Najprej se umirite

Spoštovana gospa Marija, najprej bi na kratko opisala, kaj so motnje osebnosti. Mogoče vam bo potem laže razumeti sebe in psihiatrovo reakcijo. Z motnjami osebnosti označujemo globoko zakoreninjene vedenjske vzorce in stanja. To pomeni, da jih je zelo težko spreminjati, tudi zato, ker ne izhajajo iz kakšne poškodbe ali bolezni. Motnja se lahko kaže v preobčutljivosti in napačnem razlaganju dejanj drugih ljudi, nespravljivosti, neupoštevanju družbenih norm ter potreb in čustev drugih ljudi, impulzivnosti, nagnjenost k sporom in prepirljivosti in še bi lahko naštevala.

Če povzamem: vaša motnja je globoko zakoreninjena v vas in vaš način vedenja, ravno tako je tudi vaše stiske in probleme zelo težko spremeniti in izboljšati. Zaradi narave motnje in težavnosti njene obravnave ste verjetno tudi iskali psihiatrično pomoč na različnih krajih, a neuspešno. Ne vem, kako sta se s prvim psihiatrom, h kateremu se želite vrniti, razšla. Vsekakor pa je v vajinem odnosu moralo biti nekaj poleg osnovne motnje, zaradi česar je presodil, da vam ne more pomagati, škode pa vam ne želi delati.

Običajno imajo psihiatri visoko stresno toleranco, tako da bi morali nekoliko premisliti, kakšno je bilo vaše sodelovanje z njim. Odnos med psihiatrom in pacientom je dinamičen in predvsem partnerski. Če mu recimo niste govorili resnice, če ste se sprenevedali, bili prezahtevni glede na dane možnosti, niste sodelovali in skupaj z njim aktivno iskali najustreznejše rešitve zase itd., potem je njegova reakcija razumljiva in po mojem mnenju upravičena. Svetovala bi vam, da se umirite in poskušate razumeti celotno situacijo. Mogoče bi bilo celo najbolje, da za nekaj časa ne obiskujete psihiatrov in tako pozabite na dosedanje izkušnje. Nov začetek pa naj bo poln upanja in uvidevnosti zase in za druge.