Medtem ko dnevno poročamo o številu okuženih s covidom-19, ne vidimo trpljenja za zaprtimi vrati. Ljudi, pri katerih so se duševne stiske z novimi okoliščinami samo še poglobile. Tom, telefon za otroke in mladostnike, prejema vse več klicev mladih, ki jih je strah, so osamljeni, depresivni ali celo premišljujejo o samomoru. Da gre vedno za otroke, slišimo. Ob tem pa pozabljamo, da bo zanemarjanje njihovih potreb pustilo na njih dolgotrajne posledice.  

Tako dolgo so nas učili, da smo lahko vse, kar si želimo biti – in če nismo, smo si sami krivi, jasno –, da zdaj ne vemo, kako je prositi za pomoč. Sploh pa, na koncu te nihče ne jemlje resno, dokler ne ležiš na cesti v več kosih. 

Današnji mladi so bistri, a se nevrobiološko razlikujejo od prejšnjih generacij. Vse manj pristnih stikov, zaupanja in zrelih odraslih, ki bi prepoznali in zdržali, rojeva odrasle brez upanja, da luč na koncu predora vendarle ni bližajoči se vlak. Dolgotrajno melanholično razpoloženje, brezvoljnost, žalost, jokavost, telesna upočasnjenost, zapiranje vase, zmanjšan apetit, izguba telesne teže, nespečnost so znak za alarm. Vse to so le tipični znaki depresije, ki ima sicer mnogo obrazov. Osnovno vprašanje je seveda – zakaj? Kaj človeka privede k popolni izgubi smisla, večni črnini na obzorju?

Krivi za vse vojne na tem svetu

Dr. Maja Rus Makovec, psihiatrinja, sistemska družinska terapevtka, profesorica psihiatrije na ljubljanski medicinski fakulteti, pravi, da je vzrokov za nastanek depresije več: »Včasih se rodimo z genotipom, ki s sabo prinese resno bolezen, unipolarno depresijo. Ljudje ne morejo niti vstati, jesti, niso sposobni motoričnih vzgibov. Včasih se stanju pridruži še psihotična motnja, blodnjavost, tiste vrste skrajni občutki, da so na primer krivi za vse vojne na tem svetu. Te depresije so tako hude, da je ozdravljanje brez intenzivne medicinske intervencije malodane nemogoče. A ko govorimo o najbolj pogosti depresiji, imamo večinoma v mislih blago ali zmerno depresijo, ki pa žal ne pomeni obenem zgolj blagega ali zmernega trpljenja.« 

V Sloveniji imamo čuden koncept moči. Prepričani smo, da bo, če nekomu samo dovolj odločno rečemo, kaj naj naredi, gotovo pomagalo. A depresivnemu, ki je povsem brez energije, reči, naj se zmiga, je enako, kot da bi bolniku s tuberkulozo rekli, naj gre na Golnik, ko bo minila. - Dr. Maja Rus Makovec, psihiatrinja


A depresija ni bolezen, ki je odvisna samo od genske dediščine. Že res, da se nekatere sprožijo zaradi »ustrezne« predispozicije, a tudi pri njih ne umanjka življenjski stresor, stikalo za oživitev bolezni, ki je do tega trenutka »spala«. Ljudje se razlikujemo tudi po značaju. »Po temperamentu smo lahko bolj optimistični in vedri ali pa pasivnejši in melanholični,« nadaljuje strokovnjakinja. »A prirojene temperamentne lastnosti predstavljajo le deset odstotkov naše osebnosti, preostalo pa sooblikujejo življenjske izkušnje.« Ne samo te, ki nam jih prinese zunanji svet, temveč predvsem te, ki smo jih doživeli v družini. Smo doživeli varno navezanost, so nas starši naučili, kako preboleti izgube? 

»Ne,« odgovori 33-letna Tina, sicer uspešna glasbenica, ki že vse življenje živi z depresijo. Ta nanjo kdaj vpliva bolj, kdaj manj. Zadnjih nekaj let jemlje antidepresive in redno obiskuje psihoterapijo; oboje ji pomaga držati glavo nad vodo. Še več, včasih res začuti tisto popularno krilatico, da je življenje lepo. A poredko in res je, da občutek nikoli ne traja. Ko smo jo poprosili, da bi z nami anonimno delila, kako je živeti s tem zloveščim stanjem, takoj privoli, saj je prepričana, da o bolezni premalo govorimo in je ne jemljemo resno. Kaj pa je zate depresija, Tina? »Občutek, kot da te vseskozi nekdo drži za goltanec in ne pusti naprej. In ta nekdo si ti, vedno kriv, vedno brez smisla, vedno 'nikoli ne bo nič iz tebe', 'nikoli ne bo bolje'.« Osama med karanteno in negotovost na trgu dela sta jo, pravi, spet potisnili nekaj usodnih korakov nazaj. »V naši družini smo se s težkimi okoliščinami spopadali takole: mama se je pretvarjala, da ni nič hudega, vpila, da pretiravam in da naj že pridem izpod postelje, oče pa je izginil tako hitro, kot se je pojavil. Leta sem potrebovala, da sem dojela: mama mi ni mogla pomagati, ker je je bilo same preveč groza, da bi lahko še meni stala ob strani.« 

