Mama me je prodala

Ko je leta 1969 dopolnila šest let, so jo v neznan dvorec – pot do tja je bila vedno zavita v skrivnost – prvič odpeljali na orgijo. Bila je objekt sadomazohističnih iger, priklenjena s pasjo ovratnico, prisiljena jesti človeške iztrebke. V petih letih in pol jo je posililo vsaj 200 različnih moških.

Otroke, ki so odslužili namenu, so običajno obredno ubili. »Morala sem početi reči, ob katerih se človeku obrača želodec,« pove. Živela je dvojno življenje. Stanovala je doma, hodila v šolo, konec tedna bila posiljevana.

Na svoj zadnji dan v suženjstvu je več ur privezana počasi umirala na mesarski mizi, prepojeni s krvjo otrok pred njo. Pet drugih deklet in fantov njene starosti je moralo ves čas vanjo zarezovati s kuhinjskimi noži. Tisto noč ji je po milosti enega od storilcev uspelo pobegniti.

»Dovolj so mi grozili,« pove, »da sem bila preveč prestrašena in osramočena spregovoriti.« Člani te elitne pedofilske mreže so otroke z ekstremnimi manipulacijskimi taktikami prepričali, da so sokrivi. V pedofilijo jo je prodala lastna psihopatska mati v zameno za avtomobil. »Nekega dne se je doma pojavila z njim, čeprav do takrat sploh ni vozila. Imela je vplivne zveze, zato je vozniški izpit dobila čez noč. Bila je obupna voznica. Ker ni znala ravnati s prestavami, je dobila edini avtomatik, ki je bil takrat na voljo. Nizozemski avtomobil znamke DAF, se spomnim. Tak škatlast avtomobil.« In s tem postala hčerkina osebna voznica do graščine zla.

To je Annekina zgodba. Pogovor, dolg skoraj dve uri, sva sredi novembra opravili po skypu.

Ko sem prvič gledala videoposnetek, ki je bil objavljen v sklopu kampanje Real Women Real Stories, sem obsedela pretresena. Najprej zato, ker je težko verjeti, da je kaj takega zares mogoče, nato tudi, ker se mi je zdelo nemogoče, da ženska tako mirno in zbrano pripoveduje o grozotah, ki so se ji zgodile. Nato sem se v zgodbo poglobila, brskala za informacijami, vse dokler se nisem odločila, da z vami vzpostavim stik. Povejte mi najprej, zakaj ste se odločili razkriti resnico svojega življenja in se s tem izpostaviti svetu.

Potrebovala sem mnogo let, da sem se odločila za ta korak. Ko so zločini Marca Dutrouxa (belgijski pedofil in serijski morilec, op. p.) prvič prišli v javnost, še nisem bila dovolj močna. Pisal se je začetek devetdesetih in takrat sem že živela v ZDA. Za zgodbo o njegovih grozodejstvih sem izvedela iz članka v New York Timesu. Kmalu po tem sem se mudila v Belgiji in naletela na članek o preživeli, njegovi žrtvi, ki so jo imenovali Priča X. Njena izpoved me je zelo pretresla. V njej je bilo toliko podobnosti z vsem, kar sem doživela sama, da sem si morala priznati: vsa ta leta nisem dovolila spominom, da v vsej svoji grozi privrejo na plan. Včasih sem sicer doživljala prebliske podob preteklosti, a celote nisem zapopadla. Takrat sem že dlje obiskovala terapevta, a z njim sem večinoma reševala dogodke, ki so bili posledica najtežjih spominov, ne pa njih samih.

