Osemintridesetletni Mariborčan je nove žrtve samo nekaj dni po prvi kazenski ovadbi začel spet nagovarjati, kupil je nov mobitel (starega mu je sodišče zaseglo) in le en mesec je potreboval, da je vzpostavil stik z isto mladoletno žrtvijo, za katero je bil že ovaden. Mariborski kriminalisti povedo, da jih je nagovarjal prek lažnega profila (najpogosteje pod imenom Schmata Nosko in Schmatta Nosko) na družbenem omrežju facebook. Pridobival je gole fotografije in posnetke otrok iz Slovenije in Hrvaške. Snubil jih je s tem, da je njihov vrstnik in naj mu pošljejo fotografije (gole???), svoje prave seveda ni imel objavljene. Mladoletni so mu posredovali gole fotografije in videoposnetke, na katerih so masturbirali, pedofilski zločinec pa jih je posredoval naprej. Pošiljal pa jim je tudi posnetke svojega golega telesa. Zdaj, kot rečeno, so ga ponovno ujeli in kot so povedali kriminalisti, ga »utemeljeno sumijo storitve več kot 30 kaznivih dejanj posesti in posredovanja posnetkov spolnih zlorab otrok ter kaznivega dejanja pridobivanja oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene«. Jim je zdaj jasno, da imajo zločinca?



In naša sodišča. Da je z njihovo učinkovitostjo nekaj zelo hudo narobe, že vemo, vse več in vse bolj pogosto pa se sliši glas, tudi iz njihovih vrst, da so razsodbe strokovno čedalje bolj vprašljive, površne, vsekakor pa nedojemljive. Strokovnost, objektivnost, nedotakljivost so vznesene besede, ki pa v tej mali Sloveniji, kjer se vsi poznamo med sabo ali smo celo v sorodu, izgubijo moč in ostrino. Očitno tudi prava. Povsem bogokletno bi bilo razmišljati o tem, da bi morali uvoziti najprej pravno vejo oblasti, kajti odgovor je znan: to se pač ne da. Ja, od kod bi jih pa uvažali, bodo začeli vikati. Ker naš pravni sistem je unikaten. Hja, saj nam ne uspe pripeljati niti gostujočih univerzitetnih profesorjev, kaj šele prepotrebnih zdravnikov. Vemo: v Sloveniji imamo zgolj in predvsem ovire – v glavah. Vso energijo porabimo za to, da nič ne spremenimo. Ovire so naše naravne zaveznice, ker nočemo naprej. In ker ljudje na položajih nočejo naprej. Vemo, da bi nujno potrebovali prepih, odmik ljudi iz foteljev, ker že leta in leta zasedajo položaje, in nesporno dejstvo je, da takšni ljudje izgubljajo občutek za prav, pa če se še tako trudijo in verjamejo v dobro.

Res je problem, ko je resničnost človeku v breme. In je. Vse več ljudem. In problem je, ko je tvoj največji ali celo edini prijatelj – nihče.

Tukaj pa je pomemben še en poudarek: nobena opozorila, ki jih podajajo strokovnjaki, žal ne zaležejo, da bi otroci, pa tudi starši, razumeli, kako velika past je nepravilna raba interneta. Mnogo otrok se počuti zelo osamljenih, nam povedo, in iščejo zavezništva z brezimnimi »prijatelji« prek interneta. Številni preživijo ure in noči v iskanju samega sebe. Če se otroci zatekajo v virtualni svet kot edini prostor v tem vesolju, kjer se počutijo vredne in zaželene, je to strašno. Dr. Miha Kramli, psiholog, ki se ukvarja z zasvojenostjo otrok in odraslih z internetom, je pred časom za Ono povedal: »Strokovnjaki za kemične zasvojenosti, kot so prepovedane droge ali alkohol, ocenjujejo, da te zasvojijo okoli tri odstotke prebivalstva. Pri nekemičnih zasvojenostih pa govorimo o veliko večjem odstotku, prepričan sem, da ne pretiravam, če govorim o tridesetih odstotkih.« In še: »Upam si trditi, da imamo v Sloveniji na tisoče uničenih ljudi, tudi mladih, za katere pravimo, da imajo vedenjske motnje, da so problematični, da imajo adolescentne motnje, v resnici pa gre za hudo oškodovanje zaradi nepravilne uporabe nove tehnologije.«

Zasvojenost z internetom je velik problem, na katerega pa naša družba še nima odgovora. Ker se s tem niti ne ukvarja. Res je problem, kot pravi dr. Kramli, ko je resničnost človeku v breme. In je. Vse več ljudem. In problem je, ko je tvoj največji ali celo edini prijatelj – nihče.