Foto: SpeedKingz/Shutterstock

Zmožnost prenesti in zdržati

»Da moramo svoje otroke osrečiti, paziti, da ne trpijo, da so varni, to nenehno poslušamo,« nadaljuje dr. Rus Makovec. »Naloga staršev je v resnici otroku ponuditi tiste vrste varno navezanost, da bo zmogel prenesti in zdržati trpljenje in stres. Nobenega dvoma ni, da je oboje, seveda v zmerni, blagi obliki, za njegov razvoj dobro. A brez skrbnikov, ki mu pomagajo zahtevnejše življenjske preizkušnje amortizirati, ne gre.« Ljudje smo nagnjeni k temu, da bi za kompleksno problematiko našli zelo preprosto rešitev. Beremo o razvajenih otrocih, ki da živijo v vati, o čedalje več duševnih motnjah pri mladostnikih, vse višji samomorilnosti, izgubi smisla. Kaj se dogaja? 

»Čeprav se mi zdi zelo pomembno, da se starši v večini sami odločajo, kako bodo ravnali z otroki,« poudari psihiatrinja, »je vsakdan, v katerem nuklearno družino pri uveljavljanju zdrave meje med skrbjo, tolažbo in tem, kaj morajo v odnosu do njih zdržati, velika civilizacijska škoda. V sodnih procesih velikokrat sodelujem kot sodna izvedenka predvsem pri mučnih ločitvah. Opažam, da so številni otroci izpostavljeni skrajno hudim stresorjem, recimo odločanju med lojalnostjo materi ali očetu, obenem pa se jim odrekajo nujne drobne frustracije.« 

V naši družini smo se s težkimi okoliščinami spopadali takole: mama se je pretvarjala, da ni nič hudega, vpila, da pretiravam in da naj že pridem izpod postelje, oče pa je izginil tako hitro, kot se je pojavil. Leta sem potrebovala, da sem dojela: mama mi ni mogla pomagati, ker je je bilo same preveč groza, da bi lahko še meni stala ob strani. - Tina 

Nevrobiološko je psihološka odpornost posledica sprotne izpostavljenosti majhnim do srednjim frustracijam. To je za kasnejše življenje pomembno zato, ker je od naših izkušenj v času, ko se prefrontalna skorja še razvija, odvisno, ali bomo kasneje razvili depresijo in/ali anksioznost. »Ta del možganov je bistven za to,« nadaljuje strokovnjakinja, »ali bomo razvili sposobnost samopomirjanja, obvladovanja, občutka, da lahko zdržimo. Večina staršev se zaveda potrebe in bi bila dostopna pomoči pri iskanju zdrave mere zaščite na eni in meja na drugi strani. Vprašanje, na katero moramo čim prej najti odgovor, pa je, kako zaščititi otroke. Vemo namreč, da danes kar 15 odstotkov otrok (švedsko-ameriška študija) živi v nevarnem okolju, s starši, ki jim povzročajo tako hudo trpljenje, da je zanje dolgoročno življenjsko škodljivo.«

Nekateri otroci so lahko rojeni z ugodnim genotipom za spoprijemanje z duševnimi motnjami, o katerih govorimo, a zlorabe in sistematizirano odklanjanje jih lahko nevrobiološko spremenijo. »Ljudje, ki so v otroštvu doživeli hude zlorabe in odraščali brez zaščitniškega skrbnika,« poudari psihiatrinja, »imajo večjo verjetnost, da razvijejo depresijo in anksiozno motnjo.«

Foto: spixel/Shutterstock

Velik črn pes

Kako opišete, kako je biti depresiven, tistim, ki bi vam morda radi pomagali, a ne razumejo, kaj se vam zares dogaja, Tina? »Predstavljaj si drevo, ki ga orkanski veter premetava, nima korenin, nima doma, svoje rodovitne zemlje, skozi katero bi se v podtalju lahko povezalo z brati. Nima krošnje, je zgolj polživo deblo v nemilosti vremenskega pojava, ki mu ni videti kraja.« 