Vsakokrat ko sem doživela preblisk, sem si rekla, da kaj takega preprosto ne more biti res in da se bom ubila, če je. V meni je bilo toliko sramu, da ga ne znam ubesediti. Dogodke sem povsem potlačila. Vse do leta 1998, ko sem si našla drugega terapevta. Takrat je v javnost pricurljala še ena zgodba preživele, zato si nisem več mogla zatiskati oči. Vzpostavila sem stik z nekaj belgijskimi novinarji, ki so preiskovali ta primer, in jim zaupala svojo zgodbo, a nisem dovolila, da gredo z njo v javnost. Vedela sem namreč, da moram biti sama, preden se izpostavim, dovolj trdna za spopadanje z vsem, kar bo sledilo. Morala sem biti prepričana, da po morebitnem negativnem odzivu ne bom ponovno zapadla v občutke krivde in sramu, prepričanje, da sem jaz zločinka, pa čeprav sem bila stara samo nepolnih dvanajst let, ko mi je bilo omogočeno pobegniti. Svoje zgodbe prej nisem hotela povedati tudi zato, ker še nisem bila prepričana, da si z njo ne želim pridobiti pozornosti, ki bi mi morda vsaj na videz nadomestila vso tisto osnovno nego in skrb, ki sta mi bili kot punčki odvzeti. Medijska pozornost je lahko namreč velika past in te lahko pahne v zlorabo, ponovno igro moči.

Vsi tisti, ki so me mučili, so sicer že mrtvi, a dolgo sem jih redno videvala v medijih. Vsakič znova sem bila presenečena nad tem, kako visoke položaje zasedajo. Vse sem našla samo z nekaj kliki v googlu. 

Dopolnili ste 43 let, ko ste začutili, da je čas. Kaj se je zgodilo?

Nekega dne me je za intervju poprosila novinarka, ki jo je zanimalo moje delo, poučevanje joge v zaporih. Na vprašanje, kaj je tisto v meni, kar me je spodbudilo, da posvetim svojo kariero marginalnemu delu družbe, sem preprosto in brez premisleka odgovorila po resnici. Seveda je ta moj odgovor postal naslovna zgodba, a ni dobila velikega odmeva, ker so članek večinoma delili v jogijskih publikacijah. Šele ko sem svojo zgodbo povedala v sklopu kampanje Real Women Real Stories in je videoposnetek zaokrožil na spletu, se je začel usuvati plaz.

Javna osebnost je klovnovska figura, ki za masko skriva pedofilijo in barbarstvo. Vse tisto vedenje, ki ga kažejo pred drugimi, je obraz, ki ga morajo nositi, da sami preživijo. Ljudje stežka razumejo, kako je ta dvojnost sploh mogoča. 

Ljudje, ki za grozo, ki ste jo doživeli vi, slišimo samo iz medijev, si zmoremo zatiskati oči. Morda si mislimo, da je ta svet tudi grozen, a nekje zadaj nas v sen odpelje naivna ideja, da bodo zlobni pokončani, žrtve pa našle pravico. Življenje pa ni tako enostavno. V enem od intervjujev ste povedali, da ste mnogo tistih, ki so bili brutalni posiljevalci, tudi morilci, pogosto videvali na televizijskem zaslonu kot ljudi, ki so zasedali pomembne državniške funkcije. Kako ste se ob tem počutili? Kako živite?

Nikoli me ni presenečalo, da sem toliko teh ljudi videla na televizijskih ekranih. Bolj kot to me še vedno preseneča dejstvo, da mi je kdor koli pripravljen verjeti. Ko sem začela pred tridesetimi leti tu in tam govoriti o spolnih zlorabah, sem vselej doživela isti odziv: nikoli niso verjeli žrtvi. Iskreno sem presenečena, da je danes drugače.

Ob objavi videa sem si mislila, da bo odziv enak, kot je bil svojčas v Belgiji, ko je svojo zgodbo povedala priča, kasneje izpostavljena s pravim imenom Régina Louf. Polovica javnosti je bila na njeni strani, druga ji ni verjela. Priznam, tudi sama sem se velikokrat ujela v premišljevanju, da je kakršno koli govorjenje o tem, kaj si pretrpel, zgolj pritoževanje ter da dojemanje same sebe kot žrtve preprosto ne pride v poštev, je tabu.

