je res. Tisti, ki ga imam rada, bo to zelo dobro vedel. Objela ga bom. In objemi so nekaj, kar je od mene prevzel Kamenko. Ravno včeraj mi je to priznal.

Kamenko: Ko sem tudi sam začel objemati meni drage ljudi, so najprej vsem roke obvisele ob strani, niso vedeli, kaj z njimi. (Smeh.) Moški nismo vajeni objemov, morda si damo roko, se potrepljamo, kakšno rečemo zraven. No, saj sem imel že prej kakšnega prijatelja, ki sem ga kdaj objel, a so bile okoliščine ekskluzivne, objemu primerne. Danes mi je vseeno, kako se bo odzval oni na drugi strani. Objamem, če tako čutim, čeprav drugi nastavi roko v stisk. Briga me, jaz te hočem objet'! (Smeh.)

Alenka: Včasih se pojavijo tudi solze. Kamenko je bil na začetku povsem iz sebe: »Cela firma se mi joče, odkar si ti tu!« (Smeh.)

Kamenko: Nekoč je, ko me ni bilo, vodila sestanek. Ko sem se vrnil, sem jo vprašal, kako je šlo. Odgovorila mi je: »No, najprej smo jokale ...« Jokale?! Presneto, še posel bom izgubil! (Smeh.)



Alenka, kaj ste spoznali o sebi v času, ko ste s Kamenkom?

Alenka: Določene navade, ki sem jih bila deležna v otroštvu, so mi vedno dajale občutek varnosti in jih zato izvajam še danes. Velike božične večerje, ta tradicija ob praznikih, pet vrst piškotov ... Vse to mi zelo veliko pomeni, čeprav sem včasih sitna in utrujena. A ko je narejeno, imam občutek, da so vsi kosci sestavljanke padli na svoj prostor. Žal mi je edino za to, da sem svoje dni zapravljala preveč dragocene energije, da bi me vsi ljudje imeli radi. Da bi rekli, da sem pridna punčka, da sem v redu. To spoznanje, da je šla vsa ta energija »v nič«, je bilo zame boleče. Ljudje so imeli o meni svoje mnenje, ki so si ga ustvarili na podlagi mojih nastopov pred televizijskim ekranom. Doživljali so me drugačno, kot sem bila v resnici, kar je bila zame velika frustracija. Neko obdobje sem hotela vsakega prepričati, da sem drugačna od Alenke na televiziji, da se rada in veliko smejim, da nisem tako resna, da nisem tako debela, kot je videti na ekranu. (Smeh.)

Ampak resno; če danes kaj vem, vem to, da pretvarjanje in zatajevana čustva vodijo v hude bolezni. Dlje se pretvarjaš, večjo možnost imaš, da resno zboliš. Zato Kamenka ne »šparam«. Vse mu povem takoj. No, ali najkasneje v 24 urah. Sem namreč zelo strastna. Ko sem v elementu, zmorem iste stavke zdrdrati večkrat zaporedoma, hlastajoč. Zdaj sem se naučila, da lahko včasih tudi malce počakam, da se besede in stavki osmislijo. A je na koncu treba povedati vse, dati iz sebe, kar te teži. Zakaj menite, da moški doživijo več infarktov kot ženske? Ker držijo stiske v sebi, o njih ne govorijo.

Kamenko: V svet danes hodim z zaupanjem. Preden sem spoznal Alenko, ne bi zdržal, če ne bi mogel verjeti v, danes vem, iluzijo, da imam vse pod nadzorom. Zdaj v življenje zaupam. 

Kamenko, kaj porečete na to?

Kamenko: Naj začnem na začetku. Kmalu po tem, ko sem se iz Maribora preselil v Ljubljano, sem v prestolnici dobil dobro službo v uspešnem podjetju, svojo pisarno, kar mi je seveda godilo. V korporaciji sem hitro napredoval in imel vedno več obveznosti. Nato se mi je rodil sin, ki ima danes skoraj 17 let. S tem pa se je nekaj v meni začelo rušiti. Začel sem biti bitko za ravnovesje med delom in prostim časom. V nekem trenutku sem šel do nadrejenega, da mu povem, naj dve leti ne računa preveč name, ker se bom posvetil družini. Kolesje me je potegnilo nazaj prej, kot sem hotel, a točka preloma je vendarle bila, ko sem se udeležil strokovne konference v Šibeniku. Tam naj bi našel odgovor ravno na vprašanje o ravnovesju. Neki moški je svoje misli ob koncu predavanja strnil v sporočilo, da mu je uspelo najti čudežno formulo. Odločil se je, je naznanil, da bo dvakrat tedensko prišel domov ob osmih, preživel eno uro z otrokoma in ju dal spat. Prav tako službi ne bo namenil obeh dni v vikendu, temveč samo nedeljo. V soboto bo z družino. Takrat se mi je pred očmi zmračilo. To je bil začetek konca moje korporacijske zgodbe. Najprej sem si vzel tri mesece prosto in šele takrat ugotovil, pod kakšnim stresom sem živel ves čas.

Zdaj živimo v Rakitni sredi gozda. Imam svoje podjetje in tistih deset ur dnevno, ki jih oddelam, je povsem drugačnih, je brkljanje brez stresa, pritiska. Vem, koliko zmoremo, kje so meje, vem, kdaj gremo čez, a hkrati, da smo to naredili samo začasno. To pomeni tudi, da se podjetje ne bo širilo. In prav je tako.



Alenka, vi ste v letih, ko ste s Kamenkom, o sebi marsikaj odkrili. Tudi ta svoj del, ki je zahteval, da se poslovite od ideje o tem, da bi bilo lepo, če bi vas imeli vsi radi. Kaj pa vi, Kamenko, kaj vam je uspelo tudi z Alenkino pomočjo?

Kamenko: Mešalo se mi je, ker me je »silila«, da bi se odprl. Pustite me, sem si mislil, moj prostor je zadaj, v tišini. Alenka se ni dala. Odpirala me je in odpirala in to je včasih presneto bolelo. A v nekem trenutku me je spreletelo: Hej, odprl sem se! Ko pa se odpreš, vate prileti vse mogoče. In ustvariti moraš filter, vendar ta ni kot oklep, ki sem ga nosil prej, je zgolj sloj varnosti, ki ti pomaga ohraniti integriteto, biti sam svoj varuh, da lahko naokoli hodiš odprt, a obenem varen. V svet danes hodim z zaupanjem. Preden sem spoznal Alenko, ne bi zdržal, če ne bi mogel verjeti v, danes vem, iluzijo, da imam vse pod nadzorom. Zdaj v življenje zaupam.

Alenka: In zaupava drug drugemu. Če ne bi mogla deliti svojih mislih s Kamenkom, kakšen smisel ima potem vse to? (Medtem jo Kamenko poboža po stopalu, ki ga ima Alenka spodvitega na fotelju. In zraven tiho prikimava. Spreleti me misel: Ta dva, ta dva sta res ... lepa.)