»Če ste depresivni,« pojasni psihiatrinja, »se že zgolj zato počutite izločeni iz odnosov. In tudi ste! Eden največjih problemov depresije je, da se depresivni izogiba drugim ljudem, oni pa njemu. A bistvo pomoči je prav to, da pomočnik zdrži, da poskusi človeka postopoma in počasi motivirati k proaktivnosti.«

Zadnja leta se tudi v Sloveniji povečuje poraba antidepresivov. Vseeno so številni nad njimi razočarani. Razlog tiči v dejstvu, da imajo tako pacienti kot zdravniki glede njih napačna pričakovanja. »Takoj ko je depresija povezana s prilagoditveno motnjo, govorimo o reaktivni depresiji, saj je vezana na življenjske okoliščine. Tedaj so antidepresivi manj učinkoviti kot psihoterapija,« poudari dr. Rus Makovec. »Antidepresivi lahko pomagajo kot blažilec simptomov, če je oseba anksiozna, ne more spati, ima panične napade, manj energije. Seveda pa niso dovolj. 

Pri tistih depresijah pa, ki so posledica specifičnega genotipa, je treba najprej ukrepati z zdravili in šele nato s psihoterapijo. Nedvomno so antidepresivi bolj učinkoviti kot placebo. Velik delež njihove uspešnosti pa je povezan tudi s tem, kako jih naše telo prenaša.« Se kdaj zgodi, da jih zdravniki predpišejo po nepotrebnem? »Pri blagih depresijah so zdravniki pogosto v stiski, saj glede na pacientove življenjske okoliščine vedo, da do psihosocialne pomoči nimajo dostopa, zato želijo pomagati vsaj z blažitvijo simptomov. Žal se včasih zgodi, da predpisane antidepresive pospremijo z 'Ne vem, kaj naj ti rečem, naredim, kar lahko, izvoli recept' v mislih.« 

Foto: Lina Novotna/Shutterstock

Ne vemo, kako je prositi za pomoč

Tudi v psihiatriji je mogoče opaziti posledice spreminjajočega se duha časa, saj vse več ljudi trpi zaradi visokih zahtev, premalo socialnih stikov, preveč negotovosti glede osnovnih življenjskih okoliščin. »Zelo težko je zdržati to dvojno sporočilo, da nam je dana vsa svoboda, a je imaš v resnici tako zelo malo. Pričakovanja so izjemno visoka, podpore pa je premalo,« nadaljuje psihiatrinja. »Pričakujemo, da bo v življenju depresijo izkusilo 20 odstotkov ljudi. Duh časa od nas terja, da se je treba čim prej spraviti k sebi in vrniti na delo, če zbolimo. A na silo ne gre. Depresivni potrebujejo čas za regeneracijo, pomoč, razrešitev problema, ki jih spravlja v stisko.« 


»Med pogovori s terapevtko sem se naučila,« pove Tina, »da je ideja, da moram vse sama, napačna. Ni čudno, da mnogi težko živimo. Tako dolgo so nas učili, da smo lahko vse, kar si želimo biti – in če nismo, smo si sami krivi, jasno –, da zdaj ne vemo, kako je prositi za pomoč. Sploh pa, na koncu te nihče ne jemlje resno, dokler ne ležiš na cesti v več kosih. Če jaz depresiji navkljub delujem tako, da lahko skrbim zase, to ne pomeni, da sem v redu. Niti najmanj!«

Resda je depresija bolezen, vendar se vsakemu, ki trpi za njenimi posledicami, ne vidi že na obrazu, kot se nekomu, ki si je zlomil nogo, že na daljavo vidi, da nosi mavec. Temu drugemu niti v sanjah nihče ne bi rekel, da si bolečino izmišljuje, da res ne potrebuje bergel, prvemu pa z lahkoto navržemo, da nima razloga za trpljenje. 

»Biti priča depresivnemu človeku,« poudari psihiatrinja, »je težko. Ljudje smo empatična bitja, zato je opazovati depresivnega človeka, ki trpi in je brezvoljen, težko tudi za nas. Velikokrat se zgodi, da v nas vzbudi jezo, še posebno če je njegova depresija delno tudi posledica osebnostnih potez. V Sloveniji pa imamo sploh čuden koncept moči. Prepričani smo, da bo, če nekomu samo dovolj odločno rečemo, kaj naj naredi, gotovo pomagalo. A depresivnemu, ki je povsem brez energije, reči, naj se zmiga, je enako, kot da bi bolniku s tuberkulozo rekli, naj gre na Golnik, ko bo minila. Depresivnemu očitati, da ne počne točno tistega, česar ne more početi ravno zato, ker je depresiven, je paradoksno. Pomoč se začne, ko se z njim pogovorimo, kje si dovoli pomoč, kaj lahko naredimo namesto njega in kaj mora ob naši podpori on sam.«