Vest o Dutrouxovih zločinih je bila ob razkritju primera konec osemdesetih velika afera, a ko je zadeva dobila sodni epilog leta 2004, nikogar več ni zanimalo, kaj se je dogajalo »včasih«. Tisti, ki so se trudili za resnico, so ali obupali ali umrli.

Nedavno je izšla knjiga, ki natančno popisuje smrti tridesetih posameznikov, ki so imeli dokaze za obstoj pedofilske mreže v povezavi z njim. Če temu dodaš še javno mnenje, ki ima poniževalen odnos do žrtev, potem je jasno, da spodbudnih rezultatov ne more biti. Ali umreš ali obupaš.

Leta 1996 je 300.000 ljudi, oblečenih v belo, protestiralo na ulicah Bruslja, med njimi številni starši izginulih otrok. Sporočali so, da hočejo odgovore. Vedeli so, da gre zakrivanje dokazov prav do vrhov belgijske politike. A le osem let kasneje, ko se je ta nekoč velika pedofilska afera znašla na sodišču, je bilo že vse pozabljeno.

Vsi tisti, ki so me mučili, so sicer že mrtvi, a dolgo sem jih redno videvala v medijih. Vsakič znova sem bila presenečena nad tem, kako visoke položaje zasedajo. Vse sem našla samo z nekaj kliki v googlu. Edino, kar sem morala vedeti, je država, iz katere je prihajal posameznik, zraven pripisati še letnico, besedo politik in osebno ime. Nato so kar skočili vame!

Omenili ste knjigo o tridesetih izginulih, ki so imeli dokaze o pedofilski mreži. Se prej niste izpostavljali tudi zato, ker ste se bali za svoje življenje?

Seveda! Veste, že prvi dan, ko sem prišla v mrežo, so mi zelo jasno in slikovito »povedali«, da o tem, kar se dogaja za zaprtimi vrati, nikoli ne smem govoriti, da nikakor ne smem izdati imen.

Vseeno danes govorim o tem. Obenem pa vem, da bi isti hip, ko bi začela imenovati posameznike, doživela neopisljive posledice onih, ki, kako naj se izrazim, tudi po smrti varujejo njihovo dobro ime. Tega, kar se mi je dogajalo, ni preprosto dokazati, nemogoče je celo. Tudi če bi preiskava stekla, ko sem bila še otrok, razen posilstva ne bi bilo mogoče dokazati prav nič. Takrat še ni bilo testov DNK. Sploh pa, oblast varuje pedofilijo. In više ko plezaš po hierarhični lestvici, bolj ti je jasno, da je edini namen oblasti kršenje zakonov. Z vsakim korakom po lestvici navzgor prodaš delček svoje duše, dokler od osebne integritete ne ostane niti sled.

Javna osebnost je klovnovska figura, ki za masko skriva pedofilijo in barbarstvo. Vse tisto vedenje, ki ga kažejo pred drugimi, je obraz, ki ga morajo nositi, da sami preživijo. Ljudje stežka razumejo, kako je ta dvojnost sploh mogoča. A povem vam, da bi marsikateri posameznik, surovež brez primere, če bi ga na povsem običajen dan soočili z njegovim ravnanjem, medtem ko se, kaj vem, s svojim otrokom igra na igrišču, obstal kot vkopan, ohromljen od popolne amnezije.

Ste v stiku s katero od žrtev?

Preživelih ni veliko. Zlorabljali so me od leta 1969 do 1974. Od takrat nisem srečala niti ene žrtve iz tega obdobja. V petih letih zlorab sem bila priča umorom sedmih otrok. (Zastane in pogleda skozi okno, nato nadaljuje.) Danes delam s preživelimi ritualnih obredov, trenutno dva pripovedujeta o podobnih rečeh, kot sem jih doživela sama. Torej o satanističnih obredih, ki vključujejo spolno zlorabo in umore.

