Izpoved bralke: Mama me zmerja in pravi, da sem neumna

V kratkem bom stara osemnajst let. Odkar se spominjam, vem, da ima moj oče vsak dan v roki kozarec vina, zadnjih nekaj let pa sem se tega začela bolj zavedati in sem ugotovila, da je moj oče alkoholik, nikoli ni imel službe, mama dela za oba, pravzaprav gara, on pa je cele dneve doma in samo pije. Mislim, da smo prav tipičen primer, saj se mama tega zaveda, vendar si noče priznati, nimamo družinskih prijateljev, samo občasno gremo k maminim staršem, ker se moj oče drugače obnaša popolnoma nemogoče, vse kritizira, sam pa ne naredi ničesar. Njegovo stanje je res grozno, roke se mu tresejo, ponoči ne more spati, enkrat nam je skušal dokazati, da je lahko brez alkohola, vendar mu seveda ni uspelo, ponoči je kričal in podobno.

V osnovni šoli sem bila dobra učenka, ko pa sem prišla v gimnazijo, se je moj uspeh malce poslabšal, vendar sem vseeno obdržala Zoisovo štipendijo, vendar mama z nobeno oceno ni bila zadovoljna, če je bilo 4, je nastalo vprašanje, zakaj ni 5 in podobno, kar pa je bilo 5, ji je bilo samoumevno, nikoli me ni zaradi tega pohvalila, celo šokirana je bila, da sem sploh lahko dobila pri nekem predmetu tako dobro oceno, in priznam, to mi ni bila ravno najboljša motivacija, zato (in zaradi moje lenobe) mi je uspeh rahlo padel. Imam cilj, želim si na fakulteto, za katero vem, da me bo študij veselil in bom lahko študirala nekaj, v čemer bom lahko tudi dobra, je pa res, da moja smer ne ponuja veliko zaposlitev. Ko sem to omenila moji mami, je znorela in me že ves čas mojega šolanja hoče pripraviti, da bi se zanimala za naravoslovje, čeprav v tem nisem niti dobra niti nimam za to veselja. Na koncu bom verjetno naredila tako, kot ona želi. Vem, da je to narobe.

Velik problem je tudi zmerjanje. Zmerja me, odkar sem v puberteti, pravi, da sem neumna, trmasta in še mnogo drugega, ko se prepirava, mi reče, da komaj čaka, da bom osemnajst, ker me potem lahko vrže ven. To se ponavlja enkrat na mesec, in če se odločim za študij, ki me zanima, mi bo take stvari še večkrat očitala, nekako pa se ne morem najbolje sprijazniti, da mi to govori moja mama, zato sem po takih prepirih še nekaj časa slabe volje in ne morem početi nič konkretnega, včasih se celo samopoškodujem, kar seveda ni dobro, vendar tako vsaj preusmerim pozornost.

Kljub vsemu sem vesela, da imam nekaj drugih ljudi, s katerimi se resnično razumem, vendar jim vsega tega ne morem zaupati, ker se mi zdi sramotno in ponižujoče. Živimo drug mimo drugega. Kaj naj storim?

- Ana