En dan sem depresivna, drugi hiperaktivna. Kaj se dogaja z mano?

Proti pričakovanju zdravljenje z antidepresivi pri bipolarni motnji ni priporočljivo

Opis vašega problema je kompleksen. V prvem delu opisujete težave, ki so izrazito povezane z družinsko dinamiko in razmerami v okolju, kjer ste odraščali. Iz napisanega lahko razumem, da ste imeli težko otroštvo, da niste imeli srečne roke pri izbiri moža in da težavam, ki se pojavijo v vašem življenju, težko rečete »ne«, čeprav se ob tem počutite slabo, potrto, žalostno, brezvoljno in vam je pogosto vse odveč. Vse omenjene težave sodijo v sklop vaše osebnosti in njenih prilagoditvenih strategij na dogajanje v okolju, ki je za vas moteče, in so zelo verjetno posledica vzgoje in prirojenega značaja.

Radi bi spremenili svoje vedenje, vendar vam žal kot zdravnik pri tem ne znam pomagati. Fiziologija osebnosti je, podobno kot fiziologija zavesti, še velika neznanka. Znano je samo to, da so zanju zelo verjetno odgovorni možgani. Obstajajo teorije, ki skušajo povezati posamezne osebnostne značilnosti z delovanjem možganov, vendar so vse bolj ali manj špekulativne, zanimive sicer pri znanstvenem delu, vendar neuporabne v praksi. Opisane težave so zato bolj domena psihologije kot medicine, vključno s psihiatrijo kot medicinsko vedo. Psihologi so namreč tisti strokovnjaki, ki vam lahko pomagajo s svetovanjem, psihoterapijo in učenjem novih, bolj učinkovitih vedenjskih vzorcev za obvladovanje stresa in izbiro pravih odločitev v obremenilnih okoliščinah. Zanimivo je celo, da je pri opisanih težavah pogosto pomoč zdravnika manj učinkovita kot pomoč dobrega prijatelja, sorodnika ali osebe, ki ji bolnik zaupa.

V drugem delu vprašanja opisujete enomesečno obdobje hiperaktivnosti, povečane energije in storilnosti ter zmanjšane potrebe po spanju. Če ne jemljete psihotropnih snovi, se lahko dobro počutite zaradi spleta okoliščin in lahko le upate, da bo trajalo čim dlje. Druga možnost je, da imate ciklotimijo, ki je sicer razmeroma redka duševna motnja. Opredeljena je kot blaga motnja razpoloženja z bolj izraženim nihanjem med blago depresijo in hipomaničnim razpoloženjem. Tretja možnost je bipolarna motnja tip 2, pri kateri se hipomanične faze razpoloženja izmenjujejo z depresivnimi epizodami, ki so lahko zelo hude vključno z depresivnimi blodnjami in samomorilnim vedenjem.

Če depresivne epizode niso zelo moteče, zdravljenje ciklotimije z zdravili niti ni potrebno.

Pri bipolarni motnji pa je zlasti zaradi potencialno ogrožajočih depresivnih epizod zdravljenje z zdravili nujno. Uporabljamo stabilizatorje razpoloženja, med katere uvrščamo novejše antipsihotike, zdravila za zdravljenje epilepsije in litij ter pri hudi tesnobi benzodiazepine. Proti pričakovanju zdravljenje z antidepresivi pri bipolarni motnji ni priporočljivo, saj pogosto povzročajo pojav prave manične epizode tudi pri bolnikih s ciklotimijo in bipolarno motnjo tip 2. Manična epizoda je v psihiatriji urgentno stanje, saj je tedaj bolnik nekritičen do svojih dejanj, lahko zapravi vse premoženje, ima občutek, da je vsemogočen, in se tudi tako vede. Praviloma je nedopovedljiv in konflikten z okolico, vključno s fizično agresijo. Pri bolnikih s težko obliko manične epizode je zaradi ogrožanja sebe in okolice potrebna napotitev v psihiatrično ustanovo tudi proti njihovi volji.