Na skrivaj obsojam tiste, ki so me prizadeli, priznam. Videla sem jih gole, v najbolj ranljivih okoliščinah. A vse bolj jih razumem, kajti le tako lahko najdem in se nato znebim psihopata, ki je ves ta čas rasel v meni. 

Menite, da takšne pedofilske mreže še vedno obstajajo?

Se je kaj zgodilo, da bi jih razkrinkali? Ne. Torej ni nobenega pravega razloga za to, da ne bi. Ob primeru Dutroux se je sicer tresla gora, a rodila se je miš, in te so bili pedofili zelo veseli. Poglejte, če bi povedala, kdo so bili ljudje, ki so me zlorabljali, potem je najmanj, s čimer bi imela opravka, dosmrtna bitka na sodišču. Presodila sem, da lahko svojo energijo bolje uporabim. Obenem, če verjamete ali ne, te zločince na neki perfiden način celo razumem. Jasno mi je, kako človek postane takšna pošast. Uporabljali so me, da sem hranila njihovo najbolj ranljivo, najbolj perverzno plat. Tako sem bila priča tudi njihovemu najbolj ranljivemu delu, zlorabljenemu otroku v njih. Videla sem v njihovo bistvo, v nerazrešeno travmo vsakega od njih, v njihov trpeči jaz. To bistvo sem prepoznala tudi v sebi, ko sem dopolnila 49 let in končno dojela, kdo v resnici sem, in se s tem po najboljših močeh skušala pomiriti.

Ljudje, ki so me zlorabljali, nikoli niso prišli do te točke. Zanje mi ni žal, ne želim jih opravičevati, nikakor ne! Ampak resnično razumem, kako človek postane tako bolan! Tudi sama sem bila na tej poti, a sem se ji odrekla in raje poiskala pomoč. Moj cilj ni maščevanje, temveč želja, da bi se vsi mi začeli zavedati globine tega vseobsegajočega problema. Da bomo ne samo odprli oči svetu, ki nas obdaja, temveč da bomo zmogli pogledati v našo lastno bolečino. Le tako je ne bomo povzročali drugim. Nočem revolucije in vsem odsekati glav, da bi sama prišla na oblast. Potem bom enaka kot oni.

Ženske, ki so zrasle v strahu pred odraslimi moškimi spolnimi organi, zlorabljene, bodo svojo nadmoč izkazovale nad genitalijami svojih otrok, kajti teh se ne bodo bale. In tisti otrok, ki ga bo mati prodala za spolnega sužnja, bo prav tako morebiti ponovil zgodbo, če cikla sam ne bo pretrgal. 

Ko vas poslušam, me preveva predvsem tesnoba ob zavedanju razširjenosti pedofilije. Slišimo za ogromno primerov spolnega nasilja znotraj družine, vemo, da žrtve lahko kasneje postanejo storilke. Zdaj so tukaj še izpovedi Hollywooda. Pedofilija je rakasta rana, ki se širi iz najbolj »varnega« zavetja družine do najvplivnejših entitet moči. Res smo pokvarjena živalska vrsta.

Ne gre toliko za živalsko vrsto ... Prej ste me vprašali, kako živim. Dobro sem. Počnem stvari, ki ljudem denejo dobro, sem koristna. Končno moje znanje nekomu pomaga! Pot ozdravitve mi je povrnila tudi sposobnost imeti rada, obstajati v svetu kot človeško bitje, ki zmore izbrati sočutje in ni ujeto v ponavljanje travme. To je tista prava svoboda.

Ampak naša zahodna civilizacija, ki se kaže z dominantno in agresivno patriarhijo, svet nenehno vzdržuje v vojnem stanju. Priča smo peščici na vrhu, ki nima meja, in množici spodaj, ki ji to omogoča. Človek si misli, da mora, če želi, da mu je v življenju bolje, počasi stopati proti vrhu. A vsa razlika med vrhom in dnom je ta, da serijskemu morilcu na oblasti ni treba v zapor.

Moje življenje je zgodba ženske, ki je samo sebe doživljala kot sužnjo. Vse, kar sem znala, je bilo laskati moškim, in to sem počela z odliko. To pač sužnji znajo. Velikokrat sem na druge ljudi, ki so predstavljali neljubljeni del mene same, gledala zviška. In veste, ta notranja hierarhija je najhujši zapor. Iz njega je treba najprej pobegniti; nehati moledujoče gledati na tiste, za katere mislimo, da so več kot mi, kajti predstavljajo figure, ki so nas zlorabljale, in sestopiti s prestola v odnosu do onih, ki odslikavajo tisto, česar v nas nihče nikoli ni imel rad.

Na skrivaj obsojam tiste, ki so me prizadeli, priznam. Videla sem jih gole, v najbolj ranljivih okoliščinah. A vse bolj jih razumem, kajti le tako lahko najdem in se nato znebim psihopata, ki je ves ta čas rasel v meni. Psihopata, ki je nastal zato, ker so me »ubili« in me kasneje oblikovali v osebo, ki je zacvetela le v najbolj perverznih situacijah, ker ji je bilo to edino znano. Vse je v meni. In edino, kar želim res deliti, je zavedanje nujnosti sprejemanja vseh tančin v nas, ki nas delajo to, kar smo.

Kako ste kasneje v življenju, ko ste dojeli vso resnico o sebi, vzpostavljali odnose? Imate nočne more? Rada bi vas razumela.

Moje življenje ni lahko, čeprav je za mano dolga pot zdravljenja. Nimam nočnih mor, je pa res, da še vedno včasih pritegnem ljudi, ki mi dajejo lekcije. Moja zadnja izkušnja je izkušnja odnosa s človekom, za katerega sem kasneje doumela, da je podoben moji mami. Iz njega sem se naučila, da je v odnosu do nje še veliko ostalo neizrečenega.

Veste, moja mama se je vse življenje znala odlično pretvarjati. Vsi okoli nje so verjeli, da je najboljša mati, kar jih obstaja. V resnici je bila toksično bitje, s katerim je bilo nemogoče živeti. Bila je narcistična in dvolična. Ves čas me je poniževala in kritizirala, zunanjemu svetu pa se kazala kot moja največja zaveznica. Vse to sem v celoti in zares dojela šele, ko je v moje življenje prišel ta človek, ki me je po svojem ravnanju na nekoga spominjal. Dognala sem, da me je spominjal na mamo. Ni mi preostalo drugega, kot da ga iz življenja izločim.

Da sem lahko pobegnila iz mreže, gre zasluga točno določenemu posamezniku, ki me je nekaj časa varoval, nato zlorabil in bil tudi glavni razlog za odločitev, da me je treba usmrtiti. A na koncu si je premislil in izpogajal mojo svobodo. 

Mama vas je v pedofilsko mrežo dobesedno prodala. Čeprav je bila vaša čistilka tista, za katero ste pozneje doumeli, da je bila povezana s sosedo grofico iz mreže, je bila mama tista, ki je, ko ste ji povedali za prvo posilstvo, začela prejemati bogata darila, da bi v zameno postala vaša osebna šoferka na orgije. Ženske figure so vas v resnici prav vse po vrsti izdale.

Res je, da živimo v moški kulturi posiljevanja, a v njej ne smemo zanemariti pomena, ki ga imajo ženske. Vse tiste, ki se travm nikoli ne osvobodijo, ki se nikoli ne opolnomočijo, velikokrat nato nad svojimi otroki izkazujejo svojo premoč. Same zlorabljene zlorabljajo svoje otroke. Res je, da je ta doseg za ženske manjši, kot je doseg moških, zato si »postrežejo« s tistim, s čimer si lahko – s svojimi otroki.

Ženske, ki so zrasle v strahu pred odraslimi moškimi spolnimi organi, zlorabljene, bodo svojo nadmoč izkazovale nad genitalijami svojih otrok, kajti teh se ne bodo bale. In tisti otrok, ki ga bo mati prodala za spolnega sužnja, bo prav tako morebiti ponovil zgodbo, če cikla sam ne bo pretrgal. To sicer ni aksiom. Veliko ljudi je bilo v otroštvu zlorabljenih, pa se, čeprav se nikoli niso zdravili, otrok nikdar ne bodo neprimerno pritaknili. Poznam številne zlorabljene posameznike, ki niso nikoli poiskali pomoči, a sprejeli zavestno odločitev, da ne bodo imeli potomcev ravno zato, ker niso hoteli priti v skušnjavo igre moči, ki bi se lahko vzbudila v njih. Potem obstajajo seveda tudi ljudje, ki se prepustijo izživljanju takoj, ko je mogoče.

Jaz sem bila mamino edino orodje maščevanja. Vedno, kadar se je sadistično izživljala nad mano, je bila videti kot pijana od moči.

Imate 16-letno hčerko. Kakšen je vajin odnos?

(Se ji razsvetli obraz, oči se ji otoplijo in postane kar malo zamaknjena.) Ja, ljuba hčerka je moja največja motivacija. Njej gre zahvala za to, da sem se lotila globokega dela na sebi.

Potem ko sem bila že več ur privezana na mesarsko mizo, na kateri so me mučili, sem v nekem trenutku »umrla«. Izstopila sem iz telesa in prešla na drugo stran. Dotaknila sem se blaženega stanja, uzrla sem pravo resnico. 

Kako je mogoče, da ste našli svoj klic, strast v svojem delu, moč, ne nazadnje, za življenje? Kljub vsemu.

Da sem lahko pobegnila iz mreže, gre zasluga točno določenemu posamezniku, ki me je nekaj časa varoval, nato zlorabil in bil tudi glavni razlog za odločitev, da me je treba usmrtiti. A na koncu si je premislil in izpogajal mojo svobodo.

Ob »osvoboditvi« mi morda ni bil ponujen »varen pristanek«, a sem dobila dolg seznam natančnih navodil za življenje in jim sledila do pike natančno. Na njem je med drugim pisalo: ne postani prostitutka, ne jemlji denarja od tujcev, ne seksaj za usluge, ne uživaj drog, ne kupuj jih, ne počni ničesar, da bi jih dobila ... Prav tako sem morala zapustiti svoj dom, dobila sem tablete, da sem jih na skrivaj zdrobila mami v hrano, ko je bilo treba oditi. Navodila so vsebovala tudi odhod v ZDA in profil moškega, s katerim naj se poročim. Upoštevala sem vsa.

Sicer niso vsebovala izobrazbe, a sem zanjo poskrbela sama, niti terapije, ki je bila prav tako moja zavestna odločitev. Naj se sliši še tako perverzno, a imela sem »srečo«. Ker sem bila belka, poslana v svet z jasnimi navodili.

Terapije, ki sem jih začela obiskovati, me seveda niso osrečevale, a sem vedno čutila, da imajo smisel. Prvič ko sem zajokala, sem vedela, da sem se dotaknila sredice. Vse moje življenje od trenutka osvoboditve naprej temelji na izkušnji zadnjega dneva suženjstva. Potem ko sem bila že več ur privezana na mesarsko mizo, na kateri so me mučili, sem v nekem trenutku »umrla«. Izstopila sem iz telesa in prešla na drugo stran. Dotaknila sem se blaženega stanja, uzrla sem pravo resnico. Izkušnja je bila tako veličastna, da je ostala z mano za vedno. Postala je pojem tega, kar si želim doživeti. A ne tako, kot sem bila vajena, z drogo, s katero so me redno posiljevali, z ekstazijem, ki sem ga vsakič morala pogoltniti pred seksom. Izkušnja »smrti« mi je odprla vrata v duhovno dimenzijo, ki me je vsa ta desetletja usmerjala k osebnemu napredku. Brez te izkušnje, brez tega vpogleda v okoliščine, v katere sem bila vržena, ne bi bila več živa.